Jedro

Za nastanek subsidiarnega poroštva po 2. odstavku 3. člena Splošnih pogojev AO-plus-97 zadostuje, da oškodovanec da zavarovalnici povzročitelja odškodninski zahtevek, zavarovalnica pa mu v zakonsko določenem roku odškodnine ne izplača.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 11.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2005 dalje do plačila in odškodnino za materialno škodo v znesku 135.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska glavnice dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 332,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo ugodi temelju tožbenega zahtevka, glede odmere višine škode pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka glede na določbo 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji AO-plus-97) odgovorna kot solidarni porok, ne kot subsidiarni, kakor zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožeča stranka kot oškodovanec je namreč omogočila toženi stranki sodelovanje pri ugotavljanju škode, čemur ni ugovarjala niti tožena stranka. Četudi bi šlo v obravnavanem primeru za subsidiarno poroštvo, je glede na določbo 1. odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odločitev sodišča prve stopnje napačna. Po citirani določbi namreč nastopi obveznost subsidiarnega poroka že tedaj, ko glavni dolžni ni izpolnil svojih obveznosti v roku, ki mu je pisno določen. Kar je glede na dokaze v spisu nedvoumno, je tožeča stranka pisno zahtevala od povzročitelja škode oz. njegove zavarovalnice plačilo škode že 12. 11. 2005 in mu tudi dala rok za izpolnitev 30 dni, torej do 12. 12. 2005, ter da zavarovalnica povzročitelja škode tožniku v zahtevanem roku ni poslala kakršnegakoli odgovora in tudi ni plačala kakršnekoli odškodnine. Šele 3. 3. 2006 je zavarovalnica A. tožniku poslala poravnalno ponudbo za 1.846,15 EUR, kar pa ne predstavlja pravične denarne odškodnine za tožniku nastalo škodo. Ker poslane mu ponudbe tožnik ni podpisal, mu zavarovalnica tudi te odškodnine nikdar ni plačala. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zavarovalnica povzročitelja škode tožniku pripravljena izplačati odškodnino, ki se ji je zdela primerna, česar pa ni storila zato, ker je tožnik ni posebej pozval na to plačilo, in da zato iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za uveljavljanje subsidiarnega poroštva. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da je terjatev do tožene stranke kot subsidiarnega poroka nastopila že tedaj, ko povzročitelj škode oziroma njegova zavarovalnica tožnikove terjatve ni izpolnila v določenem roku, torej do 12. 12. 2005. Zmoten je nadalje zaključek sodišča, da bi tožeča stranka morala uveljavljati odškodnino, da bi nastopilo subsidiarno poroštvo tožene stranke, tako od povzročitelja škode, kot od njegove zavarovalnice. Za takšno stališče sodišča v izpodbijani sodbi ni razlogov in se je zato ne da preizkusiti. Oškodovanec ima pravico odškodnino uveljavljati neposredno od zavarovalnice in že s takim zahtevkom nastopi subsidiarna odgovornost tožene stranke. Poleg tega po določbi 2. odstavka 1019. člena OZ lahko tožnik zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je prej ni zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve. Med postopkom je tožeča stranka zatrjevala, da povzročitelj škode ni plačilno zmožen, saj je kuhar brez zaposlitve in je nesrečo povzročil s tujim vozilom, za kar je podala tudi dokaze. Teh navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti se o njih ni opredelilo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega zaključek sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da gre pri določbi 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-plus-97 (v spisu priloga B7) za subsidiarno, ne solidarno poroštvo, kar je tudi prepričljivo in pravilno utemeljilo (glej zadnji odstavek 5. strani izpodbijane sodbe). Ko pritožba zatrjuje solidarno poroštvo, zgolj nespretno preobrača zapisano v 2. odstavku 3. člena Splošnih pogojev AO-plus-97, čeprav je zapisano besedilo nedvoumno, da tožena stranka odgovarja za obveznosti povzročitelja škode in njegove zavarovalnice kot porok, brez navedbe, ali kot solidarni ali kot subsidiarni porok, v nadaljevanju besedila pa je podana višina njene odgovornosti. Torej je sodišče prve stopnje za ugotovitev vrste poroštva pravilno uporabilo določbe OZ.

5. Je pa pritrditi pritožbenim navedbam o zmotnosti stališča sodišče prve stopnje o tem, da bi moral tožnik zahtevati odškodnino od zavarovalnice, obenem pa tudi od povzročitelja škode, da bi nastopila obveznost toženca kot poroka, in tudi tistim navedbam, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o direktni odgovornosti poroka po 2. odstavku 1019. člena OZ, na kar se je tožnik smiselno skliceval v svojih navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar je smiselno zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava oziroma absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o pravno pomembnih dejstvih. Glede zmotnosti stališča, da bi moral tožnik zahtevati odškodnino od zavarovalnice in od povzročitelja škode obenem, je pojasniti, da po določbi 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-plus-97 zavarovalnica pri AO-plus zavarovanju škode ne povrne, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. Ker je bil v tem obravnavanem primeru povzročitelj škodnega dogodka zavarovan, je tožena stranka porok za plačilo odškodnine, ki bi jo morala tožniku izplačati zavarovalnica povzročitelja, iz navedenega pa je tudi zaključiti, da se kot pravno nerelevantno izkaže vprašanje, ali je povzročitelj tudi plačilno sposoben (enako Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 123/2012 z dne 23. 10. 2014).

6. Prav tako je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik reagirati na ponudbo zavarovalnice povzročitelja škode, katero je prejel 3. 3. 2006 (priloga A62), da bi poroštvo tožene stranke nastalo, ker bi se štelo, da zavarovalnica svoje obveznosti ni izpolnila. Nesporno je tožnik na zavarovalnico povzročitelja škode naslovil odškodninski zahtevek z dne 12. 11. 2005 (priloga A61). Že zakonske določbe pa zavarovalnici nalagajo plačilo (nespornega dela) zavarovalnine ali odškodnine v roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni (943. člen OZ), oziroma mora zavarovalnica po tem, ko ji zavarovanec, ki poda odškodninski zahtevek, predloži vso potrebno dokumentacijo, obdelati odškodninski zahtevek in o njem odločiti v roku 15 dni, v nadaljnjih 14 dneh pa mora tudi odškodnino izplačati (1. odstavek 9. člena Zakona o osiguranju od odgovornosti za motorna vozila i ostalim obaveznim osiguranjima od odgovornosti Republike Srbske). To pomeni, da za nastanek subsidiarnega poroštva po 2. odstavku 3. člena Splošnih pogojev AO-plus-97 zadostuje, da oškodovanec da zavarovalnici povzročitelja odškodninski zahtevek, zavarovalnica pa v zakonsko ji določenem roku odškodnine ne izplača. 7. Ker je zaradi zgoraj pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje za odločitev o tožbenem zahtevku pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker so pomanjkljivosti takšnega obsega, da pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka (355. člen ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno razsojalo v tej pravdni zadevi, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in pred odločitvijo o tožbenem zahtevku ugotovi preostala pravno relevantna dejstva.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo lahko sodišče prve stopnje o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.