Jedro

Izdaja odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je pravna posledica inšpekcijske odločbe zaradi nedovoljene gradnje, zavezanec za plačilo nadomestila pa je glede na izrecno besedilo navedene zakonske določbe inšpekcijski zavezanec.

Tožeča stranka s tem, ko uveljavlja, da ni inšpekcijska zavezanka, izpodbija pravilnost oziroma zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju, česar pa ne more uspešno storiti v tem postopku, temveč bi morala to storiti v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Maribor je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalne gradnje poslovnega objekta na zemljišču parc. št. 1772/2 k.o. ..., v znesku 1786,00 EUR. V obrazložitvi te odločbe navaja, da je bil postopek za odmero nadomestila pričet po uradni dolžnosti, na podlagi odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. ... z dne 5. 3. 2009, ki je bila izdana tožeči stranki zaradi nelegalne gradnje poslovnega objekta na parc. št. 1770/2 k.o. ... Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe 157. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, dalje ZGO-1), po katerih je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Nato podrobno predstavlja parametre in metodologijo za izračun nadomestila, ki pa jih tožeča stranka v ničemer ne izpodbija, zato jih tudi sodišče na tem mestu ne povzema. Prvostopenjski organ dodaja še, da je na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP) odločil v skrajšanem postopku.

Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo št. ... z dne 13. 10. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi se sklicuje na prej navedeno inšpekcijsko odločbo in ugotavlja, da je bila pritožba zoper to odločbo zavrnjena. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka investitorica nedovoljene gradnje, zato je dolžna v skladu s prej navedeno določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedbe tožeče stranke, da ni več lastnica obravnavanega objekta, ni mogoče upoštevati, saj 5. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08 in 28/09, dalje ZZK-1) določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02 in 18/07, dalje SPZ) v 101. členu določa, da lastninska pravica, ki jo ima nekdo na stvari, preneha, če na tej stvari pridobi lastninsko pravico kdo drug. Pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, se na nepremičninah pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom začetka učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo. Po mnenju drugostopenjskega upravnega organa to v obravnavani zadevi pomeni, da bo lastninska pravica tožeče stranke veljala vse do njenega izbrisa. Ker je bila tožeča stranka v času odločanja na prvi stopnji kot lastnica obravnavanega objekta vpisana v zemljiško knjigo, je bil upravni organ prve stopnje na ta vpis vezan in je moral odločati skladno z njim.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ni investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, ne zemljišča, na katerem je ta gradnja oziroma objekt. Na parc. št. 1770/2 k.o. ... nima stvarnih pravic, ki bi ji dovoljevale kakršne koli posege v to nepremičnino, še najmanj odstranitev objekta, ki ga ni gradila in nima pravice razpolaganja z njim. Glede na to tudi ne more biti zavezanka za plačilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Vse to je tožeča stranka zatrjevala tudi v inšpekcijskem postopku, kar je potrdila tudi prizadeta stranka, lastnik zemljišča A.A. Tožeča stranka je s prizadeto stranko sklenila pogodbo o prodaji obravnavane nepremičnine dne 16. 5. 2006, A.A. pa je dne 5. 10. 2006 v zemljiški knjigi vložil predlog za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. V inšpekcijskem postopku dejansko stanje v zvezi z investitorstvom objekta sploh ni bilo ugotovljeno, čeprav bi moralo biti. Šele če investitorja ni mogoče ugotoviti, je namreč na podlagi določb ZGO-1 mogoče izreči inšpekcijski ukrep lastniku zemljišča. Ugotovitev v inšpekcijskem postopku, da je tožeča stranka inšpekcijski zavezanec, je pravno zmotna. Tožeča stranka namreč ni ne investitor ne lastnik obravnavanega objekta, zaradi česar ni podan materialni pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa po ZGO-1. V izpodbijani odločbi Upravna enota Maribor zgolj povzema ugotovitev gradbenega inšpektorja, drugostopenjski organ pa je investitorstvo tožeče stranke ugotovil na podlagi vpogleda v inšpekcijski spis, iz katerega izhaja, da je bila pritožba A.A. zavrnjena. Tožeča stranka meni, da zgolj iz tega dejstva ne more izhajati njeno investitorstvo. Ugotovitev Ministrstva za okolje in prostor v tem pogledu je celo v nasprotju z ugotovitvijo inšpekcijskega postopka, kjer je bilo – sicer napačno – ugotovljeno, da je tožeča stranka lastnik zemljišča parc. št. 1770/2 k.o. ..., na katerem je zgrajen objekt brez gradbenega dovoljenja, vendar tudi, da je bila v zemljiško knjigo vpisana plomba za vpis predznambe pridobitve lastninske pravice A.A. V skladu s 5. členom ZZK-1 vpisi pravic in pravnih dejstvih učinkujejo od trenutka, ko je zemljiško knjižno sodišče prejelo predlog za vpis lastninske pravice. Dejstvo spremembe lastnika obravnavane nepremičnine je v skladu s publicitetnim načelom iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi znano vsakomur in se na to, da mu sprememba lastnika ni bila znana, ne more sklicevati. Predmetna nepremičnina ni več niti v lasti ne v posesti tožeče stranke.

