Jedro

Konkretno pogodbeno razmerje med banko in varčevalcem ni povezano z vprašanjem jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge, v primeru ko banka devizne vloge ne more izplačati, niti posledično z vprašanjem pravnega nasledstva nekdanje SFRJ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi in drugi alineji 2. točke izreka spremeni tako, da se besedna zveza „vezane nad eno leto“ nadomesti z besedno zvezo „na vpogled“.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (del 2. točke in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe, vsebovano v vlogi tožeče stranke z dne 16. 4. 2010 (1. točka izreka); prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati v 15 dneh 5.304,99 EUR z obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto, za obdobje od 7. 8. 1996 do 1. 1. 1999 od zneska 10.401,95 DEM, ki naj jih izplača v evrski protivrednosti ter po obrestni meri za hranilne vloge v EUR, vezane nad eno leto, za obdobje od 1. 1. 1999 dalje od zneska 5.304,99 EUR (2. točka izreka); po vsebini enak tožbeni zahtevek uperjen zoper drugo toženko pa je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da je prva toženka dolžna tožniku v 15 dneh od prejema prepisa sodbe plačati 520,48 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega roka, določenega za izpolnitev obveznosti, dalje (4. točka izreka).

Zoper 2. in 4. točko izreka sodbe se pritožuje prva toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter iz razloga, ker sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov prve toženke o tem, zakaj ni pasivno legitimirana (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v 2. in 4. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov prve toženke s pripadajočimi obrestmi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je razmerje najtesneje povezano s pravom Republike Slovenije. Varčevalno razmerje je bilo sklenjeno na ozemlju Republike Hrvaške, kar pomeni, da je bilo sklenjeno po pravilih, ki so veljala na ozemlju omenjene države. Zato je za obravnavo vprašanja varčevalnega razmerja upoštevno pravo Republike Hrvaške. Sodišče ni podalo relevantnih razlogov, zakaj je prva toženka pasivno legitimirana v tej zadevi, podani razlogi glede statusa oziroma položaja podružnice pa so si sicer tudi nasprotujoči. Glede na to, da je podružnica sama prejemala dinarska sredstva od Narodne banke Jugoslavije in jih plasirala v gospodarstvo svoje republike, je jasno, da banka, pri kateri je tožnik položil devizna sredstva, ni bila nikoli del prve toženke, zaradi česar le-ta za njene obveznosti ne odgovarja. Da banka, pri kateri je tožnik položil denarna sredstva, ni bila del prve toženke, pa je mogoče sklepati tudi na podlagi 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Če bi namreč bila del prve toženke, položena denarna sredstva ne bi šla direktno na račun centralne banke, temveč bi šla najprej k prvi toženki, ne pa da jih je k centralni banki položila podružnica, ki je tudi dobila dinarska sredstva in z njimi sama razpolagala. Dejansko med Glavno podružnico Zagreb in prvo toženko ni bilo nobene statusnopravne in ne druge povezave, ki bi imela za posledico odgovornost prve toženke. Da prva toženka ni odgovorna za devizne hranilne vloge, odprte pri LB Glavni podružnici Zagreb, izhaja tudi iz sledeče, tedanje pozitivne ureditve: LB Osnovna banka Zagreb oz. LB Glavna podružnica Zagreb je bila samostojna in neodvisna pravna oseba; sredstva, ki jih je slednja pridobila s sprejemanjem deviznih vlog, so bila deponirana pri Narodni Banki Jugoslavije in niso bila nikoli prenesena na prvo toženko; preoblikovanje Osnovne banke Zagreb v podružnico ni bilo zaradi razpada Jugoslavije nikoli zaključeno; vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge, kot je bila vloga tožnika, je postalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje SFRJ. prva toženka v nobenem primeru ne bi mogla biti odgovorna za poplačilo depozitov, ki so bili vloženi v LB Glavni podružnici Zagreb, tudi iz razloga, ker splošno bančno načelo „branch compensating deposit principle“ tega ne dopušča. Po tem načelu bi obveznost prve toženke obstajala, če bi prejela nekakšno obliko kritja za poplačilo deviznih vlog, česar pa prva toženka ni prejela. V nadaljevanju pritožbe prva toženka obrazlaga pravne okoliščine, povezane s pozitivno ureditvijo v Republiki Hrvaški, ki naj bi potrjevale, da ni podlage za odgovornost prve toženke. Med drugim navaja, da je Republika Hrvaška LB podružnico Zagreb štela za samostojno banko, da banke in podružnice niso mogle poravnati svojih obveznosti zaradi višje sile, ki je nastopila v trenutku, ko je Hrvaška vzpostavila svojo samostojnost in suverenost, da je Hrvaška LB Glavni podružnici Zagreb preprečila poslovanje ter ji ukinila žiro račun. Meni, da so vse omenjene pritožbene navedbe dovoljene novote, saj tožnik ni določno opredelil, kje naj bi položil devizna sredstva, zaradi česar je prva toženka šele iz sodbe ugotovila, da se ves čas govori o vlogi pri prvi toženki. Ureditev, ki izhaja iz Ustavnega zakona za izvedbo Temeljenje ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 19/91) in Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljenje ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/94), ne predstavlja podlage za odgovornost prve toženke za obveznosti iz devizne vloge tožnika. Opozarja še, da sodba nima razlogov o obrestnem delu zahtevka ter da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor ne ultra alterum tantum. