Jedro

Trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke pri nadomestnem unovčenju predmeta leasinga je na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa se do ugovornih navedb, da je tožeča stranka izbrala za izvedenca osebo, ki je bila pristranska, ter da je bilo vozilo prodano za prenizko ceno, ni opredelilo. Hkrati pa se ni opredelilo tudi do s strani tožene stranke predlagane izvedbe dokaza z izvedencem, zaradi česar je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. in III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139275/2014 z dne 17. 10. 2014, v prvem odstavku glede glavnice v znesku 133,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2014 do plačila in v tem obsegu postopek ustavilo (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi pa je ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka glede glavnice v znesku 4.126,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2014 do plačila in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajstih dni povrniti pravdne stroške v višini 760,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. V laični pritožbi navaja, da je cenilec navedel zarjavele diske kot razlog, zaradi katerega je znižal vrednost vozila, vendar pa v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ni omenil, da je takšna poškodba diskov morala obstajati že prej. Po samo enoletni uporabi vozila na naših cestiščih takšna poškodba objektivno ne more nastati. Ker je poškodba obstajala že ob nakupu vozila, cenilec takšne poškodbe pri cenitvi ne bi smel upoštevati. Opozarja, da je predlagal novega neodvisnega sodnega izvedenca, kar pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo z argumentom, da vozila ni več mogoče ustrezno oceniti, saj ni več v posesti toženca ali tožnika. Sodišče bi moralo odrediti ponoven pregled vozila, saj je novi posestnik vozila znan. Po dostopnih informacijah je imel novi kupec z obnovo vozila minimalne stroške. Sodišče je zavrnilo njegov dokazni predlog z zaslišanjem novega kupca, ki bi pojasnil v kakšnem stanju je prejel vozilo ter koliko stroškov je imel s popravilom. Vozilo s približno enako starostjo ter enakim številom prevoženih km se je takrat po tržni vrednosti prodajalo za približno 20.000,00 EUR. Tudi danes se takšna vozila prodajajo med 15.000,00 in 16.000,00 EUR. Navaja, da je leasingodajalcu predlagal odpravo ugotovljenih poškodb, saj je bilo vozilo v celoti kasko zavarovano in bi zato lahko poškodbe krila zavarovalnica T., s katero je imel sklenjeno pogodbo. Posledica odprave poškodb bi bila višja prodajna cena, vendar pa leasingodajalec tega neutemeljeno ni dopustil. Nično je tudi določilo v splošnih pogojih, da po sklenjeni pogodbi leasingojemalec nima možnosti pridobiti in ugovarjati izvedenskemu mnenju, saj takšen pogoj ne omogoča pravične obrambe s pravnim sredstvom kot je ugovor.

Zoper stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov njenega pooblaščenca za prihod na narok. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave namreč izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati med odvetniki le v kraju, kjer je sodišče, odvetnik pa je pri opravljanju odvetniškega poklica upravičen do plačila nagrad in izdatkov v skladu z ZODvT. Odločitev tožeče stranke glede izbire odvetnika, čigar sedež je zunaj območja sodišča, pred katerim teče postopek, upoštevaje poznanstvo in zaupanje tožeče stranke pooblaščeni odvetniški družbi, je upravičeno in razumno, zato so odvetniški potni stroški potrebni pravdni stroški

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 27. 8. 2012 sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. 27904/12, katere predmet je bilo vozilo AUDI (v nadaljevanju Pogodba). Pravilno je materialno pravno izhodišče izpodbijane sodbe, da finančni leasing v pozitivni zakonodaji ni urejen, zato je ureditev medsebojnega razmerja prepuščena avtonomiji pogodbenih strank. Pri razsoji je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe Pogodbe in Splošnih pogojev o operativnem leasingu (v nadaljevanju Pogoji). Pogoji v V. poglavju določajo posledice neizpolnjevanja pogodbe in kršitve pogodbenih določil s strani leasingojemalca. Peti odstavek 18. člena Pogojev določa, da je leasingojemalec odškodninsko odgovoren za škodo, ki je leasingodajalcu nastala zaradi predčasne prekinitve pogodbe, v primeru odstopa od pogodbe s strani leasingodajalca zaradi kršitve pogodbe s strani leasingojemalca. Odškodnina za navedeno škodo se določi tako, da se na dan odstopa od pogodbe nezapadlim in neplačanim obrokom, diskontiranim zaradi predčasne zapadlosti, prištejejo vsi stroški izterjave (vsi opomini, stroški prisilnega odvzema vozila …), navedeno pa se zmanjša za kupnino, doseženo s prodajo predmeta leasinga.

