Jedro

Kadar je zaradi storjenega carinskega prekrška predpisan odvzem blaga ali je z odločbo pravnomočno izrečen ukrep odvzema blaga, storilec prekrška ali lastnik blaga, ki želi, da se mu odvzeto blago vrne, ne more izbrati katerekoli dovoljene carinske rabe ali uporabe blaga, ampak mora vselej plačati vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet.

Izrek

I. Revizija z dne 7. 7. 2006 se zavrne.

II. Pritožbi z dne 2. 11. 2006 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na kazensko takso v višini 33.250,00 SIT in sodno takso za opomin v višini 9.500,00 SIT.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 1. 2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada M.S. z dne 27. 9. 2002. S slednjo odločbo je prvostopenjski carinski organ ugodil prošnji tožeče stranke za odkup blaga, odvzetega zaradi carinskega prekrška, in odločil, da mora tožeča stranka za vrnitev odvzetega blaga plačati njegovo vrednost, ki predstavlja carinsko osnovo (3.957.000,00 SIT), ter carinski dolg (1.646.112,00 SIT). V obravnavanem primeru voznik blaga ob vstopu v Republiko Slovenijo ni predložil skupne prijave ali carinske deklaracije, s čimer je storil prekršek iz 8. točke prvega odstavka 170. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 59/2002), za katerega je v 173. členu CZ predpisan obvezen odvzem blaga, ki je predmet prekrška. O odvzemu je odločil prvostopenjski carinski organ z odločbo z dne 29. 5. 2002, ki je bila potrjena z odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 22. 8. 2002. 2. Sodišče prve stopnje se je strinjalo tako z odločitvijo kot z razlogi tožene stranke, zavrnilo pa je tudi vse tožbene ugovore.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da bi v primeru, če se ne bi odločila za odkup po prvem odstavku 175. a člena CZ, odvzeto blago lahko odkupila na javni dražbi in nato v skladu s 17. členom Uredbe izbrala katero koli carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga. To pomeni, da je isto carinsko blago lahko neenako obravnavano. Carinski organ je s tem, ko je od nje terjal sprostitev blaga v prost promet, kršil temeljno načelo nediskriminatornosti iz 44. člena CZ. Takšno plačilo uvoznih dajatev ni v skladu z namenom carine (zaščite domačega gospodarstva) in predstavlja le dodatno kazen za storjeni prekršek, četudi lastnik blaga ni bil storilec prekrška. To še posebej velja za obravnavani primer, ko je bilo odvzeto blago po njegovi vrnitvi lastniku izvoženo, ne pa sproščeno v prost promet v Republiki Sloveniji. Opozarja tudi, da je blago, ki se vrača po prvem odstavku 175. a člena CZ, v neenakem položaju z blagom, ki se vrača po drugem odstavku istega člena. Če bi obveljala razlaga sodišča prve stopnje, bi se po njenem prepričanju odprl problem ustavnosti prvega odstavka 175. a člena CZ. Oporeka tudi ugotovljeni carinski osnovi in navaja, da dejanska vrednost blaga, ki je manjša od fakturirane, ni bila ugotovljena, upoštevano pa ni bilo tudi notorno dejstvo, da blago, ki je toliko časa v skladišču, nujno izgubi na vrednosti.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekal tudi preizkus te revizije.

8. Ker je tožeča stranka zahtevala vračilo odvzetega blaga na podlagi prvega odstavka 175. a člena CZ, je treba v obravnavani zadevi presoditi, ali so carinski organi in posledično sodišče prve stopnje navedeno določbo pravilno uporabili. Prvi odstavek 175. a člena CZ določa, da kadar je predpisan odvzem blaga ali je z odločbo pravnomočno izrečen ukrep odvzema blaga, se to lahko v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga z odločbo v upravnem postopku vrne storilcu prekrška ali lastniku blaga pod pogojem, da ta plača vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo, in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prosti promet. Glede na takšno dikcijo določbe tudi revizijsko sodišče meni, da ta prosilcu – ki želi vrnitev blaga na tej podlagi – ne omogoča izbire katerekoli carinske rabe ali uporabe blaga, ampak mora vselej plačati vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet, torej četudi želi vrnjeno blago izvoziti iz Republike Slovenije. V nasprotju s tožečo stranko pa revizijsko sodišče tega zakonskega pogoja ne razume kot dodatne sankcije za storjeni carinski prekršek. Gre namreč za postopek, ki se izvede le na prošnjo prosilca in s katerim si prosilec zagotovi vrnitev odvzetega blaga mimo javne dražbe, na kateri bi se sicer takšno blago prodalo. Navedena zakonska določba torej prosilcu omogoča, da se izogne negotovemu izidu javne dražbe. Zato revizijsko sodišče zavrača očitke tožeče stranke o neustavnosti te zakonske določbe. Zavrača pa tudi sklicevanje tožeče stranke na ureditev iz drugega odstavka 175. a člena CZ, saj se ta nanaša na blago, ki je bilo zaradi carinskega prekrška le zaseženo, ne pa tudi odvzeto, torej ureja drugačen primer kot je obravnavani.

9. Ugovorov postopkovne narave tožeča stranka niti ne uveljavlja niti nanje revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ker ugovori dejanske narave v reviziji niso dopustni, zatrjevanje tožeče stranke o nepravilno ugotovljeni carinski osnovi vrnjenega blaga ni pravno upoštevno.

10. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša neplačana taksa za sodbo 19.000,00 SIT, za pritožbo 47.500,00 SIT, kazenska taksa pa 33.250,00 SIT (1. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da v roku 60 dni od prejema tega sklepa plača dolžno sodno takso na vplačilni račun sodnih taks v Republiki Sloveniji (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da je tožeči stranki dne 21. 6. 2006 vročilo sodbo U 464/2004-10 z dne 5. 6. 2006, zoper katero je ta dne 6. 7. 2006 vložila pritožbo. Dolžnih sodnih taks tožeča stranka ni plačala, zato ji je sodišče prve stopnje preko pooblaščenca vročilo nalog za plačilo takse za sodbo (19.000,00 SIT) ter nalog za plačilo takse za pritožbo (38.000,00 SIT) in takse za opomin (9.500,00 SIT). Ker takse ni plačala v postavljenem 15-dnevnem roku, je sodišče prve stopnje odločilo v skladu z 28. členom Zakona o sodnih taksah – ZST (Ur. l. RS, št. 20/2004-UPB1, 115/2006, 140/2006, 89/2007 in 37/2008). Ta v prvem odstavku določa, da če ima taksni zavezanec prebivališče ali ima sedež v tujini, pa ne plača takse tedaj, ko nastane taksna obveznost, sodišče po končanem postopku s sklepom ugotovi, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa ter naloži taksnemu zavezancu, da v roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 90 dni od prejema odločbe, plača dolžno takso.

12. V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožeča stranka navaja, da ga iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija v delu, ki glede takse za pritožbo presega znesek 38.000,00 SIT in v delu, s katerim je izrečena kazenska taksa v znesku 33.250,00 SIT. Ugovarja naloženi taksi za opomin in kazenski taksi, ki sta ji bili naloženi, ker rednih sodnih taks ni poravnal v 15-dnevnem roku. Ta rok, ki je bil določen v taksnem nalogu oziroma opominu, je prekratek, saj ima sedež v tujini. Meni, da bi sodišče moralo tudi pri taksnem nalogu oziroma opominu določiti daljši, vsaj 30 dnevni rok, tako kot to zahteva 28. člen ZST.

13. Pritožba je utemeljena.

14. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obravnavani sklep postal pravnomočen v delu, ki se nanaša na plačilo sodne takse za sodbo v višini 19.000,00 SIT in takse za pritožbo v višini 38.000,00 SIT, saj ga v tem delu tožeča stranka ne izpodbija. Glede izpodbijanega dela pa je ob reševanju pritožbe ugotovilo, da je po ZST nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

15. Po prvem odstavku 4. člena ZST, ki se glede na 39. člen Zakona o sodnih taksah - ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008) uporablja pri presoji obravnavanega primera, je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Po prvem odstavku 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativni zastaralni rok). V drugem odstavku istega člena je določeno, da zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni zastaralni rok).

16. Obveznost plačila sporne takse za opomin v višini 9.500,00 SIT je nastala dne 12. 7. 2006, ko je bil opomin (opr. št. U 464/2004-13) vročen stranki. Obveznost plačila sporne kazenske takse v višini 33.250,00 SIT pa je nastala dne 25. 10. 2006, ko je bil stranki vročen izpodbijani sklep. Glede na to, da so sporne taksne obveznosti nastale v letu 2006, je zanje relativno zastaranje pričelo teči 1. 1. 2007 in je nastopilo 1. 1. 2009. Uradna dejanja, ki bi lahko prekinila tek zastaralnih rokov, v tem primeru ne spremenijo trenutka nastopa zastaranja, saj je bilo zadnje izmed teh dejanj, izdaja sklepa, ki se izpodbija z obravnavano pritožbo, ravno tako opravljeno že v letu 2006. 17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v njegovem izpodbijanem delu. To je storilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.