12. 9. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavnih pritožb Boška Šrota, Laško, ki ga zastopata dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik v Ljubljani, in Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 12. septembra 2016

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

2.Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 59294/2010 z dne 30. 5. 2014 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 59294/2010 z dne 19. 7. 2013 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija v izreku tega sklepa navedeno določbo Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki določa kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic. Zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Po mnenju pobudnika je omejevanje gospodarske pobude s predpisi dopustno le, če je to nujno zaradi varovanja močnejše javne koristi. Poudarja, da bi moralo zakonodajalca voditi temeljno načelo omejenosti poseganja v družbene odnose z elementi kazenskopravne represije. Pobudnik se zavzema za restriktivno sankcioniranje zgolj tistih ravnanj poslovodstva družbe, ki naj bi pomenila najhujše kršitve njegovih temeljnih dolžnosti, to pa je zagotavljanje čim večjega dobička gospodarske družbe, ki jo vodi. Zato meni, da bi moral KZ izrecno določiti, da mora storilec s svojim ravnanjem (sploh, ko gre za zlorabo položaja) povzročiti tudi škodo za družbo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del prvega odstavka 244. člena KZ razveljavi in do končne odločitve zadrži njegovo izvrševanje.

2.Pobudnik vlaga dve ustavni pritožbi. V prvi ustavni pritožbi št. Up-783/15 je pritožnikov pooblaščenec dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik v Ljubljani. V drugi ustavni pritožbi št. Up-795/15 pritožnika zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje. Z obema ustavnima pritožbama izpodbija sodbe, s katerimi je bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in dveh nadaljevanih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku in drugem odstavku 240. člena KZ.

3.V ustavni pritožbi št. Up-783/15 pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. člena, prvega odstavka 28. člena, 29. člena in prvega odstavka 74. člena Ustave. Trdi, da ni bil deležen vsebinske obravnave pred sodišči. V konkretni zadevi naj se ne bi moglo postaviti vprašanje, ali ugotovljena dejstva ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu. Šele Višje sodišče naj bi glede ravnanja pritožnika z direktnim naklepom dodalo jasno opredelitev časa izvršitve kaznivih dejanj. Vendar naj bi s tem sámo odločilo o odločilnem dejstvu, ki naj ga zato tudi ne bi mogel izpodbijati s pritožbo. S tem naj bi prišlo tudi do kršitve njegove pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena tudi zato, ker naj bi Vrhovno sodišče prezrlo, da mu je bila s takim načinom odločanja kršena njegova pravica iz 25. člena Ustave. Do enake kršitve naj bi privedlo stališče sodišč, da je bil pri uveljavljanju predloga za zaslišanje prič in vpogleda v določene listine prekludiran. Do kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave naj bi po trditvah pritožnika prišlo zato, ker naj se Višje in Vrhovno sodišče ne bi opredelili do njegovih očitkov o tem, da ni bil deležen vsebinske obravnave, in zaradi stališča Vrhovnega sodišča, ki naj bi sámo nepravilno menilo, da je vsebino prvega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13 in 55/15 – v nadaljevanju ZGD-1) dovolj določno opredelilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožnik meni, da sodišča niso opredelila konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi uresničil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 244. člena KZ. Prav tako naj ne bi pojasnila, kateri je tisti zakonski dejanski stan, ki so ga izluščila iz 244. člena KZ in s katerim so preverjala konkretni dejanski stan, ter obrazložila, v čem naj bi bil pri pritožniku podan obarvan naklep. Z navedenim naj bi sodišča kršila pravico pritožnika iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi sodišče kršilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca računovodske in finančno-ekonomske stroke kot tudi s stališčem, da je bil pri uveljavljanju dokaznih predlogov za zaslišanje prič in vpogleda v določene listine prekludiran. Ustavnemu sodišču predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih sodb, jih razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

