Jedro

Povišanje nagrade ni predvideno na splošno, ampak se iz tega razloga povišata le nagrada za postopek in nagrada za posel. Pritožnica zato do povišanja nagrade za narok oziroma do povišanja morebitne druge nagrade ni upravičena.

"Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine“ zajema med drugim tudi nagrado za ugovor kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi. Takšna ureditev je tudi logična, saj je odvetnik zaradi svojega predhodnega delovanja v izvršilnem postopku, ko je sestavil bodisi predlog za izvršbo, bodisi ugovor, že seznanjen z zadevo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da se znesek 1.257,12 EUR nadomesti z zneskom 1.047,60 EUR (to je zneskom brez vključenega DDV), v točki II pa tako, da se znesek 797,12 EUR nadomesti z zneskom 587,60 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani postavljeni začasni zastopnici M. D. za zastopanje prvo in drugo tožene stranke med drugim priznalo: - nagrado za postopek z upoštevanjem količnika 1,3 po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in količnika 0,3 po tarifni številki 1200 ZOdvT za zastopanje dveh strank, skupaj torej količnika 1,6; - nagrado za narok po tarifni številki 3102 z upoštevanjem količnika 1,2; - 20 % DDV po tarifni številki 6007 ZOdvT.

Posebej priglašene nagrade za ugovor v višini 587,20 EUR ji ni priznalo, ker se po stališču sodišča prve stopnje nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.

2. Zoper odločitev vlaga pritožbo začasna zastopnica. Meni, da je sodišče prve stopnje stroške napačno odmerilo in je dejansko upravičena do povračila zneska 1.529,01 EUR. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa. Opozarja, da ni in tudi nikoli ni bila zavezana za plačilo DDV. To je zapisala tudi v specifikaciji stroškov. Stališče, da ni upravičena do povračila stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ni pravilno. Sodišče je prezrlo, da je ugovor edino redno pravno sredstvo in začasni zastopnici pripada najmanj nagrada po tarifni številki 3468 s količnikom nagrade 0,6. Potrebno je tudi upoštevati, da je po 2. točki 16. člena ugovor vložen v drugi zadevi. Sodišče prve stopnje je napačno obračunalo zvišanje nagrade za zastopanje dveh strank. To zvišanje gre začasni zastopnici tudi pri nagradi za narok oziroma pri vsaki nagradi za odvetnikovo stranko v isti zadevi. Tudi sam izračun povišanja je napačen. Sodišče bi moralo osnovno nagrado v višini 367,00 EUR najprej pomnožiti z ustreznim, v posamezni tarifni številki navedenim količnikom, nato pa tako izračunano nagrado povečati za dodatek 0,3. Priglaša strošek za sestavo pritožbe v višini 50,00 EUR.

3. Pravdni stranki na vloženo pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je začasni zastopnici za zastopanje več strank pravilno povečalo le nagrado za postopek, prav tako pa je tako povečano nagrado tudi pravilno izračunalo.

6. Tarifna številka 1200 ZOdvT določa povišanje nagrade v primeru, da odvetnik zastopa v isti zadevi več strank. Gre za dopolnilo 8. člena ZOdvT, ki določa, da lahko odvetnik v isti zadevi za več strank obračuna nagrado le enkrat. Povišanje nagrade pa ni predvideno na splošno, ampak se iz tega razloga povišata le nagrada za postopek in nagrada za posel. Tarifna številka 1200 ZOdvT je v tem pogledu popolnoma jasna. Pritožnica zato do povišanja nagrade za narok oziroma do povišanja morebitne druge nagrade ni upravičena.

7. Po tarifni številki 1200 se nagrada (za postopek ali posel) za vsako dodatno odvetnikovo stranko poveča za količnik 0,3, pri čemer se povišanje, upoštevajoč 2. točko te tarifne številke, računa glede na višino zneska, na katerem so stranke skupaj udeležene. Začasni zastopnici tako poleg nagrade za postopek v višini 477,40 EUR (367,00 EUR x 1,3), pripada še dodatek v višini 110,10 EUR (367,00 EUR x 0,3), skupaj torej 587,20 EUR, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je nadalje očitek o vštevanju nagrade za ugovor v nagrado za postopek. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v tarifni številki 3100 ZOdvT predvideno, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. V konkretnem primeru ni sporno, da je bil ugovor, ki ga je vložila začasna zastopnica, vložen v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, ta pravdni postopek pa je nadaljevanje izvršilnega. Ker ZOdvT v podpoglavju 4.6, ki ureja nagrade v postopku po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ni posebej predvidel nagrade za postopek izvršbe, ampak ta del tarife določa nagrade za posamezna opravila (med drugim tudi nagrado za predlog za izvršbo in nagrado za redno pravno sredstvo), v tarifni številki 3100 uporabljen izraz „nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine“ zajema med drugim tudi nagrado za ugovor kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi. Takšna ureditev je tudi logična, saj je odvetnik zaradi svojega predhodnega delovanja v izvršilnem postopku, ko je sestavil bodisi predlog za izvršbo, bodisi ugovor, že seznanjen z zadevo. Takšna ureditev tudi ne pomeni, da bi bilo delo v zvezi z ugovorom opravljeno brezplačno, le nagrada za to delo (v konkretnem primeru gre za nagrado v višini 220,20 EUR) se všteje v nagrado za postopek. Dejstvo, da gre za dve zadevi v smislu 16. člena ZOdvT, na odločitev o vštevanju ne more vplivati, saj gre pri tar. št. 3100 za specialno ureditev.

9. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih zapisalo, da nagrade za ugovor ni priznalo in tudi o njeni višini ni odločalo, vendar pa to na pravilnost odločitve ni vlivalo, saj je bila pritožnici, sklicujoč se na vračunanje, zato priznana nezmanjšana nagrada za postopek.

10. Pritožnica utemeljeno opozarja na to, da ji sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati DDV-ja, saj ni zavezanka za njegovo plačilo. To je razvidno tudi iz izjave pritožnice v specifikaciji stroškov na list. št. 91. Znesek neutemeljeno priznanega DDV-ja znaša 209,52 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo vloženi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znesek priznanih stroškov znižalo za strošek DDV-ja, to je za 209,52 EUR. Temu ustrezno je znižalo tudi znesek, ki ga je tožeča stranka dolžna doplačati k že plačanemu predujmu. V zvezi s spremembo sklepa pritožbeno sodišče pripominja, da odločitev o znižanju priznanih stroškov za znesek, ki ga predstavlja DDV, ni v škodo pritožnice. Zaradi spremenjene odločitve se namreč (že) priznan znesek nagrade in stroškov do katerih je sicer po sklepu upravičena, ne bo spremenil (359. člen ZPP). V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Do povračila priglašenih pritožbenih stroškov pritožnica ni upravičena, saj v pogledu priznane nagrade ter stroškov s pritožbo ni bila uspešna. Odločitve, s katero je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev tako, da je priznano nagrado in stroške znižalo za DDV, pa ni mogoče oceniti kot pritožničin uspeh (154. v zvezi s 165. členom ZPP).