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje glede prava, ki ga je treba uporabiti za ta spor z mednarodnim elementom. Tako po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl., v nadaljevanju ZMZPP; 19. člen) kot po Zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 s spremembami; v nadaljevanju ZUKS; 19. člen) velja za pogodbena razmerja, v skladu z načelom avtonomije, pravo, ki sta ga izbrali stranki sami. Če pa tega nista storili, se za njuno pogodbeno razmerje po načelu koneksnosti uporabi pravo tiste države, v kateri ima prebivališče oziroma sedež oseba, ki mora storiti za razmerje bistveno izpolnitev (20. člen ZMZPP; smiselno enako 20. člen ZUKS, ki za pogodbo o hrambi v takšnem primeru določa uporabo prava kraja, kjer je imel shranjevalec (depozitar) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež). V primeru pogodbe o bančnem depozitu je to vsekakor depozitar – potrditvah tožnika prva toženka, ki ima svoj sedež v Republiki Sloveniji. Drugačne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva primera ter pravilno, razen delno glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, uporabilo materialno pravo, opredelilo pa se je tudi do vseh bistvenih ugovorov prve toženke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik varčevalec pri prvi toženki, ki mu deponiranih denarnih sredstev ne izplača, kljub temu da je to od nje zahteval. Nadalje je ugotovilo, da je depozitno pogodbo sklenil pri podružnici prve toženke, ki pa ni pravna oseba, pri čemer imajo v podružnici vložene devize enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo prvo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 262. člena ZOR, ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), v zvezi s posebnimi določbami o denarnih depozitih in hranilnih vlogah (1035. člena do 1046. člena ZOR), pravilno zaključilo, da je prva toženka pasivno legitimirana za vrnitev deponiranih deviz. Ob tem je glede na ugovore prve toženke, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, pravilno pojasnilo, da noben veljavni predpis v RS ni posegel in ne posega v pravice varčevalcev iz pravnega posla - depozitnega razmerja in tudi ne v odgovornost prve toženke za devize, vložene v njenih podružnicah. Pravilno je tudi navedlo, da prva toženka ne more odrekati svoje pasivne legitimacije s sklicevanjem na ureditev jamstva SFRJ za devizne vloge, saj konkretno pogodbeno razmerje med banko in varčevalcem sploh ni povezano z vprašanjem jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge, v primeru ko banka devizne vloge ne more izplačati, niti posledično z vprašanjem pravnega nasledstva nekdanje SFRJ.

Ker je torej sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je podana pasivna legitimacija prve toženke, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodba v tem delu nima razlogov, prav tako pa pritožnica zmotno meni, da so si razlogi glede pasivne legitimacije prve toženke sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ne vidi očitanega nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podružnica odvajala vsa devizna sredstva na račun centralne banke ter od nje nato prejela dinarska sredstva, ki jih je plasirala v gospodarstvo tiste republike, v kateri je delovala, in že zgoraj navedeno ugotovitvijo sodišča, da imajo v podružnici vložene devize enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo prvo toženko stranko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani. Dejstvo, da je podružnica odvajala devizna sredstva centralni banki in od nje nato prejela dinarska sredstva, namreč še ne pomeni, da je delovala v svojem imenu in za svoj račun oziroma da ni bila del prve toženke. Očitana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Tudi sicer pa velja na tem mestu opozoriti, da način deviznega poslovanja bank in podružnic v SFRJ, na katerega opozarja prva toženka, ni odločilen za depozitno razmerje med tožnikom in prvo toženko, kako so bili urejeni odnosi med sedežem prve toženke in njenimi podružnicami, pa je stvar zgolj prve toženke in prav tako ni relevantno za konkretno depozitno razmerje.

