Jedro

Le konstruktivno priznanje, zaradi katerega je kazenski postopek bistveno krajši in enostavnejši, predstavlja olajševalno okoliščino pri odmeri kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil A. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je na podlagi istega določila določilo kazen dve leti zapora. Pogojno obsodbo po sodbi K 75/2006-168 Okrožnega sodišča v Krškem, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 19/2007, s katero je bila obtožencu določena kazen eno leto in preizkusna doba štiri leta, pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 53/2006 z dne 15. 11. 2007, s katero mu je bila določena kazen eno leto zapora in preizkusna doba petih let ter pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem K 46/2006 z dne 24. 10. 2008, s katero je bila obtožencu določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let, je preklicalo ter mu ob upoštevanju določenih kazni v teh pogojnih obsodbah in kazni, ki mu jo je določilo za obravnavano kaznivo dejanje na podlagi 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti od dne 27. 12. 2010 od 9.25 ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu zvišalo določeno kazen za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 na tri leta zapora, enotno kazen pa na pet let in dva meseca zapora.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč ne uveljavlja nobene konkretno navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti ne navaja kršitev kazenskega zakona. Njegovo nestrinjanje z višino izrečene kazni zapora pa pomeni le drugačno oceno okoliščin, ki vplivajo na višino izrečene kazni, kar pa ne more biti predmet obravnave v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zagovornik uvodoma uveljavlja, da je pritožbeno sodišče obsojencu izreklo previsoko zaporno kazen, kar se da zaključiti ob pregledu sodne prakse v podobnih primerih. S tem sodišču očita kršitev načela enakosti v postopku, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča s takšnimi navedbami ne more uspeti. Gre namreč za nekonkretiziran očitek vložnika zahteve, o katerem sodišče v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP ne more odločati. Glede na strogo določene meje preizkusa zahteve navedene v omenjenem določilu namreč ne zadošča, da vložnik samo očita kršitev, ne da bi tak očitek argumentiral (v konkretnem primeru podkrepil z odločbami sodišč, ki se nanašajo na primerljiva kazniva dejanja).

6. Nadaljnja trditev vložnika, da sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalne okoliščine „ne gre šteti na škodo obsojenca“ dejstva, da obdolženec dejanja ni priznal že na prvem zaslišanju, pa je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe pritožbenega sodišča. Kot izhaja iz podatkov v spisu je namreč sodišče prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje odmerilo kazen dve leti zapora, upoštevalo kot olajševalno okoliščino dejstvo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje priznal, višje sodišče, ki mu je kazen zvišalo na tri leta, pa je med drugim pojasnilo, da tega dejstva ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino, saj dejanja ni priznal ob prvem zaslišanju, temveč šele kasneje pod težo dokazov zaradi izboljšanja položaja v kazenskem postopku, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča ni bilo mogoče govoriti o konstruktivnosti obtoženčevega priznanja, katero pa je podano samo takrat, kadar je priznanje tako, da je zaradi njega kazenski postopek bistveno krajši in enostavnejši. Druge navedbe vložnika v zahtevi, ki se nanašajo na primernost izrečene kazenske sankcije, pa, kot na to upravičeno opozarja vrhovna državna tožilka, ne pomenijo očitka kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP) in ne morejo biti predmet obravnave v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da niso podane v uvodu zahteve uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.