Jedro

Izpolnitev pogoja iz 1. točke 5. odstavka 85. člena ZTVP-1 za člana uprave borzno posredniške družbe se domneva, če so izpolnjene predpostavke iz 2. stavka 6. odstavka 85. člena ZTVP-1. Ta domneva pa je izpodbojna. Ugotovitev, da kljub izpolnjenim predpostavkam iz 2. stavka 6. odstavka 85. člena ZTVP-1 kandidat za člana uprave borzno posredniške hiše ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 5. odstavka 85. člena ZTVP-1, utemelji agencija za trg vrednostnih papirjev s podatki, do katerih je prišla na predstavitvi vodenja poslov oziroma z drugimi podatki, s katerimi razpolaga (člen 86/3, 86/4 in 86/5 ZTVP-1).

Za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov člana uprave borznoposredniške hiše zadostuje že samo možnost, da bi zaradi ravnanja vlagatelja zahteve lahko prišlo do situacije, v kateri bi bilo poslovanje BPD v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ali pravil varnega in skrbnega poslovanja ogroženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 13.12.2000 št... zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v borzno posredniški družbi (v nadaljevanju: zahteva za izdajo dovoljenja).

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Sodišču predlaga, naj jo odpravi, oziroma spremeni in zahtevi za izdajo dovoljenja ugodi.

Tožena stranka predlaga v odgovoru na tožbo zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Očitek tožeče stranke, da je tožena stranka kljub temu, da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje funkcije člana uprave borzno posredniške družbe (nadalje: BPD), zahtevo za izdajo dovoljenja zavrnila z nepravilno uporabo tistih določb Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS, št. 56/99; v nadaljevanju: ZTVP-1), ki veljajo samo za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave BPD, ni utemeljen.

ZTVP-1 določa v petem odstavku 85. člena pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba za imenovanje za člana uprave BPD. Pogoj iz 1. točke petega odstavka 85. člena ZTVP-1 je izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje poslov BPD. Pri tem se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če ima oseba najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot BPD oziroma drugih primerljivih poslov (šesti odstavek 85. člena ZTVP-1).

Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: agencija) je ugotovila obstoj dejstev, ki pogojujejo obstoj domneve iz drugega stavka šestega odstavka 85. člena ZTVP-1. Ta domneva pa je izpodbojna. Agencija namreč o zahtevi za izdajo dovoljenja ne odloča samo na podlagi dokazov iz drugega odstavka 86. člena ZTVP-1, ki v obravnavanem primeru sicer govorijo za obstoj domneve, ampak tudi na podlagi ugotovitev iz predstavitve vodenja poslov in tudi drugih podatkov, s katerimi razpolaga (tretji, četrti in peti odstavek 86. člena ZTVP-1). Ugotovitve iz predstavitve po tretjem odstavku 86. člena ZTVP-1 in drugi podatki, s katerimi je agencija razpolagala (peti odstavek 86. člena ZTVP-1) pa so domnevo o obstoju pogoja iz 1. točke petega odstavka 85. člena ZTVP-1 izpodbile.

Agencija je opravljala nadzor nad BPD, v kateri je bil tožnik direktor, že pred uveljavitvijo ZTVP-1. Za izpodbijano odločitev je uporabila tudi podatke, pridobljene pri tem nadzoru. Glede na peti odstavek 86. člena ZTVP-1 je to lahko storila. Posamezni tako pridobljeni podatki bi sicer res lahko bili tudi sestavni del dejanske podlage za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave BPD, če bi tožnik takšno dovoljenje že imel. Ta okoliščina pa ni ovira za njihovo uporabo tudi pri preizkusu, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. točke petega odstavka 85. člena ZTVP-1 za izdajo dovoljenja za opravljanje omenjene funkcije.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je agencija kršila procesne določbe, ker je za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja uporabila podatke, pomembne v postopku za odvzem dovoljenja, ne da bi za to izvedla ustrezen postopek. S takšnim stališčem bi se sodišče strinjalo, če bi agencija utemeljevala zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja z dejstvi, ki bi lahko bila po 88. členu ZTVP-1 podlaga za odvzem dovoljenja, ta dejstva pa bi bila sporna. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa agencija svoje odločitve ni utemeljevala s spornimi dejstvi, o nespornih dejstvih pa je tožeči stranki omogočila, da se izjavi na predstavitvi vodenja poslovanja BPD (primerjaj: 330. člen ZTVP-1 v zvezi s 3. točko tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - Ur. list RS, št. 50/97...70/2000).

V izpodbijani odločbi je agencija navedla, da iz podatkov, s katerimi razpolaga, navedla in obrazložila pa jih je v IV. in V. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, izhaja, da tožnik kot direktor BPD, ki je bil na podlagi akta o ustanovitvi dolžan zagotoviti zakonitost poslovanja, tega ni storil (drugi odstavek 7. strani obrazložitve). V sedmem odstavku na 7. strani obrazložitve izpodbijane odločbe pa je (smiselno) navedla, da "zgornje ugotovitve že same zase zadostujejo za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja". Razloge za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja je torej agencija navedla v IV. in V. točki obrazložitve do sedmega odstavka na 7. strani obrazložitve.