Tožeča stranka meni, da se v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Pred izdajo odločbe ni bila zaslišana, zato je upravni organ kršil načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP ter določbo 146. člena ZUP, ker tožeči stranki ni bila dana možnost udeležiti se ugotovitvenega postopka, kjer bi lahko branila svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Prav tako tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar investitorstvo ali lastništvo zemljišča vsekakor je. Ta kršitev v skladu z 237. členom ZUP predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo upravnemu organu v ponoven postopek. Poleg tega smiselno, z navedbo stroškovnika, zahteva povračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 157. člena ZGO-1 upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, izda odločbo o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora po uradni dolžnosti, (med drugim) kadar mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. Prvostopenjski upravni organ se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe oprl izključno na to okoliščino, namreč, da mu je pristojni gradbeni inšpektor poslal odločbo, izdano na podlagi 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je glede te odločbe ugotovil še, da je postala dokončna. Dejstvi, da gre pri objektu, zgrajenem na parc. št. 1770/2 k.o. ... za nedovoljeno gradnjo in da je inšpekcijski zavezanec v zvezi s to nedovoljeno gradnjo tožeča stranka, sta bili torej ugotovljeni z dokončno upravno odločbo, obstoj te odločbe oziroma njena dokončnost pa med strankama nista sporna.

Tako glede na zgoraj povzeto določbo 5. odstavka 157. člena ZGO-1, kot glede na dejstvo, da je ta določba uvrščena v del ZGO-1, ki se nanaša na inšpekcijske ukrepe, je izdaja odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pravna posledica inšpekcijske odločbe zaradi nedovoljene gradnje, zavezanec za plačilo nadomestila pa je glede na izrecno besedilo navedene zakonske določbe inšpekcijski zavezanec. Za izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je pristojen upravni organ za gradbene zadeve, torej krajevno pristojna upravna enota, za izdajo odločbe o nedovoljeni gradnji, s katero je ugotovljen tudi inšpekcijski zavezanec, pa gradbeni inšpektor. Ti dve vprašanji, ki predstavljata samostojno pravno celoto, torej spadata v pristojnost drugega organa, tako da gre v postopku za odmero nadomestila za predhodno vprašanje, kot ga opredeljuje 1. odstavek 147. člena ZUP. Kot je bilo že navedeno, je bilo to predhodno vprašanje v obravnavani zadevi rešeno z dokončno odločbo pristojnega inšpekcijskega organa, zato je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je glede dejstev in okoliščin, na katera se nanaša to vprašanje, upoštevala to odločbo.

Tožeča stranka s tem ko uveljavlja, da ni inšpekcijska zavezanka, torej izpodbija pravilnost oziroma zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju, česar pa ne more uspešno storiti v tem postopku, temveč bi morala to storiti v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo. Navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost inšpekcijske določbe so torej v tem postopku brezpredmetne, tožena stranka pa je po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je glede predhodnega vprašanja, kdo je inšpekcijski zavezanec in s tem zavezanec za plačilo nadomestila, upoštevala izključno dokončno odločbo, ki jo je izdal pristojni upravni organ.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Po določbi 3. odstavka istega člena v primerih iz 1. odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke.

Kot je bilo že obrazloženo, predstavljajo okoliščine v zvezi z nelegalno gradnjo na parc. št. 1770/2 k.o. ... predhodno vprašanje v postopku za odmero nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora, ki je bilo rešeno z dokončno upravno odločbo. Na podlagi prav tako že prej povzete določbe 5. odstavka 157. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor to odločbo poslal tudi toženi stranki. Tožena stranka je torej lahko stanje stvari ugotovila na podlagi uradnih podatkov, zato je na podlagi navedenih določb 144. člena ZUP lahko odločila po skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke. Sodišče zato ugotavlja, da v postopku ni bila zagrešena bistvena kršitev upravnega postopka.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.