Jedro

Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo tudi dohodki, prejeti pred uveljavitvijo navedenega zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO (kot v obravnavanem primeru), zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje; tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bili izpolnjeni.

ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo po presoji sodišča ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisani limit, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve pa je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. DT 421-2/2011-3 (4041-2) z dne 15. 6. 2011 je Davčni urad Celje tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo dodatni davek od dohodka, prejetega za vodenje in nadzor poslovnih subjektov za leto 2010, od davčne osnove 31.352, 73 EUR po stopnji 49%, v znesku 15.362,84 EUR. Odmera temelji na napovedanih podatkih in Zakonu o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize (v nadaljevanju ZDDDČPNO).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-353/2011 z dne 15. 5. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeno stališče, da družba A. d.d. v letu 2010 ni poslovni subjekt po ZDDDČPNO, ker v tem letu ni sklenila novih kreditnih pogodb s poroštvom oziroma jamstvom države, za pogodbe, sklenjene v letu 2009 pa je pridobila le delno (35%) poroštvo države, je nepravilno. V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZDDDČPNO je poslovni subjekt po tem zakonu pravna oseba, ki je poroštvo, jamstvo ali sredstva države prejela. Tak status ohrani vse dotlej, dokler jamstvo oziroma poroštvo države ne preneha. Taka razlaga sledi (tudi) iz drugega odstavka 13. člena ZDDDČPNO, po katerem (kljub splošnemu prenehanju veljavnosti zakona z 31. 12. 2010) zakon ostane v veljavi do konca davčnega leta, v katerem se iztečejo poroštva oziroma jamstva in ukrepi države za blažitev posledic finančne in gospodarske krize. Iz predloženih kreditnih pogodb izhaja, da poroštvo oziroma jamstvo države traja vse do poplačila najetih kreditov, ki jih je družba A. d.d. v letu 2009 šele pridobila ter jih v letu 2010 še ni v celoti poplačala. Družba je zato nedvomno poslovni subjekt po določbah ZDDDČPNO, (pri)tožnik kot oseba, ki vodi njene posle, pa zavezanec za davek, ki se mu z izpodbijano odločbo nalaga.

3. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. Z odločitvijo ne strinja. Bil je predsednik upravnega odbora družbe A. d.d., ki je za najetje kreditov v letu 2009 pridobila delno poroštvo države in bi jo bilo zato možno opredeliti kot poslovni subjekt po določilih ZDDDČPNO. Kot take pa je po mnenju tožnika ni možno opredeliti v času, ko je prejel izplačilo, ki je predmet obdavčitve. Družba je namreč za razvojne projekte najela kredite pri bankah v letu 2009, za njihovo odplačilo pa je pridobila le delno jamstvo države (do 35% za vsak kredit), kar dokazujejo pogodbe o dolgoročnih kreditih, ki jih je tožnik predložil že v pritožbenem postopku. V letu 2010 pa družbi A. d.d. niso bile dodeljene nobene subvencije ali poroštva s strani države za odplačilo obveznosti.

4. ZDDDČPNO, na katerem temelji izpodbijana odločba, je po mnenju tožnika neskladen z Ustavo, ker je njegova veljavnost retroaktivna in ker obdavčuje dohodke, ki so bili predhodno že obdavčeni kot dohodnina (če upoštevano najvišji dohodninski razred 41 %, znaša končna skupna obdavčitev 90 % osnove). Tako obdavčenje posega v že pridobljene pravice in hkrati predstavlja nedopusten poseg v zasebno lastnino, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave.

5. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDDDČPNO. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne tožbenemu enak pritožbeni ugovor napačne opredelitve družbe A. d.d. kot poslovnega subjekta po določbah ZDDDČPNO. Zato se nanje sklicuje na podlagi 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ponovno ne navaja.

9. ZDDDČPNO je skladno s prvim odstavkom 13. člena začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je 6. 10. 2009 in velja do 31. 12. 2010. Ne glede na prvi odstavek tega člena ta zakon za primere iz drugega odstavka 3. člena velja do konca davčnega leta, v katerem se iztečejo poroštva oziroma jamstva (drugi odstavek 13. člena). Po določbi 12. člena se zakon uporabi za dohodke po tem zakonu, prejete od 1. januarja 2009 dalje. Vprašanje retroaktivnosti se po mnenju sodišča pojavi le v zvezi z navedeno določbo, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo dohodki, prejeti pred uveljavitvijo zakona (od 1. 1. 2009 do 6. 10. 2009). Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre po mnenju sodišča lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja po mnenju sodišča navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bili izpolnjeni.

10. Zakon s predpisano davčno stopnjo po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisani limit, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je po mnenju sodišča mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Dejansko stanje med strankama ni sporno, zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).