6. Vtoževana terjatev je sestavljena iz dveh delov, in sicer neporavnanih pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe ter diskontirane vrednosti še nezapadlih obrokov, zmanjšane za znesek prodanega vozila. Toženec je vtoževani terjatvi ugovarjal, da vozilo ni bilo poškodovano v takšnem obsegu, kot izhaja iz ugotovitev cenilca, da tožeča stranka ni storila vse potrebno, da bi dosegla višji prodajni izkupiček iz nadomestne prodaje, in da bi leasingodajalec lahko popravil vozilo iz naslova kasko zavarovanja. Zadnja ugovora tako predstavljata uveljavljanje ugovorov v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ, ki določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu citiranega četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila glede na uveljavljeno sodno prakso lahko podana v izbiri tretje osebe, ki je opravila cenitev, v podajanju izrecnih napotkov glede višine vrednosti, ki naj jo ugotovi tretja oseba, ali če bi ugotovljena vrednost odstopala od vrednosti, ki bi jo bilo glede na splošno znano dejstvo mogoče doseči na trgu. Tožeča stranka namreč ni upravičena prodati vozilo za kakršnokoli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki jo kot dober gospodar lahko iztrži s smotrnim ravnanjem(1). Trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke pri nadomestnem unovčenju predmeta leasinga je na strani tožene stranke. Tožena stranka je pravočasno zatrjevala, da bi tožeča stranka morala prodati vozilo za tisto vrednost, ki jo je leasingodajalec sam plačal dobavitelju, da je bilo vozilo prodano dobesedno po polovični ceni, da se postavlja sum, da se je nekdo pri sami prodaji neupravičeno okoristil na njegov račun, ter je izrecno očitala tožeči stranki, da je najela izvedenca, ki je bil pristranski ter je vozilo ocenil le za tretjino cene. Navedla je še, da je bilo vozilo leto dni pred odpovedjo pogodbe leasingojemalcu prodano za 26.000,00 EUR, cenilec je vozilo ocenil na 9.800,00 EUR, medtem ko je bilo vozilo prodano za 14.800,00 EUR. Tožena stranka je torej navedla konkretne razloge, na podlagi katerih bi bil lahko utemeljen njen ugovor opustitve dogovorjene skrbnosti. Sodišče prve stopnje se do ugovornih navedb, da je tožeča stranka izbrala za izvedenca osebo, ki je bila pristranska ter, da je bilo vozilo prodano za prenizko ceno ni opredelilo. Hkrati pa se ni opredelilo tudi do s strani tožene stranke predlagane izvedbe dokaza z izvedencem,(2) zaradi česar je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo potrebno pritožbama ugoditi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje.

7. Se pa pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke v delu, da vozilo ni bilo poškodovano v obsegu, kot ga je ugotovil izvedenec, prepavšalen, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Nezadostna je bila tudi trditvena podlaga, da bi morala tožeča stranka poškodbe na vozilu kriti iz kasko zavarovanja.

8. V ponovljenem postopku se bo prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti do ugovorov v smeri pristransko izbranega izvedenca ter prenizko ocenjenega predmeta leasinga in v zvezi s tem izvesti predlagane dokaze.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj VSL sodba I Cp 495/2015, VSL sodba II Cp 1553/2013, VSL I Cpg 1488/99, glej tudi članek mag. Dunje Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, Pravosodni bilten, št. 3/2003. Op. št. (2): Tožena stranka ima namreč možnost, da z izvedencem dokazuje, da je bila prodajna cena nerealna ter, da je nerazumno odstopala od tržne vrednosti primerljivega vozila.