Jedro

Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je določen v ZKP v členih od 521 do 537. Pogoje, ki so za izročitev določeni v 522. členu ZKP, mora ugotoviti senat okrožnega sodišča s sklepom, zoper katerega ima tujec pravico do pritožbe na sodišče druge stopnje (528. člen ZKP). Zadeva pa se pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje, po pravnomočnosti navedenega sklepa (529. člen ZKP). Minister šele po tem izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP). Pristojno okrožno sodišče je s sklepom ugotovilo, da so zakoniti pogoji za izročitev tujca izpolnjeni in da je tožnik izkoristil možnost pritožbe zoper tak sklep v sodnem postopku. Sodišče je zato v upravnem sporu presojalo zakonitost uporabe (le) tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi morala uporabiti tožena stranka.

Tujcu, za katerega se zahteva izročitev po določbah ZKP, mora biti pravica do pribežališča že priznana v času odločanja tožene stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Minister za pravosodje je z izpodbijano odločbo izdano na podlagi 18. člena Evropske konvencije o izročitvi z dne 13.12.1957 (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/1994) v zvezi s 1. odstavkom 530. člena Zakona o kazenskem postopku RS (Uradni list RS, št. 6/06 - ur. preč. bes. - v nadaljevanju ZKP), na prošnjo Republike Slovenije, dovolil izročitev tožnika - državljana R Srbije, le-tej zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve trinajstih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 204. člena v zvezi s 33. členom Kazenskega zakonika Republike Srbije in dveh kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 203. člena Kazenskega zakonika R Srbije (točka I. izreka). S točko II. izreka je določil pogoje iz 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom ZKP RS, pod katerimi dovoljuje izročitev tožnika. V točki III. izreka pa je odločil, da bo predajo tožnika pristojnim organom R Srbije skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena že navedene Evropske konvencije izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS. V obrazložitvi minister navaja, da je po izvedenem postopku za izročitev, Okrožno sodišče v A. s sklepom opr. št. Ks .../2009 z dne 19.1.2009, ki je postal pravnomočen dne 30.1.2009 ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 522. člena ZKP RS za izročitev Republiki Srbiji. Nadalje na podlagi pridobljenih podatkov ugotavlja, da tožnik ni dokazal konkretnega tveganja za dejansko nevarnost nečloveškega ravnanja ali mučenja in v zvezi s tem domnevnih kršitev človekovih pravic s strani Republike Srbije in da tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega dejanja. Na podlagi navedenega minister ugotavlja, da so skladno z ZKP RS in z Evropsko konvencijo o izročitvi izpolnjeni vsi pogoji za izročitev tožnika Republiki Srbiji. Zato je tudi dovolil izročitev tožnika Republiki Srbiji.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker kot zakoniti razlog za zavrnitev izročitve tujca navaja le že odobreno pravico do azila in ker ne upošteva dejstva, da postopek odločanja o tožnikovi prošnji za azil še ni bil končan. V zvezi s tem navaja podatke o prošnjah za azil, ki jih je vložil tožnik, o kršitvah storjenih v postopkih v zadevah azila in zatrjuje, da o tožnikovi prošnji za azil z dne 4.11.2008 sploh še ni bilo pravnomočno odločeno. Toženi stranki očita, da je dejansko stanje v tem delu v izpodbijani odločbi pomanjkljivo oz. napačno ugotovljeno. Zatrjuje, da je v izpodbijani odločbi navedeno le, da je bil tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen, zamolčan pa je podatek, da je v teku upravni spor zoper navedeno upravno odločitev. V nadaljevanju navaja, da bo, glede na dosedanje grobe kršitve pravic prosilcev za azil, zoper morebitno zavrnitev tožbe v upravnem sporu, vložil še ustavno pritožbo. Meni, da je izpodbijana odločba glede na to, da o njegovi prošnji za azil še ni bilo pravnomočno odločeno, vsaj preuranjena in jo je zato treba odpraviti. V vlogi z dne 1.3.2009 opisuje okoliščine zaradi katerih je prepričan, da bo v primeru izročitve Republiki Srbiji likvidiran. Zatrjuje, da je obtožnica zaradi katere ga išče Interpol, nepravilna in da bo, ker v času storitve teh kaznivih dejanj sploh ni bil v kraju B., to lahko tudi dokazal. Prepričan je, da bi mu bilo z zavrnitvijo izročitve rešeno življenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri podanih razlogih v izpodbijani odločbi. V zvezi s tožbenim očitkom, da pri odločanju o izročitvi ni upoštevala dejstva, da o ponovni prošnji tožnika za azil še ni bilo pravnomočno odločeno, pa poudarja da je skladno z določbo 530. člena ZKP kot tudi z ustaljeno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1049/2001 z dne 8.5.2002), ovira za izročitev osebe državi prosilki le dejstvo, da je osebi, zoper katero teče postopek izročitve, pravnomočno priznana pravica do pribežališča, ki pa v konkretnem primeru ni podano. Navaja, da je po podatkih, s katerimi razpolaga, tudi prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 4.11.2008, pravnomočno zavrnjena z odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up .../2009 z dne 5.2.2009 v zvezi z odločbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U .../2008 z dne 17.12.2008. Glede na to, da v tožnikovem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi obstajal kateri od pogojev, ki bi po 530. členu ZKP preprečeval izdajo odločbe o dovolitvi izročitve tujca, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je določen v ZKP v členih od 521. do 537. člena. Pogoje, ki so za izročitev določeni v 522. členu ZKP mora ugotoviti senat okrožnega sodišča s sklepom zoper katerega ima tujec pravico do pritožbe na sodišče druge stopnje (528. člen ZKP). Zadeva pa se pošlje ministru pristojnemu za pravosodje po pravnomočnosti navedenega sklepa (529. člen ZKP). Minister pristojen za pravosodje šele po tem izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP). V drugem odstavku navedenega člena je določeno tudi, da minister ne dovoli izročitve tujca, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če ne obstaja mednarodna pogodba z državo, ki zahteva njegovo izročitev. Izročitev lahko zavrne, če gre za kazniva dejanja, za katera je v domačem zakonu predpisana kazen zapora do treh let, ali če je tuje sodišče izreklo kazen odvzema prostosti do enega leta.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi obstajal kateri od pogojev določenih v 530. členu ZKP, ki bi preprečeval izdajo odločbe o dovolitvi izročitve tujca. Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in 111/08 odl. US v nadaljevanju ZMZ) predvideva dve vrsti odločb, ki preprečujeta izročitev in sicer odločbo o priznanju statusa begunca in odločbo o priznanju subsidarne oblike zaščite (2. člen ZMZ). Take odločbe tožnik ni predložil, niti ni zatrjeval, da mu je bila izdana. Izročitev tožnika je bila zahtevana zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine in tatvin, za katere je zagrožena kazen daljša od treh let zapora in pri katerem ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

