Jedro

Zmotno je tožbeno stališče, da gre v primeru sporne odločbe Komisije za pogojni odpust v smislu ZUS za posamični akt, prav tako pa je zmotno tožbeno stališče, da tožnik z odpravo tega akta ne bi dosegel izboljšanja svojega pravnega položaja, češ da upravno sodišče o pogojnem odpustu ne more odločati. Zato tožnik nima prav, ko meni, da sporno odločbo tožene stranke lahko napade na podlagi 3. odstavka 28. člena ZUS kot posamični akt. Kadar je namreč treba po določbah ZUS s tožbo izpodbijani akt obravnavati kot dokončni posamični akt (in v tem primeru po zgoraj navedenem gre za takšen akt), tožnik za njegovo izpodbijanje ne more ubrati druge pravne poti, kot je določena v zakonu. Določbe ZUS, ki urejajo pogoje za redni in za subsidiarni upravni spor, so namreč kogentne narave in njihova uporaba v posamezni sporni zadevi ni odvisna od dispozicije tožnika.

Izrek

Tožba se zavrže. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, odločila, da se tožnikova prošnja za pogojni odpust kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi odločbe je navedla, da tožnik prestaja enotno kazen 8 let in 1 mesec zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v A. s sodbo opr. št. ... z dne 2. 7. 2003. Komisija za pogojni odpust tožene stranke, ki je v rednem roku prvega trimesečja 2005 obravnavala tožnikovo prošnjo, je na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni ob upoštevanju določil 109. člena Kazenskega zakonika sprejela odločitev, da tožnika pogojno ne odpusti. Prestal je sicer polovico kazni, vendar zaradi teže kaznivega dejanja ni mogoče z utemeljenostjo pričakovati, da kaznivega dejanja v času do izteka kazni, to je do 23. 10. 2007 ne bo ponovno storil. Tožnik v prvotno vloženi tožbi navaja, da odločbo Komisije za pogojni odpust izpodbija kot posamični akt, s katerim je poseženo v njegove ustavne pravice, in sicer v načelo pravne države (2. člen Ustave RS), enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS), varstvo osebne svobode (19. člen Ustave RS), in jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Kršitev načela pravne države naj bi izhajala iz napačnega načina razlage 109. člena Kazenskega zakonika, ki jo je sprejela komisija, kršitev načela enakosti (2. odstavek 14. člena Ustave) naj bi bila po navedbah tožbe podana s tem, da se v izpodbijani odločbi različno obravnava obsojence, glede katerih obstajajo enake dejanske okoliščine, kršitev načela varstva osebne svobode (1. in 2. odstavek 19. člena Ustave) naj bi bila podana s tem, ker se zoper tožnika izrečena kazenska sankcija izvaja dlje, kot je to nujno potrebno, kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa s tem, da je odločba tožene stranke obrazložena nepopolno in neskladno s tožnikovo prošnjo. Svoja stališča glede navedenih kršitev je tožnik v tožbi podrobneje obrazložil, zaključil pa je z navedbo, da zoper odločbo komisije nima drugega sodnega varstva, zato predlaga, da sodišče izda sodbo, s katero ugotovi, da je tožena stranka protiustavno izdala odločbo, ki jo napada v tem sporu in s tem kršila navedene ustavne pravice tožnika. S tožbo tudi zahteva, naj mu tožena stranka povrne stroške rehabilitacije, ki so posledica protiustavno izrečene odločbe, predlaga tudi izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (dalje: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ter da sodišče tožnika oprosti plačila sodne takse, ker je na prestajanju kazni zapora, nima prihodkov niti premoženja in zato predpisane takse ne more plačati. V dopolnitvi tožbe, ki jo je tožnik podal na zahtevo sodišča z dne 2. 3. 2005, še navaja, da zavrnilne odločbe o prošnji za pogojni odpust ne more napasti z izpodbojno tožbo, saj je odločba Komisije za pogojni odpust akt, ki spremeni status obsojenca, čeprav nad njim še vedno visi "Damoklejev meč" prestajanja kazni zapora. S tem, ko mu komisija ni odobrila pogojnega odpusta, se dejanski stan le nadaljuje in zaradi tega ne nastajajo nove pravne posledice, odprava akta Komisije za pogojni odpust pa tako ne bi imela nikakršnega pravnega učinka. Dalje navaja, da s tožbo ne zahteva prepovedi izvrševanja posamičnega dejanja, saj bi v tem primeru zahteval prepoved izvrševanja pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojen na kazen zapora, ter da svojo tožbo postavlja skladno s 3. odstavkom 28. člena ZUS, kajti Komisija za pogojni odpust je njegove ustavne pravice kršila s tem, ko je njegovo konkretno utemeljeno prošnjo odpravila z enim samim abstraktnim stavkom. Tožnik meni, da Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje o pogojnem odpustu obsojencev, zato predlaga, naj ugotovi poseg v njegove ustavne pravice. Tožbo dopolnjuje tudi z navedbo razlogov, ki jih je navedel v prošnji za pogojni odpust. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala, ter Državnemu pravobranilstvu RS kot zastopniku javnega interesa, ki je svojo udeležbo v postopku prijavilo z aktom št. ... z dne 5. 4. 2005, odgovora na tožbo pa ni podalo.

