Jedro

V prekrškovnem postopku mora biti storilcu zagotovljena pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Koper je storilca s plačilnim nalogom z dne 12. 7. 2014 spoznal za odgovornega storitve prekrška po sedmem v zvezi z drugim odstavkom 60. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV) in mu izrekel globo 500,00 EUR. Okrajno sodišče v Ajdovščini je s sodbo z dne 25. 5. 2016 zahtevo storilčevih zagovornikov za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo 150,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se na pisanje ni odzval, in njegovim zagovornikom, ki so izrazili strinjanje s stališči tožilca.

B.

4. V obravnavani zadevi je bil storilcu izdan plačilni nalog zaradi prekrška po sedmem odstavku 60. člena ZMV v zvezi z drugim odstavkom 60. člena ZMV, s katerima sta predpisani 1) možnost delodajalca ali inšpektorja, da izvajalca tehničnih pregledov napotita na ponovno opravljanje izpita, ki ga morajo opraviti izvajalci tehničnih pregledov (drugi odstavek) in 2) dolžnost organizacije, ki želi pridobiti pooblastilo za izvajanje tehničnih pregledov, da vodi evidenco opravljenega usposabljanja svojega osebja (sedmi odstavek). Iz kratkega opisa prekrška na plačilnem nalogu izhaja, da je bilo pri kontroli vozniškega dovoljenja ugotovljeno, da ima storilec že od 14. 2. 2010 stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji, ni pa v dveh letih od prijave prebivališča tujega vozniškega dovoljenja zamenjal za slovenskega.

5. Prekrškovni organ je na podlagi drugega odstavka 46. člena ZP-1 izdal sklep o popravi pomot z dne 28. 7. 2014, s katerim je pravno opredelitev prekrška spremenil na način, da je v rubriki »predpis« ZMV nadomestil z Zakonom o voznikih. Z drugim v zvezi s sedmim odstavkom 60. člena tega zakona je kot prekršek določeno ravnanje državljana Republike Slovenije, ki začasno ali stalno prebiva ali je prebival v tujini in pride začasno ali stalno v Republiko Slovenijo, pa z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal pristojni organ tuje države, vozi motorna vozila dlje kot dve leti od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji. Ta pravna opredelitev je skladna s kratkim opisom prekrška v plačilnem nalogu. Vendar vložnik utemeljeno opozarja, da je bil storilec s popravljeno opredelitvijo seznanjen šele tedaj, ko je prejel izpodbijano sodbo. V spisu namreč ni dokazila o vročitvi popravnega sklepa storilcu, storilčevi zagovorniki pa so v zahtevi za sodno varstvo uveljavljali prav nesmiselnost pravne opredelitve in posledične nerazumljivosti plačilnega naloga. Sodišče je kljub temu odločilo, da storilčeva pravica do izjave ni bila kršena, ker je bil z očitanim mu prekrškom seznanjen na kraju samem.

6. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. Iz tega ustavnoprocesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je pravica stranke do seznanitve z vsemi dokazi in stališči, ki so sodišču posredovana z namenom, da bi vplivala na odločitev v zadevi, in do opredelitve do njih eden od bistvenih elementov pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi v prekrškovnem postopku mora biti storilcu zagotovljena pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.(1)

7. Popravni sklep, s katerim prekrškovni organ spremeni pravno opredelitev prekrška, je gradivo take narave. Z opustitvijo vročitve popravnega sklepa prekrškovnega organa storilcu je sodišče prekršilo deveti odstavek 65. člena ZP-1, s katerim je predpisano, da če sodišče ugotovi, da storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku, najprej odpravi kršitev tako, da storilcu omogoči, da poda izjavo in nato odloči o zahtevi glede na stanje stvari. Hkrati je prekršilo tudi storilčevo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS.

C.

8. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ajdovščini v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče odpraviti kršitev prekrškovnega organa, ki storilcu ni poslal popravnega sklepa (tretji odstavek 46. člena ZP-1) in nato odločiti o zahtevi za sodno varstvo.

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-497/14-15 z dne 24. 11. 2016, tč. 8 in 9.