Jedro

1. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izhodišče materialnopravne presoje sodišča prve stopnje predstavljalo načelo, da gre pri izgubi preživljanja po 2. odstavku 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR za odškodnino. To pomeni, da prisojeni znesek ne more biti višji od tistega, ki bi ga oškodovanec dobival od pokojnika, če bi ostal živ. V ta namen je zato ugotavljalo, kolikšni bi bili realni zneski, s katerimi bi P.T. dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnic. 2. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.7.2001 izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke izjavil, da bo stroškovnik vložil v roku treh dni. Sodišče prve stopnje toženi stranki roka iz 3. odstavka 163. člena ZPP ni podaljšalo, ampak je le sprejelo na zapisnik omenjeno navedbo tožene stranke. Ker rok za uveljavitev povračila pravdnih stroškov ne sodi med sodne roke, ki so podaljšljivi, tudi sicer ni mogoče zagovarjati občasne prakse sodišč, ki podaljšujejo rok, do katerega stranka še lahko zahteva povračilo stroškov postopka. Na podlagi 3. odstavka 163. člena ZPP je takšno ravnanje nedopustno. Ker je tožena stranka z zakonom določeni rok zamudila, ji ni mogoče priznati nikakršnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da mora tožena stranka prvotožnici plačati iz naslova nepremoženjske škode še 150.000,00 SIT, drugotožnici še 210.000,00 SIT, tretjetožnici pa še 270.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila in ji povrniti še 531.726,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila, v 15. dneh pod izvršbo. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki nerazdelno povrniti 13.464,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvotožnici odškodnino v višini 828.064,35 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila; drugotožnici 570.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila in tretjetožnici 510.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 163.057,28 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila. Proti zavrnilnemu delu sodbe se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki prisodi celotno vtoževano odškodnino s stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sporno motorno vozilo pokojnik kupil 2.4.1993 in zanj plačal 30.000,00 SIT. Ne glede na to, ali je sodišče valoriziralo znesek na podlagi indeksa maloprodajnih cen ali na podlagi tečaja tuje valute, je realna vrednost škode na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje višja kot 70.000,00 SIT. Upoštevajoč, za katero obdobje je tožeča stranka uveljavljala izgubo na preživljanju zaradi smrti očeta (od 5.8.1993 do 28.2.1995), bi bilo treba za navedeno obdobje najprej oceniti višino pričakovanih prejemkov pokojnika, nato pa ugotoviti dejanske prejemke mladoletnih tožnic iz naslova družinske pokojnine. Sodišče prve stopnje je sicer ubralo to metodologijo, vendar je izračun opravilo za leto 2001, kar pa ni sprejemljivo. Mladoletni tožnici v vtoževanem obdobju namreč nista prejemali varstvenega dodatka in sta zato upravičeni do tovrstne odškodnine. Če bi bil P.T. še živ, bi za preživljanje hčerk namenil več, kot je v spornem obdobju znašala njuna družinska pokojnina. Argumentacija sodišča prve stopnje, naj bi iz naslova dela "na črno" zaslužil le 20 % plače, ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je odkodnino za nepremoženjsko škodo vsem tožnicam odmerilo v prenizkem znesku. Glede stroškov postopka tožeča stranka poudarja, da toženi stranki ne gredo nikakršni stroški v zadevi, ker jih ni priglasila do konca glavne obravnave. Odločitev, s katero je sodišče zavezalo toženo stranko na plačilo le 163.157,00 SIT, kar predstavlja le 12 % dejansko nastalih stroškov tožeči stranki, ni pravična. Na strani tožene stranke ne bi smelo upoštevati njene plačane sodne takse, saj je tožeča stranka plačila sodnih taks oproščena. Davek na dodano vrednost bi bilo treba upoštevati za vse stroške, ki so nastali do izdaje sodbe, ne pa le za stroške, ki so nastali od uvedbe davka na dodano vrednost. Pritožba je delno utemeljena. O premoženjski škodi: Kot odškodnino za uničeno