O zahtevi za izdajo začasne odredbe je bilo odločeno s sklepom opr. št. U 367/2005-6 z dne 2. 3. 2005, s katerim je bila zahteva zavržena.

Tožbo je moralo sodišče zavreči iz naslednjih razlogov: Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/00) v 1. odstavku 8. člena določa, da se odločbe, izdane na podlagi tega zakona, izdajajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Iz 107. člena ZIKS izhaja, da Komisija za pogojni odpust odloča z odločbo. Glede na te določbe in glede na določbe 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04), po katerih je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava (1. odstavek) oziroma po katerih se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo (2. odstavek 2. člena), sodišče meni, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za upravno zadevo, in da je odločba, izdana v postopku odločanja o pogojnem odpustu, upravni akt, s katerim se odloča o pravici oziroma pravni koristi obsojenca (1. odstavek 3. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Po določbah ZUS, ki je veljal v času vložitve tožbe in se na podlagi določb 104. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v pretežnem delu za zadeve, začete pred uveljavitvijo ZUS-1, uporablja tudi po njegovi uveljavitvi, je bilo mogoče takšen akt napasti le z izpodbojno tožbo (31. člen ZUS) tudi v primeru, kadar je tožnik uveljavljal, da je bilo z aktom ali postopkom izdaje akta poseženo v njegove ustavne pravice. Odločbo tožene stranke je bilo torej mogoče izpodbijati le s tožbo v rednem upravnem sporu (1. odstavek 1. člena ZUS), ne pa tudi s tožbo v subsidiarnem upravnem sporu (3. odstavek 1. člena ZUS) kot posamični akt, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika. ZUS namreč v 3. odstavku 1. člena določa, da je subsidiarni upravni spor mogoče uporabiti le, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kot drugo sodno varstvo pa je po ustaljeni sodni praksi šteti tudi sodno varstvo, ki se nudi v rednem upravnem sporu zoper dokončni posamični akt. Zmotno je torej tožbeno stališče, da gre v primeru sporne odločbe Komisije za pogojni odpust v smislu ZUS za posamični akt, prav tako pa je zmotno tožbeno stališče, da tožnik z odpravo tega akta ne bi dosegel izboljšanja svojega pravnega položaja, češ da upravno sodišče o pogojnem odpustu ne more odločati. Slednje sicer praviloma drži, ker gre pri odločanju o uporabi tega inštituta glede na določbe 109. člena Kazenskega zakonika za odločanje po prostem preudarku, odločanje o takšni stvari pa po mnenju teorije ni mogoče v sporu polne jurisdikcije (61. člen ZUS, 65. člen ZUS-1), vendar pa drži tudi, da kadar sodišče odloča o zakonitosti dokončnega posamičnega akta (upravnega akta), po 60. členu ZUS (sedaj 64. členu ZUS-1) izpodbijani akt ne samo odpravi, ampak vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, v katerem mora pristojni organ izdati nov upravni akt, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (2. in 3. odstavek 60. člena ZUS), kar pa v nadaljevanju upravnega postopka lahko pripelje do izdaje za tožnika pozitivnega upravnega akta. Zato tožnik nima prav, ko meni, da sporno odločbo tožene stranke lahko napade na podlagi 3. odstavka 28. člena ZUS kot posamični akt. Kadar je namreč treba po določbah ZUS s tožbo izpodbijani akt obravnavati kot dokončni posamični akt (in v tem primeru po zgoraj navedenem gre za takšen akt), tožnik za njegovo izpodbijanje ne more ubrati druge pravne poti, kot je določena v zakonu. Določbe ZUS, ki urejajo pogoje za redni in za subsidiarni upravni spor, so namreč kogentne narave in njihova uporaba v posamezni sporni zadevi ni odvisna od dispozicije tožnika.

Ker je sodišče na tožbene zahtevke, kakor so bili postavljeni v tožbi, vezano (2. odstavek 40. člena ZUS), in je tožnik tudi po zahtevani dopolnitvi tožbe vztrajal pri tem, naj sodišče izpodbijani akt obravnava kot posamični akt, je bilo treba tožbo zavreči, saj izpodbijana odločba po zgoraj navedenem ne more biti obravnavana kot posamični akt in je kot posamični akt nedopusten predmet spora (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS), iz enakih razlogov pa je nedopusten predmet spora tudi kot posamično dejanje.

Ker je tožnik vložil tožbo kot obsojenec na prestajanju dolgoletne zaporne kazni, brez rednih dohodkov in brez premoženja, ga je sodišče oprostilo plačila sodnih taks.