Jedro

Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. Takšna izjava pa mora biti jasna in nedvoumna, da ima lahko pravne učinke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

B. P. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapustničino sestro B.P. napotilo na pot civilne pravde zoper zakonite dediče po pokojni A., zaradi ugotovitve, da njena dedna izjava z dne 14.4.1992 ni veljavna. Določilo ji je rok za vložitev tožbe in sicer 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Do pravnomočne rešitve pravdnega postopka pa je zapuščinski postopek prekinilo. Zoper ta sklep se je iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila zapustničina sestra B. V pritožbi navaja, da je dne 25.5.1999 podala novo, notarsko overjeno dedno izjavo, s katero se je jasno in določno opredelila do oporoke. S slednjo je v celoti priznala oporoko zapustnice in izjavila, da sprejema dediščino, kakor ji je bila določena v oporoki. Te dedne izjave sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj je štelo, da je prva dedna izjava z dne 14.4.1992 nepreklicljiva, vsled česar je sodišče izdalo izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožnice moralo odločiti, da je pritožnica edina dedinja po zapustničini oporoki, saj je sodišče šele na podlagi nove dedne izjave z dne 25.5.1999 sploh lahko ugotovilo pritožničino pravo voljo. Prva dedna izjava je bila namreč popolnoma nejasna in protislovna, tako da volja pritožnice ni bila podana in je zato sploh ni bilo moč šteti za pravo dedno izjavo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni in priglaša pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (1. odstavek 133. člena Zakona o dedovanju; ZD). Zapustničina sestra B. je dne 14.4.1992 podala pisno dedno izjavo, da se odpoveduje dedovanju v svojem imenu po pokojni sestri Albini in priznava njeno oporoko, po kateri bi bila sama edina dedinja. Takšna izjava B. P. pa je sama po sebi nejasna in protislovna. Iz nje ni mogoče zaključiti, ali se B. P. odpoveduje dediščini ali pa jo sprejema. Zato takšna izjava ni veljavna in tudi ne more imeti pravnih učinkov. B. P. je sicer v pripravljalni vlogi z dne 24.6.1999 pojasnila, zakaj je podala takšno protislovno izjavo. Vendar pa mora biti dedna izjava že sama po sebi jasna in nedvoumna in torej takšna, da dodatnega pojasnjevanja ne potrebuje. Le takšna dedna izjava ima lahko pravne učinke. Zato bi moralo sodišče prve stopnje takoj, ko je takšno izjavo prejelo, dedinjo kot prava neuko stranko pozvati, da poda takšno izjavo, iz katere bo jasno razvidno, ali se dedinja odpoveduje dediščini ali pa jo sprejema. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tudi že enkrat razveljavilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku je B. P. podala novo dedno izjavo, ki predstavlja prvo dedno izjavo, ki je jasna, nedvoumna in torej takšna, da je mogoče iz nje zaključiti, kakšna je njena volja. Zato tu ne gre za situacijo, ko bi dedinja skušala preklicati svojo dedno izjavo z dne 14.4.1992, kar po 1. odstavku 138. člena ZD ni dopustno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zapuščinski postopek prekinilo in zapustničino sestro napotilo na pravdo. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi B. P., izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD). B. P. bo morala sama kriti svoje pritožbene stroške, saj v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (1. odstavek 174. člena ZD).