stvar - avtomobil Ford Escort ima tožeča stranka pravico do denarne odškodnine v višini, ki omogoča nakup take stvari po cenah v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka ni predlagala drugih dokazov, je sodišče prve stopnje ugotovilo vrednost motornega vozila na dan 4.7.2001 tako, da je valoriziralo kupnino, ki jo je P.T. plačal za avto ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 2.4.1993. Pritožbeno sodišče je preverilo izračun sodišča prve stopnje, ki temelji na uporabi valute DEM kot merila vrednosti. Zaključuje, da je znašala kupnina, preračunana v DEM na dan 2.4.1993 po srednjem tečaju, 467,86 DEM. To pomeni, da je ugovor tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki ob pravilni valorizaciji za uničeni avtomobil priznati več kot 70.000,00 SIT neutemeljen. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pokojni Pero Todić s honorarnim delom zaslužil 20 % (in ne več, kot to trdi tožeča stranka) svoje plače. Čeprav v pravdnem postopku velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, tožeča stranka za svojo trditev o visokih zaslužkih iz naslova popoldanskega dela pokojnika ni predložila prav nobenega dokaza. Neprepričljiva izpoved prvotožnice v tej smeri, v povezavi z dejstvom, da je delala popoldne, to je v času, ko naj bi pokojni mož domnevno honorarno delal, sodišču prve stopnje ni nudila opore za sklepanje o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. V zvezi s popolno oz. pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem je treba še dodati, da pritožbena navedba o neizplačevanju varstvenega dodatka od 5.8.1993 do 28.2.1995 ni točna. Prav nasprotno namreč izhaja iz podatkov dopisa ZPIZ z dne 23.4.2001 (list. št. 239). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izhodišče materialnopravne presoje sodišča prve stopnje predstavljalo načelo, da gre pri izgubi preživljanja po 2. odstavku 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR za odškodnino. To pomeni, da prisojeni znesek ne more biti višji od tistega, ki bi ga oškodovanec dobival od pokojnika, če bi ostal živ. V ta namen je zato ugotavljalo, kolikšni bi bili realni zneski, s katerimi bi P.T. dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnic. Pritožbeno sodišče je preverilo izračun sodišča prve stopnje o razmerju med pričakovanimi pokojnikovimi dohodki in višino družinske pokojnine mladoletnih tožnic z varstvenim dodatkom in prišlo do enakega zaključka, kot ga je napravilo že sodišče prve stopnje, namreč, da je bilo omenjeno razmerje vseskozi približno enako. Za ilustracijo takšnega stališča si je sicer sodišče prve stopnje resda izbralo podatke iz meseca februarja 2001 (torej iz obdobja, za katerega tožeča stranka ne uveljavlja izgube preživljanja), vendar pa to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve. Odločilno je, da je razmerje med družinsko pokojnino z varstvenim dodatkom in okvirnim zaslužkom pokojnika vseskozi približno enako, kar je sodišče prve stopnje konkretiziralo s podatki za februar 2001. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s sklepnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da pokojnik za preživljanje mladoletnih tožnic ne bi namenil več, kot znaša njuna družinska pokojnina z varstvenim dodatkom, to je več kot 58% svojega mesečnega zaslužka. Čeprav ne gre dvomiti v varčnost pokojnika, bi bil nasproten sklep v nasprotju s splošnimi spoznanji o tem, da prejemki staršev vendarle niso v celoti namenjeni preživljanju otrok, ampak zavezanec z njimi zagotavlja tudi kritje lastnih potreb preživljanja in kolektivnih stroškov skupnega gospodinjstva. O nepremoženjski škodi: Pravno podlago, ki omogoča priznavanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, predstavljajo določila 200. člena, 1. odstavka 201. člena in 203. člena ZOR. Če nekdo umre, lahko sodišče po 201. členu ZOR prisodi njegovim ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Tako odškodnino prisodi sodišče po 1. odstavku 200. člena ZOR, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to upravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine mora sodišče po 2. odstavku 200. člena