Jedro

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge) ter frekvenca delovne obremenitve takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 28. 8. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 11. 12. 2019 ter obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 763,13 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 793,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Iz sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU), in sicer sodbe C-107/19 izhaja, da število intervencij ni pomembno, če mora biti delavec fizično navzoč na delovnem mestu, biti na razpolago delodajalcu in se vrniti na delo v nekaj minutah. Dodaten omejevalni učinek je tudi nepredvidljivost morebitnih prekinitev. Ko se SEU sklicuje na delovni čas, to glede na slovensko zakonodajo pomeni efektivni delovni čas. Odmor se šteje v delovni čas, ne pa tudi v efektivni delovni čas. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer se je enačil pojem odmora s počitkom po Direktivi 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) ter na stališče, zavzeto v odločbi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč SEU in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki delavcu ne omogoča regeneracije. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Zaključki sodišča, da tožniku ni bila kršena pravica do odmora, so nepravilni. Navaja, da je moral biti ves čas prisoten na mejnem prehodu ter opazovati in nadzirati okolico in takoj opraviti kontrolo, ko je kdo želel prečkati mejo, spremljati radijsko zvezo in biti na razpolago toženki, zato odmora ni imel. Opozarja še na spremembo s 1. 1. 2019. Od takrat dalje se policista na meji zamenja za čas odmora. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev, ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora v obdobju od avgusta 2014 do decembra 2018 v času, ko je tožnik delal na mejnem prehodu A. Izhajalo je iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki ureja delovni čas, in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge) ter frekvenca delovne obremenitve takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena je pri tem oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je dosledno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, pri čemer ni spregledalo pravno pomembnih navedb in dokazov ter ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo.

7. Pritožba nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021 in očita, da Vrhovno sodišče RS ni postavilo predhodnega vprašanja SEU, kar ni predmet tega spora. Zmotno zatrjuje, da je Vrhovno sodišče RS odmor umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je to dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 54/2021 in VIII Ips 35/2021 na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, poudarilo namen odmora (regeneracija). Če se odmor morebiti ne more koristiti v enem kosu, se lahko koristi tudi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki, ampak morajo omogočati regeneracijo. Da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, mora poskrbeti delodajalec, način zagotavljanja odmora pa je odvisen od narave in intenzivnosti dela.

8. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 200/202, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji). Poleg tega tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil mejni prehod A. manjši, uporabljale so ga lahko osebe z obmejno dovolilnico, osebe, ki uživajo prosto gibanje po pravu EU ter tovorna vozila, katerih skupna teža ne presega 3,5 tone. V letih 2014, 2015, 2016 in 2018 je v najbolj obremenjenih mesecih mejo prečkalo v povprečju eno vozilo na uro, v letu 2017 pa malo več, in sicer 11 vozil v 8 urah. Mejo so najpogosteje prečkali lokalni prebivalci, ki so bili policistom poznani, le poleti občasno tudi turisti. Bila so daljša obdobja, ko meje ni prečkal nihče, tudi tožnik je potrdil, da se je pozimi zgodilo, da tudi po več ur ni bilo prehodov meje. Intenzivnost mejne kontrole je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje zelo nizka, zato ni posegala v možnost tožnika, da koristi odmor. V to pravico niso posegle niti ostale naloge (spremljanje zveze, pregled pošte, občasna pomoč patrulji). Tožnik ugotovitvam o nizki intenzivnosti dela niti ne ugovarja, meni le, da je narava dela onemogočala koriščenje odmora, ker se je zahtevalo, da neprestano opazuje in varuje prehod. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel dolžnosti, da neprestano spremlja celotno okolico mejnega prehoda, varovanje pa je zagotavljal že s svojo prisotnostjo. Na podlagi izpovedi B. B., C. C. in D. D. je ugotovilo, da popoln nazor nad okolico iz hišice ni bil mogoč, viden je bil le plato, ni pa bilo navodil, da bi morali policisti ves čas izvajati obhode. Tožnik zaslišan je potrdil, da je okolico nadzoroval tako, da je vsake toliko časa pregledal okolico oziroma naredil obhod, kar dodatno potrjuje, da se ni zahtevalo neprestano opazovanje in kontrola okolice. Nadalje je bilo ugotovljeno, da so policisti lahko uporabljali kuhinjo, bili v hišici, kar posledično pomeni, da niso bili dolžni neprenehoma opazovati okolico. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je opazovanje okolice namenjeno preprečevanju nelegalnih prehodov in drugih kaznivih dejanj in prekrškov, pri čemer nelegalnih prehodov in ostalih kaznivih dejanj v vtoževanem obdobju na tem prehodu ni bilo. Na leto je bilo le približno 5 prekrškov. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno sklicuje na izvajanje nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 35/2010 s spremembami) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 s spremembami), ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda.

10. Tožnik neutemeljeno vztraja, da mu odmor ni bil zagotovljen, ker je bil ves čas na razpolago delodajalcu in je moral odreagirati takoj, zato bi lahko odmor koristil le, če bi imel menjavo. Upoštevajoč ugotovljeno naravo tožnikovega dela oziroma njegovo obremenitev z nalogami ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik.1 Pritožba s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES ter na odločitvi SEU v zadevah C-107/19 in C-344/19 zato neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika ali nekega izrednega dogodka, do katerih je prihajalo izjemno redko, prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje in s tem mejne kontrole (kot tudi ostalih del) ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti, kot pojasnjeno pa mu odmora ni preprečevala niti naloga opazovanja. Glede na ugotovljeno naravo in intenzivnost dela v vtoževanem obdobju je posledično nepomembno, da je s 1. 1. 2019 delo organizirano tako, da je policistom na mejnem prehodu A. zagotovljena menjava za čas odmora.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.