V obravnavanem primeru ni sporno dejstvo, da je pristojno sodišče s sklepom ugotovilo, da so zakoniti pogoji za izročitev tujca izpolnjeni in da je tožnik izkoristil možnost pritožbe zoper tak sklep v sodnem postopku. Sodišče je zato presojalo zakonitost uporabe tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi morala uporabiti tožena stranka. Po mnenju sodišča pa je zmotno stališče tožnika, ki meni da so zatrjevani tožbeni razlogi ugotovitve dejanskega stanja in s tem zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je minister presojal med drugim tudi navedbe tožnika podane tekom izročitvenega postopka glede domnevnih kršitev človekovih pravic v Republiki Srbiji – državi prosilki in da bi bil z izročitvijo lahko podvržen mučenju ali drugim oblikam nečloveškega ravnanja ali kaznovanja oz. bi bila lahko ogrožena njegova pravica do življenja. Ker je v izpodbijani odločbi navedel tako pravno podlago kot tudi dejstva, na katerih temelji njegov zaključek, da konkretnega tveganja za nevarnost nečloveškega ravnanja ali mučenja in v zvezi s tem težo preteče kršitve človekovih pravic s strani Republike Srbije tožnik ni dokazal, so po presoji sodišča očitki tožnika v tem delu neutemeljeni. Ob nespornem dejstvu, da tožnik ni izkazal, da bi v času odločanja tožene stranke imel priznano pravico do pribežališča, je po oceni sodišča tudi pravilna ugotovitev, da ni obstajal kateri od pogojev, zaradi katerega minister za pravosodje izročitev tujca ne dovoli. Tujcu, za katerega se zahteva izročitev po določbah ZKP mora biti namreč pravica do pribežališča že priznana. Ker tožnik v tem upravnem sporu niti ni navajal, da mu je pravica do pribežališča bila priznana, iz podatkov v U vpisniku Upravnega sodišča RS, pa izhaja, da je bilo o tožnikovi zadnji prošnji v zadevi pribežališča pravnomočno odločeno dne 5.2.2009, je tudi tožnikov ugovor, da postopek na podlagi prošnje z dne 4.11.2008 še ni pravnomočno končan, brezpredmeten.

Sodišče je glede na navedeno, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). Ker dejstva in dokazi, ki jih predlaga tožnik za odločitev niso pomembni, je sodišče o tožbi odločilo brez glavne obravnave.