Agencija utemeljuje svojo odločitev na ugotovitvi, da bi bilo lahko zaradi ravnanj, ki jih je tožnik storil, ogroženo poslovanje BPD v skladu s pravili o obvladovanju tveganj oziroma pravili varnega in skrbnega poslovanja. Takšna ugotovitev zadostuje za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja. Tako namreč določa ZTVP-1 v petem odstaveku 86. člena. Zadostuje torej že sama možnost, da bi zaradi ravnanja vlagatelja zahteve za izdajo dovoljenja lahko prišlo do situacije, v kateri bi bilo ogroženo poslovanje BPD v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ali pravili varnega in skrbnega poslovanja. Zato ni potrebno dokazati, da bi do takšne situacije tudi res prišlo, kot to meni tožeča stranka v tožbi.

Po ugotovitvi agencije BPD, v kateri je bil tožnik v času predstavitve vodenja poslov BPD direktor in kot takšen po aktu o ustanovitvi zadolžen za zagotovitev zakonitosti poslovanja (tožeča stranka ne zatrjuje, da ni tako), ne vodi evidenc o tem, katere stranke v okviru "tretjega segmenta" so posojale denarna sredstva drugim strankam, katerim, kolikšne zneske in za kakšen čas. To je agencija ugotovila na podlagi ugotovitev v okviru opravljenega nadzora, pa tudi na podlagi tožnikovih podatkov na predstavitvi vodenja poslov BPD. Niti na predstavitvi vodenja poslov BPD niti v tožbi tožnik glede teh evidenc ne trdi drugače. Agencija je tudi ugotovila, da BPD, v kateri je tožnik direktor, ne vodi evidence tako, kot to določa prvi odstavek 2. člena sklepa o poslovnih knjigah BPD (Ur. list RS, št. 6/2000; v nadaljevanju: sklep/2000), to je, ne izkazuje dnevnega stanja denarnih sredstev strank in ločeno od tega terjatev in obveznosti do strank. Tudi resničnosti te ugotovitve tožeča stranka ne zanika. Glede na njeno trditev, da agencija svoje odločitve ne bi smela temeljiti na omenjenem sklepu, ker naj bi do omenjenih nepravilnosti prišlo že pred njegovo uveljavitvijo, pa sodišče opozarja na okoliščino, da se je agencija za čas pred uveljavitvijo sklepa/2000 sklicevala na sklep o poslovnih knjigah in poslovnih poročilih BPD (Ur. list RS, št. 81/97; v nadaljevanju: sklep/97), ki v prvem odstavku 4. člena določa enako kot sklep/2000 v prvem odstavku 2. člena.

S tem, da BPD, katere direktor je (bil) tožnik, ni ravnala po prvem odstavku 2. člena sklepa/2000 (oziroma po prvem odstavku 4. člena sklepa/97), ni vodila evidence tako, kot to zahteva drugi odstavek 2. člena sklepa/2000 (oziroma je zahteval drugi odstavek 4. člena sklepa/97). S tem je onemogočila preverjanje poslovanja, kakršnega bi bila dolžna omogočiti po 6. členu sklepa/2000 (oziroma po 2. členu sklepa/97).

Kot direktor BPD bi tožnik moral organizirati poslovanje družbe v skladu z zgoraj navedenimi predpisi in ne dopuščati, da je bilo v nasprotju z njimi. Takšno ravnanje pa je v nasprotju s pravili varnega in skrbnega poslovanja (členi 171 do 178 ZTVP-1, ki urejajo vodenje evidenc o strankah in poslih in hrambo dokumentov, so v 7. poglavju ZTVP-1, ki ureja pravila varnega in skrbnega poslovanja).

Zgoraj navedenim okoliščinam, ki niso sporne, je treba dodati še, da je bilo tožniku poznano medsebojno (knjigovodsko neevidentirano) posojanje denarnih sredstev strank BPD, katere direktor je (bil).

Že samo vse te okoliščine so po presoji agencije izpodbile domnevo o izpolnitvi pogoja iz 1. točke petega odstavka 85. člena ZTVP-1. Zato je agencija po mnenju sodišča pravilno na podlagi petega odstavka 86. člena ZTVP-1 tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja zavrnila.

Agencija v izpodbijani odločbi res govori tudi o tožnikovem ravnanju, ki bi upravičevalo odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave BPD. Če bi zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja temeljila na dejstvih, ki upravičujejo odvzem dovoljenja, torej na dejstvih izven dejstev, ki jih je ugotovila v skladu s petim odstavkom 86. člena ZTVP-1, bi agencija glede njih res morala izvesti postopek, kot ga zahteva zakon za odvzem dovoljenja. Toda agencija zavrnitve zahteve za izdajo dovoljenja ni temeljila na takšnih dejstvih. Temeljila jih je samo na tistih, ki jih je navedla v IV. in V. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Sporna dejstva, to je tista, v katera je bil vpleten borzni posrednik A. A. S., in vprašanje, ali je BPD, katere direktor je bil tožnik, v preteklosti ugotovljene nepravilnosti odpravila, niso bila dejanska podlaga izpodbijani odločitvi, čeprav so v njeni obrazložitvi tudi navedena.

Glede na tožbene navedbe sodišče še pojasnjuje, da za odločitev o zadevi ni pomembno, kakšna zavarovanja ima BPD za poplačilo svojih terjatev, navedbe o netočnosti zapisnika o predstavitvi vodenja poslov pa so tako pavšalne, da jih ni mogoče upoštevati.

Glede na vse navedeno tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi drugega odstavka 324. člena ZTVP-1 v zvezi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo.