Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o tožbenem zahtevku tožnika A. V. in toženi stranki naložilo, da mora temu tožniku plačati odškodnino v znesku 3,991.500,00 SIT s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska 5,291.400,00 SIT zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na 2,591.500,00 SIT. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke, v celoti pa tudi pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožena stranka jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga nadaljnje znižanje odškodnine, torej spremembo izpodbijane sodbe. Odškodnina je namreč kljub spremembi pri sodišču druge stopnje še vedno pretirano visoka. Izvedenec medicinske stroke je namreč ocenil poškodbo tožnika z dvoodstotno invalidnostjo kot omejeno gibljivost kolenskega sklepa lažje stopnje. Tako oceno invalidnosti sta sprejeli obe pravdni stranki, pri odmeri višine odškodnine pa ni našla pravega odraza. Izvedenec je pri določanju stopnje invalidnosti upošteval tudi poklicno tožnikovo delo. Tudi telesne bolečine zaradi poškodbe niso bile tako hude, da bi omogočale dosojeno odškodnino (750.000,00 SIT). Previsoka je tudi odškodnina, odmerjena zaradi prestanega strahu in skaženosti.

Tožeča stranka z uveljavljanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča druge stopnje napada s stališča, da je dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da mu bo iz navedenega naslova priznana odškodnina v znesku, kakor je to storilo sodišče prve stopnje. Noga je eden od najpomembnejših in najvitalnejših organov. Omejena gibljivost levega kolena tožnika hudo moti in vsestransko omejuje pri celotni telesni aktivnosti v vsakdanjem življenju in opravljanju službe. Upoštevati je treba, da je fizični delavec, kurjač, kurir in vzdrževalec. Ves dan je na nogah, večkrat pa mora počepniti, poklekniti in se pripogibati. Zaradi ženine bolezni v privatnem življenju opravlja gospodinjske in druge posle. Absurdno je, da tožniku izvedenec priznava le 2 odstotno invalidnost. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev. Reviziji sta bili dostavljeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Reviziji nista utemeljeni.

Ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča uvrstitve tožnikovih prikrajšanj med škode večjega obsega. Razpočna rana kolena z raztrganjem ligamenta patele ter sklepne ovojnice na notranji in zunanji strani sprednjega dela levega kolena je povzročila omejeno kolensko gibljivost z zadebelitvijo (levega) kolena, ta pa zaradi težav pri opravljanju dela s skrčenim kolenom trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri takšnem delu. Vendar pa tožnik še vedno zmore opravljati vsa dela, ki jih je opravljal pred poškodbo - le več napora mora vanje vlagati. To mu sicer povzroča (in mu bo še povzročalo) duševne bolečine (200. in 203. člen ZOR), ne predstavlja pa tako velikega prikrajšanja, da bi to narekovalo dvigovanje pri sodišču druge stopnje dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 1,550.000,00 SIT. V tem obsegu je v izpodbijani sodbi prav upoštevano izvedensko mnenje, iz katerega, ne glede na opisani odstotek invalidnosti, vendarle sledi, da omejena gibljivost kolena ni hujše stopnje. Revizija tožeče stranke, ki zahteva zvišanje odškodnine, tako ni utemeljena. Ocena prikrajšanj s primerjavo škod podobnega obsega in odškodnin zanje (ob upoštevanju padca vrednosti denarja glede na različen čas sojenja) pokaže, da je pri sodišču druge stopnje dosojena odškodnina realna in bo z njo tožniku dana ustrezna satisfakcija. V tem obsegu je neutemeljena tudi revizija tožene stranke. Ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik fizični delavec, ki mora veliko svojega dela opraviti na nogah in celo v položaju skrčenega kolena. Zniževanje dosojene odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti tako nima utemeljitve.

Zaradi revizije tožene stranke je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede višine dosojene odškodnine iz preostalih odškodninskih postavk. Podlaga za odločitev je v dejanskih ugotovitvah o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, o strahu in poslabšanem telesnem izgledu zaradi posledic poškodbe. Od celotnega bolečinskega obdobja (lažje bolečine ima tožnik ob večjih fizičnih naporih še danes in mu bodo tudi ostale) odpade na hujše bolečine kar dobrih 6 tednov.

Odškodnina iz tega naslova v znesku 750.000,00 SIT je zato primerna (ob upoštevanju dejstva, da si je z berglami pri hoji tožnik moral pomagati kar 4 mesece). Intenzivnost primarnega strahu in dalj časa trajajoči strah za izid zdravljenja sta dobila realen odraz v odškodnini v znesku 200.000,00 SIT, brazgotina na sprednji strani levega kolena pa tožnikov zunanji izgled kazi v tolikšni meri, da dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 70.000,00 SIT ni mogoče zniževati.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba reviziji zavrniti kot neutemeljeni (393. člen ZPP). Pri tem izrek o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Pravdni stranki nosita stroške revizij, ker z njima nista uspeli, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo tožene stranke, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o revizijah.