Jedro

Sodno varstvo po 54. ali 204. členu ZDR je zagotovljeno le, če delodajalec ne izpolni svojih obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitev in vzpostavi stanja, kot da teh kršitev ali posledic prenehanja oziroma veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. V nasprotnem primeru je vložitev tožbe nesmiselna, saj spora ni (več) in ni izkazan pravni interes kot posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za ugotovitev, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referenta v računovodstvu za nedoločen čas od 1.1.2003 do 4.2.2004, da ji je 3.11.2003 nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi s toženo stranko in ji je dne 3.11.2003 nezakonito prenehalo delovno razmerje ter da tožena stranka ni izpeljala zakonsko predpisanega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženi strani povrniti stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica dne 27.11.2002 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas nadomeščanja sodelavke na porodniškem dopustu. Delavka, ki jo je nadomeščala, se je s porodniškega dopusta predčasno vrnila dne 1.8.2003, vendar je tožnica kljub temu ostala na delu pri toženi stranki. Dne 29.10.2003 je prejela obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s 3.11.2003. Ker se s tem ni strinjala, je dne 12.11.2003 zahtevala odpravo nepravilnosti. Tožena stranka je njeni zahtevi ugodila in z odločbo z dne 20.11.2003 vzpostavila delovno razmerje tožnici za nedoločen čas, jo vrnila na delovno mesto referentke v računovodstvu in ji naložila, da prične z delom dne 24.11.2003, ter ji za čas od 4.11.2003 do dneva vrnitve na delo priznala nadomestilo plače v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala. Glede na to, da je tožena stranka sprejela tožnico nazaj na delo in ji vzpostavila delovno razmerje za nedoločen čas, je sodišče zavrnilo njene zahtevke.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo, vendar je spremenilo le odločitev o stroških postopka, tako da je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka in ji naložilo povrnitev pritožbenih stroškov, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj). Navaja, da je kljub temu, da je tožena stranka odpravila nezakonito stanje že sama, v tožbi pojasnila svoj pravni interes za ugotovitveni zahtevek. Pravni interes obstaja glede na pričakovano pravico do pogodbene kazni po določbi Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/98 in nadalj). Navaja, da tudi kasnejša sanacija nezakonitega stanja ne more spremeniti dejstva, da je dne 3.11.2003 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi in ji je takrat prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Stanje na določen dan oziroma v določenem obdobju je bilo nezakonito. Revizijo zaključuje s trditvijo, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava, sodišče druge stopnje pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, prav tako pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (da ne gre za nezakonito prenehanje delovnega razmerja) in vsebino listin in zapisnikov.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnica se v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, vendar kasneje teh kršitev ne konkretizira, razen na koncu revizije, ko očitno (sicer brez ustrezne pravne kvalifikacije) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj iz izpodbijane sodbe ne izhaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in zapisnikov. Sodišče druge stopnje je namreč zaključilo le, da tožnica neutemeljeno uveljavlja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ker je tožena stranka njeni zahtevi za priznanje delovnega razmerja po 4.11.2003 že ugodila, vzpostavila delovno razmerje za nedoločen čas od tedaj dalje, tožnici pa je delovno razmerje trajalo brez prekinitve vse od 1.1.2003 do 4.2.2004, ko je sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje je torej zaključilo, da je zavrnitev tožbenega zahtevka posledica tega, da je že tožena stranka priznala tožnici vse pravice iz delovnega razmerja.

Ker tožnica drugih bistvenih kršitev določb postopka konkretneje ne uveljavlja, jih revizijsko sodišče ni moglo in smelo ugotavljati.

Pri odločanju pri tej zadevi je prvenstveno (kljub temu, da revizijskih navedb o tem ni) potrebno opozoriti na procesni vidik spora. Tožnica je vložila tožbo z zahtevki za ugotovitev, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referenta v računovodstvu za nedoločen čas od 1.1.2003 do 4.2.2003, za ugotovitev, da je dne 3.11.2003 nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi s toženo stranko in ji je takrat nezakonito prenehalo delovno razmerje in za ugotovitev, da tožena stranka ni izpeljala zakonsko predpisanega postopka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Po 181. členu ZPP tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine (1. odstavek), vendar tudi, da se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (2. odstavek). Poseben predpis, ki določa možnost vložitve tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti te pogodbe, je tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), v določbah 204. in 54. člena.

Vendar pa je sodno varstvo v takšnem primeru zagotovljeno le, če delodajalec ne izpolni svojih obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitev in vzpostavi stanja, kot da teh kršitev ali posledic prenehanja oziroma veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. V nasprotnem primeru je vložitev tožbe nesmiselna, saj spora ni (več) in ni izkazan pravni interes, kot posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Tožeča stranka v takem primeru ne more izkazati, da je njen pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja ali pravice, to negotovost pa bi bilo potrebno odpraviti z ugotovitveno tožbo.

Pravni interes kot procesna predpostavka za ugotovitveno tožbo mora obstajati še v trenutku zaključka glavne obravnave. Z ugotovitveno tožbo tudi ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja ali neobstoja nekega pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo v preteklosti, temveč zgolj ugotovitev, ali takšno razmerje obstaja oziroma ne obstaja v sedanjosti. To je tudi v skladu s pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti.

Glede na takšno opredelitev pogojev za ugotovitveno tožbo in dejstvo, da je tožena stranka priznala tožnici delovno razmerje za nedoločen čas in sama, že pred vložitvijo tožbe, sanirala nepravilno ravnanje v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in priznanjem delovnega razmerja, niso bile izpolnjene niti procesne predpostavke za tožbo z zahtevkom, da je tožnici dne 3.11.2003 nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi oziroma ji je takrat nezakonito prenehalo delovno razmerje ter za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Ker z ugotovitveno tožbo tudi ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja ali neobstoja posameznih predpostavk nekega pravnega razmerja - torej ni dopustna le tožba za ugotovitev protipravnosti nekega ravnanja, tudi ni mogoče zaključiti o dopustnosti tožbe v zvezi z zahtevkom, da tožena stranka ni izpeljala zakonsko predpisanega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči (274. člen ZPP) in do odločitve po vsebini ne bi smelo priti. To bi lahko predstavljalo kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, na katero pa že pritožbeno sodišče, seveda pa tudi revizijsko sodišče, ne pazi po uradni dolžnosti (tako Vrhovno sodišče npr. tudi v sodbi, opr. št. VIII Ips 116/2001 z dne 12.2.2002, sklepu VIII Ips 294/2005 z dne 6.12.2005 in sklepu II Ips 246/2000 z dne 8.11. 2000).

Tožničin pravni interes za tožbo z navedenimi zahtevki tudi ni podan s sklicevanjem na to, da bi bila upravičena do izplačila pogodbene kazni v skladu s panožno kolektivno pogodbo in bi zato potrebovala takšno sodbo, saj bi bila (kot navedeno) odločitev o takšnih zahtevkih dovoljena le, če bi sporno razmerje (glede obstoja delovnega razmerja in nezakonite odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja) sploh (še) obstajalo.

Seveda pa že zaradi tega, ker spornega razmerja ni bilo več, tudi po vsebini ni bilo mogoče ugoditi zahtevkom.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.