4.V ustavni pritožbi št. Up-795/15 pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. in 27. člena, prvega odstavka 28. člena, 29. in 35. člena Ustave. Do kršitve pravice pritožnika iz 22. člena Ustave naj bi prišlo zato, ker sodišča naj ne bi konkretizirala zakonskega dejanskega stanu. Njihovo sklepanje o tem, da je storil očitano kaznivo dejanje, naj bi bilo samovoljno. Sodišča tudi naj ne bi obrazložila ravnanja pritožnika v zvezi s prodajo delnic ITBG. Zatrjevanje Višjega sodišča o domnevni ekonomski nesmiselnosti glede ravnanj pritožnika v zvezi z drugim paketom delnic ITBG naj bi bilo brez podlage v spisu in zato samovoljno. Samovoljno naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da so očitki pritožnika v zahtevi za varstvo zakonitosti glede navedenega stališča Višjega sodišča uveljavljanje dejanskih vprašanj. Takó naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, da je ocena razpolaganja z drugim paketom delnic na podlagi točke 6. 8. Kodeksa poslovnofinančnih načel nepomembna. Enako kršitev naj bi pomenilo tudi stališče Višjega sodišča, da bi moral pritožnik ob naraščanju tečaja ITBG delnic izkoristiti prodajno opcijo, ki jo je imel po obeh izvornih opcijskih pogodbah z družbo Microtrust. Samovoljno naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, da bi moral pritožnik po tem, ko Microtrust ne bi mogel izpolniti svojih pogodbenih obveznosti, delnice ITBG prodati po tržni ceni (Petrolova prevzemna ponudba). Stališča sodišč o nastanku škode za Pivovarno Laško kot tudi stališča, da bi škoda nastala zaradi naraščanja delnic ITBG po sklenitvi opcijskih pogodb, so po oceni pritožnika brez razlogov in zato samovoljna. Pritožnik samovoljnost očita tudi stališčem sodišč v zvezi z njegovim naklepom za storitev očitanega kaznivega dejanja. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave vidi tudi v tem, da na svoj predlog, naj se pred Višjim sodiščem opravi glavna obravnava, ni dobil odgovora. Pritožnik trdi, da bi mu državni tožilec moral očitati konkretno ravnanje v zvezi s posameznim paketom delnic ITBG, pa tega ni storil. Ker naj bi to namesto njega naredilo sodišče, je prišlo do kršitve njegovih pravic iz prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave. Sodišče naj bi njegov predlog za izvedbo glavne obravnave, ki naj bi bil podprt z dokaznimi predlogi, zavrnilo s sklicevanjem na njihovo prekluzijo. S tem naj bi kršilo pravice pritožnika iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Kršitev pravice iz prvega odstavka 28. člena Ustave naj bi pomenilo sklicevanje tožilstva in sodišč na prvi odstavek 263. člena ZGD-1. Ta naj bi zgolj kot načelo skrbnosti, vestnega in poštenega gospodarstvenika konkretiziral dolžnostno ravnanje pritožnika in s tem domnevno izrabo položaja. Zahtevam, ki jih je postavilo Ustavno sodišče, táko sklepanje naj ne bi zadostilo. Sodišča tudi naj ne bi identificirala pravil gospodarskega prava, ki naj bi jih pritožnik prekršil, uporaba načela iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1 pa za konkretizacijo naj ne bi zadoščala. Nadomestiti je naj ne bi mogel niti dokaj podroben opis pritožnikovih ravnanj v izreku prvostopenjske sodbe, saj poleg tega tudi državni tožilec v obtožnici ni navedel, kakšno bi moralo biti ravnanje pritožnika, skladno z dolžnostjo vestnega in skrbnega gospodarstvenika. Izpodbijane sodbe naj bi prezrle materialni vidik očitanega kaznivega dejanja, to je škodo, saj izrabe položaja brez škode v obliki izgubljenega dobička ne more biti. Iz stališča Višjega sodišča pa naj bi izhajalo, da pritožnik ni imel namena oškodovati Pivovarno Laško, kar naj bi pomenilo, da pri pritožniku ni bil podan naklep glede enega izmed znakov očitanega kaznivega dejanja, pa je bil kljub temu obsojen. Pravico pritožnika iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi sodišča kršila s tem, ko so zavrnila postavitev vprašanj izvedencu finančno-ekonomske stroke in svoje odločitve niso obrazložila ter ko so zavrnila predlog za postavitev izvedenca računovodske stroke glede očitka, da je v zvezi s sklenjenimi opcijskimi pogodbami ravnal v neskladju s pravili, ki urejajo računovodske standarde. To pravico naj bi sodišča kršila tudi s tem, ko so zavrnila dokazni predlog, da se zaslišijo priče po tem, ko je sodišče zaslišalo davčnega inšpektorja, čeprav naj bi bil na podlagi pobude državnega tožilca opravljen davčni inšpekcijski pregled, pomemben za presojo dopustnosti dokazov. Kršitev pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 29. člena Ustave naj bi pomenilo angažiranje DURS-a za potrebe pridobivanja podatkov in dokazov za poznejši kazenski postopek. Tako ravnanje naj bi bilo nedopustno, zato se na tako pridobljene dokaze izpodbijane sodbe ne bi smele opirati. Pritožnik meni, da teh kršitev ne more sanirati stališče sodišč, da so bile ugotovitve davčnega inšpekcijskega pregleda za potrebe kazenskega postopka pretežno nepomembne. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih sodb in naj o zadevi odloči absolutno prednostno. Podrejeno podaja tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 244. člena KZ.