ZOR gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po določilu 203. člena pa prisodi sodišče na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne v procesu individualizacije denarne odškodnine (trajanje in harmoničnost zakonskega razmerja med pokojnim in prvo tožnico; dominanten položaj pokojnika v družini, porušeno duševno ravnovesje prvotožnice po škodnem dogodku, ki je potrebovala medicinsko pomoč; trpljenje mladoletnih hčerk zaradi izgube ljubezni, nege in pozornosti s strani pokojnega očeta), pa je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odkodnine vendarle treba pritrditi očitku tožeče stranke, da je odškodnino za duševne bolečine vseh tožnic odmerilo v prenizkem znesku. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 2.600.000,00 SIT, upoštevajoč temelj škodnega dogodka pa 780.000,00 SIT. Ob tem velja poudariti, da kljub izpovedi prvotožnice, da se tretjetožnica ne spominja več očeta, individualne značilnosti pri tej oškodovanki niso takšne narave, da bi utemeljevale nižjo odškodnino od tiste, ki jo je sodišče prisodilo drugotožnici. Določena razlika v starosti obeh mladoletnih tožnic v času škodnega dogodka (3 oz. 8 let) se po oceni pritožbenega sodišča ni odrazila v intenzivnosti in trajanju njunih duševnih bolečin, saj ima pri njunem trpljenju odločilno težo, da bo takšno prikrajšanje na čustvenem področju trajalo vse življenje in bo enako intenzivno pri obeh oškodovankah, ne glede na to, da se mlajša hčerka očeta ne spominja. Ker je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je prvotožnici iz naslova nepremoženjske škode prisodilo še 150.000,00 SIT, drugotožnici še 210.000,00 SIT in tretjetožnici še 260.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (4.7.2001) do plačila (4. točka 358. člena ZPP). O stroških postopka: Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim ugovorom, da toženi stranki iz razloga, ker ni priglasila stroškov postopka do zaključka glavne obravnave (3. odstavek 163. člena ZPP), ni mogoče priznati nobenih stroškov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.7.2001 izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke izjavil, da bo stroškovnik vložil v roku treh dni. Sodišče prve stopnje toženi stranki roka iz 3. odstavka 163. člena ZPP ni podaljšalo, ampak je le sprejelo na zapisnik omenjeno navedbo tožene stranke. Ker rok za uveljavitev povračila pravdnih stroškov ne sodi med sodne roke, ki so podaljšljivi, tudi sicer ni mogoče zagovarjati občasne prakse sodišč, ki podaljšujejo rok, do katerega stranka še lahko zahteva povračilo stroškov postopka. Na podlagi 3. odstavka 163. člena ZPP je takšno ravnanje nedopustno. Ker je tožena stranka z zakonom določeni rok zamudila, ji ni mogoče priznati nikakršnih stroškov. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Izhajajoč iz 2. odstavka 154. člena ZPP, znaša uspeh tožeče stranke 52 % (30% temelj, 74 % višina). Tožeči stranki je tako priznalo 694.783,00 SIT pravdnih stroškov (52 % od odmerjenih stroškov 1.336.122,00 SIT), kar pomeni, da mora tožena stranka tožeči stranki nerazdelno plačati še 531.726,00 SIT pravdnih stroškov. Tožeči stranki pripadajo stroški davka na dodano vrednost le od uveljavitve Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS št. 89/98 - 30/2001 - ZDDV), to je od 1.7.1999 dalje. V skladu s 1. odstavkom 19. člena ZDDV se DDV obračuna takrat, ko je blago dobavljeno oz. takrat, ko so storitve opravljene. Po 2. odstavku 19. člena ZDDV pa se šteje, da je blago dobavljeno oz. da so storitve opravljene takrat, ko je izdan račun. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi odvetnik stranki izstavil račun po končanem postopku oz. po uveljavitvi ZDDV, tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov iz tega naslova ne pripada. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo (sporno 3.540.000,00 SIT) uspela s približno 17 %, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo sorazmeren del pritožbenih stroškov. Ti so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in obsegajo stroške za sestavo pritožbe, in manipulativne stroške, oboje povečano za DDV, skupaj 13.464,00 SIT.