V zvezi s pritožbenimi trditvami glede statusnega položaja in odnosa LB Osnove banke Zagreb in LB Glavne podružnice Zagreb ter preoblikovanja Osnovne banke Zagreb, ki potrditvah prve toženke ni bilo nikoli končano, zaradi česar naj Glavna podružnica Zagreb ne bi bila del prve toženke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, saj prva toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. prva toženka v pritožbi sicer trdi, da teh navedb ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker tožnik ni navedel, kje je deponiral denarna sredstva, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Tožnik je v tožbi in pripravljalni vlogi navedel, da je hranilno knjižico odprl pri ekspozituri tožene stranke v Karlovcu ter da je depozitno pogodbo sklenil pri prvi toženki, pri čemer je priložil tudi kopijo hranilne knjižice (prilogi A1, A2) in original hranilne knjižico (priloga A4), iz katerih izhaja, da je tožnik vložil svoje devize v podružnico prve toženke v Zagrebu. Da je prva toženka ves čas vedela, na kakšni podlagi tožnik zahteva od nje vtoževani znesek oziroma kje je položil zahtevana devizna sredstva, pa sicer izhaja tudi iz njene pripravljalne vloge z dne 18. 3. 2010 (glej list. št. 41), v kateri je navedla, da tožnik trdi, da je bil varčevalec podružnice prve toženke v Zagrebu, pri čemer ni nikoli trdila, da Glavna podružnica Zagreb ni njena podružnica oziroma da ni njen del. Iz istega razloga (torej, ker pritožnica ni izkazala, da novo zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje) pa so nedovoljene pritožbene novote tudi pritožbene navede, da prva toženka v skladu z bančnim načelom „branch compensating deposit principle“ v nobenem primeru ne more biti odgovorna za obveznosti njene podružnice, saj ni prejela nikakršnega kritja za takšna poplačila, da je Republika Hrvaška nezakonito posegla oziroma preprečila poslovanje podružnice ter zaprla njen žiro račun. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s prvo toženko, da gre tu tudi za materialnopravna vprašanja, vendar pa je uporaba materialnega prava odvisna od zatrjevanih dejstev, teh pa prva toženka (še manj pa tožnik), kot navedeno, ni pravočasno podala (npr. v zvezi z omenjenim bančnim načelom, ki naj bi bilo potrditvah prve toženke del občega mednarodnega prava, bi morala prva toženka pravočasno trditi, da ni dobila kritja za poplačilo). (1) Trditev, da je Republika Hrvaška posegla v delovanje Glavne podružnice Zagreb in preprečila poplačilo deviznih varčevalcev, kar naj bi izhajalo iz memoranduma k Resoluciji 1410 Sveta Evrope, je nesklepčen ugovor, saj ni jasno, kako naj bi to lahko kakorkoli vplivalo na obveznost prve toženke.

K pritožbeni navedbi, da določbe Ustavnega zakona za izvedbo Temeljenje listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo Temeljenje listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ne predstavljajo podlage za odgovornost prve toženke za obveznosti iz devizne vloge tožnika, pa velja zgolj dodati, da sodišče prve stopnje zaključka o pasivni legitimaciji prve toženke v tem sporu ni gradilo na določbah omejenih dveh ustavnih zakonov, glede katerih je sicer ugotovilo, da nista posegla v odgovornost prve toženke za vrnitev deviz, temveč na dejstvu, da je tožnik sklenil pogodbo o depozitu s prvo toženko.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo ugoditve obrestnemu delu tožbenega zahtevka. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obrazložitev podalo, saj je pojasnilo, da se od hranilnih vlog plačujejo obresti (1045. člen ZOR), zaradi česar je zaključilo, da tožnik utemeljeno vtožuje njihovo plačilo.

Prva toženka v pritožbi prav tako neutemeljeno vztraja na stališču, da je v konkretnem primeru treba upoštevati pravilo ne ultra alterum tantum. Obravnavano pogodbeno razmerje je nastalo v času veljavnosti ZOR, zaradi česar je treba za pogodbene obresti, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, uporabljati določbe ZOR. Iz določb ZOR pa omejitev teka pogodbenih obresti, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ne izhaja (v 401. členu ZOR je bilo sicer uzakonjeno pravilo ne ultra alterum tantum, vendar pa je bil z Zakonom o spremembah zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 57/89, objavljenem 29. 9. 1989, veljavnim od 7. 10. 1989, ta člen razveljavljen).

Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu odločitve o obrestnem delu tožbenega zahtevka ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku priznalo obresti po obrestni meri za hranilne vloge v DEM oziroma v EUR, vezane nad eno leto. Ker tožnik v trditveni podlagi tožbe ni navedel, kakšne vrste je bil njegov denarni depozit oziroma hranilna vloga (ali je šlo za vpogledni ali za vezani depozit), je treba skladno z drugim odstavkom 1038. člena ZOR šteti, da je šlo za vpogledni depozit. Glede na navedeno in ker tožnik ni navedel, da so bile s pogodbo o deponiranju denarnih sredstev dogovorjene obresti za vezane depozite oziroma hranilne vloge, tožniku ne gredo od prisojenega zneska obresti po obrestni meri za vezani depozit oziroma za depozit, vezan nad eno leto, kot je to zahteval tožnik, temveč obresti po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da se obrestna mera za hranilne vloge v DEM oziroma EUR, vezane nad eno leto, nadomesti z obrestno mero za hranilne vloge v DEM oziroma EUR na vpogled (5. alineja 358. člena ZPP). Ker glede preostalega izpodbijanega dela sodbe pritožbeni očitki niso utemeljeni, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Prva toženka je uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe, pa še to le glede odločitve o obrestih, ki so stranska terjatev, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da kljub delni spremembi sodbe in delni ugoditvi pritožbi sama krije stroške pritožbenega postopka, pritožbeno sodišče pa ni posegalo niti v odločitev sodišča prve stopnje, da je prva toženka tožniku povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče zlasti v zvezi s preoblikovanjem LB, Osnovne banke Zagreb in statusom Glavne podružnice Zagreb še pojasnjuje: Banka, ki se zdaj imenuje LB, je bila ustanovljena leta 1955 in je kasneje večkrat spremenila status in ime. Leta 1969 je njen pravni prednik odprl poslovalnico v Zagrebu v tedanji Socialistični republiki Hrvatski. Poslovalnica se je ponovno registrirala leta 1974 in 1977. Od leta 1978 do 1. januarja 1990 je LB – Združena banka, ki je bila družba, ustanovljena po zakonodaji tedanje Socialistične republike Slovenije, delovala kot »združena banka«. Sestavljena je bila iz temeljnih bank LB in je poslovala v skladu z načeli tedaj veljavnega sistema socialističnega samoupravljanja. V približno istem času, od leta 1977 do 1990, je zagrebška poslovalnica LB delovala kot »temeljna banka«, pri čemer ni bila niti podružnica niti hčerka LB Združene banke.

LB Temeljna banka Zagreb (LB Osnovna banka Zagreb) je po zakonodaji Socialistične republike Hrvatske imela ločeno pravno osebnost in je bila finančno in ekonomsko neodvisna. Vendar pa je bila vključena v organizacijsko strukturo LB. Dne 19. decembra 1989 se je LB Združena banka na novo registrirala kot delniška družba z učinkom od 1. januarja 1990. Dne 29. decembra 1989 se je LB Temeljna banka Zagreb ponovno registrirala kot Glavna podružnica Zagreb (Glavna filijala Zagreb) z učinkom od 1. januarja 1990. Dne 19. decembra 1989 je bila v Ljubljani, v tedanji Socialistični republiki Sloveniji, ustanovljena delniška družba LB d. d.. Sprememba je bila istega dne vpisana v sodni register in se je začela uporabljati 1. januarja 1990. 60. člen Statuta in Družbene pogodbe LB z dne 19. decembra 1989 je določal, da z dnem svojega nastanka ali vpisa v sodni register LB kot pravna naslednica prevzame pravice, premoženje in obveznosti LB Združene banke in (med drugim) tudi Temeljne banke Zagreb. Dne 29. decembra 1989 je bila LB Temeljna banka Zagreb na Trgovinskem sodišču (Trgovački sud) v Zagrebu vpisana kot Glavna podružnica Zagreb (Glavna filijala Zagreb) z učinkom od 1. januarja 1990 (gre za povzetek statusnih sprememb, razvidnih iz sodnega registra ter za splošno znana dejstva, večkrat navedena, povzeta in obravnavana v zvezi s pravno problematiko odgovornosti LB d. d. za tim. „stare devizne vloge“, glej zlasti zadevo Kovačič in drugi zoper Republiko Slovenijo, 44574/98, 45133/98 in 483116/00 Evropskega sodišča sodišča za človekove pravice, predvsem tč. 27 do 47).