B.

5.S sklepom št. Up-783/15, U-I-159/15 z dne 4. 12. 2015 je Ustavno sodišče zavrnilo predlog pritožnika, naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih sodb in prvega odstavka 244. člena KZ, ter sklenilo, da bo zadevi obravnavalo absolutno prednostno. S sklepom št. Up-795/15 z dne 13. 11. 2015 je senat Ustavnega sodišča zavrnil predlog pritožnika, naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih sodb, ter sklenil, da bo zadevo obravnaval absolutno prednostno. Ker gre za istega pobudnika in pritožnika je Ustavno sodišče vse navedene zadeve obravnavalo skupaj in o njih odločilo s tem sklepom.

6.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

7.Izpodbijana določba KZ ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pobudnik je sicer pobudo vložil po formalnem izčrpanju vseh pravnih sredstev hkrati z ustavno pritožbo. Vendar je predpostavka za vložitev pobude v takšnih primerih tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev v njegovi zadevi, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). Pobudnik očitka o protiustavnosti KZ ni uveljavljal že v postopku pred rednimi sodišči. Ves čas sodnega postopka je pobudnik imel možnost uveljavljati ustavnopravne vidike zadeve in si s tem zagotoviti, da se mora sodišče do teh njegovih očitkov opredeliti (prim. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-364/09 z dne 19. 5. 2009 in št. Up-43/10 z dne 7. 4. 2011, Uradni list RS, št. 32/11, in OdlUS XIX, 32, ter št. Up-1025/12 z dne 16. 12. 2013). Hkrati je imel tudi možnost zatrjevati protiustavnost zakona, ki je bil pravna podlaga za sodno odločanje. Pobudnik tega ni storil. Zato kljub vloženi ustavni pritožbi ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 244. člena KZ. Ustavno sodišče je zato njegovo pobudo zavrglo (1. točka izreka). Če bi Ustavno sodišče menilo, da je treba zaradi zatrjevanih kršitev človekovih pravic presojati tudi ustavnost zakona, bi to glede na drugi odstavek 161. člena Ustave in drugi odstavek 59. člena ZUstS samo storilo v okviru presoje utemeljenosti ustavne pritožbe.

8.Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

9.Podrejenih predlogov za začetek postopka za oceno ustavnosti, kakršen je tudi predlog pritožnika v ustavni pritožbi št. Up-795/15 Ustavno sodišče ne obravnava. ZUstS namreč ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa, zato Ustavno sodišče take podrejene pobude ne presoja.[1]

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena v zvezi s tretjim odstavkom 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v teh zadevah izločen. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-810/11 z dne 4. 10. 2012.