Jedro

Izhodišče zahteve za varstvo zakonitosti pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona, da sta protipravna premoženjska korist in na drugi strani premoženjska škoda konstitutivni element kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 191. člena KZS), je napačno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega M.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 191. člena KZ RS v zvezi s 4. členom ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-1), mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Dolžan je bil povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 50.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbe obsojenčevih zagovornikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo 80.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka v zvezi z 9. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi "drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe". Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik ... je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ocenjuje, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni bila storjena, saj ima izrek sodbe vse zakonite znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ RS. Res pa je, da izrek vsebuje nepotreben opis stanja glede vsote 3.825.713,70 SIT, ki je sicer terjatev SGP K., d.o.o., ..., zoper občino R., ki ni v celoti poravnala svojega dolga. Glede trditve, da je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti in da bi sodišče moralo uporabiti določbo 192. člena KZ RS, zahteva v tem delu prehaja na področje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato teh navedb Vrhovno sodišče ne bo moglo upoštevati. Tudi glede procesnih kršitev, nesklepčnosti izreka, prekoračitve obtožbe ter očitka, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba uvodoma poudariti, da je preizkus pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom praviloma omejen le na kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka (prvi odstavek 420. člena ZKP). Že iz tega, pa tudi iz izrecne določbe drugega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zaradi nestrinjanja z dokazno presojo in zaključki pravnomočne sodbe glede pravno relevantnih dejstev. Zaradi tega je tudi neupoštevno sklicevanje vložnika zahteve na določbo 427. člena ZKP, oziroma da v pravnomočni sodbi obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Če se Vrhovnemu sodišču samemu takšen dvom ne pojavi v zvezi z očitki o kršitvah zakona, ni dolžno odgovarjati na takšne navedbe. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik zahteve konkretizira v smislu posamezne zakonske določbe in tudi obrazloži (prvi odstavek 424. člena ZKP).

1. V okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona pod točko I zahteve zagovornik navaja: a) da je protipravna premoženjska korist konstitutivni element kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ RS in da hkrati predpostavlja obstoj premoženjske škode. V konkretnem primeru občinski proračun ni bil oškodovan, zato se zastavlja vprašanje, ali je v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje sploh kaznivo dejanje po tretjem odstavku 191. člena KZ RS; v navedenem naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP; b) da je obravnavano kaznivo dejanje splošno in subsidiarno kaznivo dejanje v razmerju do drugih kaznivih dejanj iz istega poglavja KZ RS. Obsojencu se pripisuje očitek, ki je tipičen za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po prvem odstavku 192. člena KZ RS, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe dopušča, da je bil sklep občinskega izvršnega sveta preohlapen oziroma nekonkretiziran. Zato zagovornik "podrejeno" uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti.

Vrhovno sodišče je utemeljenost zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti glede navedenih kršitev kazenskega zakona in ostalih kršitev zakona presojalo izhajajoč iz zakonskega opisa kaznivega dejanja in njegove konkretizacije v sodbenem izreku.

Po določbi tretjega odstavka 191. člena KZ RS, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja (enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni tretji odstavek 261. člena KZ) kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic stori uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi mejo uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja.

Uradna oseba kot storilec tega kaznivega dejanja torej lahko kaznivo dejanje izvrši v treh oblikah: bodisi tako, da izrabi svoj uradni položaj, ali prestopi mejo uradnih pravic ali pa tako, da ne opravi uradne dolžnosti. Značilnost tega kaznivega dejanja, brez katere dejanje ni kaznivo, je tudi ta, da mora biti storilčevo ravnanje motivirano s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Kaznivo dejanje je dokončana že s samo zlorabo uradne osebe in ni treba, da bi bila protipravna premoženjska korist dejansko pridobljena.

Po ugotovitvah pravnomočne sodbe, ki sledi modificirani obtožbi, je bistvo očitka obsojenčeve krivde v tem, da je kot predsednik občinskega izvršnega sveta, torej kot uradna oseba, izrabil svoj uradni položaj z namenom, da bi graditeljem naselja P., med katerimi je bil tudi sam, pridobil protipravno premoženjsko korist. To je storil tako, da je razpisal oddajo gradbenih in asfalterskih del ter podpisal pogodbo za ta dela z gradbenim podjetjem za tri odseke cest v skupni vrednosti 11.046.782,50 SIT, to je A. ki poteka na meji starega in novega naselja P. za kar je Izvršni svet Skupščine občine R. dne 4.5.1993 tudi sprejel ustrezen sklep, ter še za odseka cest B., ki pa ju sklep izvršnega sveta ni zajemal, s čimer je ta sklep prekoračil. V opisu dejanja je tudi trditev, da je obsojenec na opisan način sebi in ostalim graditeljem v naselju pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 3.825.713,70 SIT, saj bi le-ti morali sami financirati gradbena in asfalterska dela v odseku B. In C., kar pa niso storili in so bila gradbena dela na tem odseku opravljena na škodo SGP K. d.o.o.,... Pojasniti je še treba, da je prvotna obtožnica, ki jo je državna tožilka na glavni obravnavi dne 30.10.2001 modificirala, vsebovala očitek o pridobitvi protipravne premoženjske koristi v višini 7.433.446,60 SIT, da se je ta korist nanašala tudi na odsek ceste C. in da z opisanim dejanjem ni bila oškodovana občina R., pač pa že omenjeno gradbeno podjetje.

Zagovornikovo izhodišče pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona (točka I zahteve), da sta protipravna premoženjska korist in na drugi strani premoženjska škoda konstitutivni element obravnavanega kaznivega dejanja, je napačno. Omenjeno je že bilo, da je kaznivo dejanje, ki je predmet postopka, dokončano z zlorabo uradnega položaja, ki je motivirana s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi. Vprašanje dejanskega nastanka škode oziroma pridobitve protipravne premoženjske koristi, ki sta pod določenimi pogoji lahko podlaga za strožjo pravno kvalifikacijo, glede na to, da se obsojencu takšna hujša oblika kaznivega dejanja ne očita, ter kdo je oškodovanec, je v okviru obravnavane inkriminacije pravno nepomembno. Te okoliščine ne sodijo v opis kaznivega dejanja, zaradi česar zagovornik na tej osnovi neutemeljeno zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Tudi nadaljnji očitek zahteve o kršitvi 4. točke 372. člena ZKP temelji na zmotnem prepričanju, da naj bi sodišče prve stopnje samo dopuščalo, da je bil sklep izvršnega sveta nenatančen oziroma premalo konkretiziran; na to vložnik zahteve sklepa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (stran 7, tretji odstavek) "da je sodišče prepričano, da bi obtoženec brez vsakega dvoma moral kot predsednik izvršnega sveta v prvi vrsti skrbeti za zakonitost dela v organu in če je bil sklep res premalo natančno zapisan, tudi zahtevati od pristojnih služb, da pripravijo dovolj natančne podatke, da bi lahko na seji sveta o tej problematiki razpravljali in tudi sprejeli nedvoumno zapisane sklepe".

Ob upoštevanju celotnega besedila tretjega odstavka prvostopenjske sodbe takemu zagovornikovemu razumevanju razlogov sodbe ni mogoče pritrditi, kot tudi ne oceni višjega sodišča (sodba, str. 4), da naj bi šlo v tem delu sodbe za "nespretno izražanje". Sodišče prve stopnje namreč v začetku odstavka izrecno zavrača obsojenčev zagovor, da je bil sklep izvršnega sveta nejasen in da se ni vedelo, kateri odseki cest naj se asfaltirajo. V nadaljevanju pa je takšno svoje prepričanje utemeljilo z obsojenčevo pasivnostjo oziroma ugotovitvami, da obsojenec, ki je bil sicer dolžan zagotavljati zakonitost dela organa, ni poskrbel za odpravo morebitnih nejasnosti sklepa, niti potem, ko je V.Č. prečrtal svoj podpis na dokumentu o razpisu za oddajo del in tudi navedel razlog tega dejanja. Tudi sodišče druge stopnje (sodba, str. 7 in 8) se je strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obsojenec prav dobro vedel, da se sklep izvršnega sklepa nanaša le na mejno cesto med naseljema, ne pa tudi na ostala dva cestna odseka. Po navedenem je treba ugotoviti, da je bil materialni zakon glede na opis kaznivega dejanja in ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen.

Vse ostale navedbe vložnika zahteve iz te točke sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja in so zato neupoštevne.

2. Pod točko II zahteve zagovornik uveljavlja nekatere pomanjkljivosti v izreku in obrazložitvi pisno izdelane sodbe, ki po njegovi presoji pomenijo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni Vrhovnega sodišča zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni mogoče pritrditi.

a) Neutemeljen je zagovornikov očitek, da naj bi bil izrek prvostopenjske sodbe po modificirani obtožnici nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju.

Glede na že omenjeno razlago zakonske določbe tretjega odstavka 191. člena KZ RS ter bistvo očitka o obtoženčevi krivdi, kot izhaja iz prvotne in modificirane obtožnice, ne more biti prav nobenega dvoma, da se očitek zlorabe uradnega položaja z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi nanaša na odseka cest B. ter C., ki ju po ugotovitvah pravnomočne sodbe sklep izvršnega sveta ni zajemal in bi morali graditelji v naselju asfaltiranje teh odsekov sami financirati. Pojasnjeno je tudi že bilo, da so v okviru sprejete pravne kvalifikacije navedbe v opisu kaznivega dejanja o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi odveč, da pa kljub temu v ničemer ne vplivajo na jasnost in razumljivost izreka, ki zaradi tega tudi ni sam s seboj v nasprotju.

b) Ob takšnem razumevanju opisa kaznivega dejanja zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je izrek, v katerem je še vedno očitek o odseku ceste C., v nasprotju z razlogi sodbe, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja (sodba, str. 8) da je ta del po modifikaciji obtožnice iz opisa kaznivega dejanja izpuščen, "ker za ta del ni mogoče dokazati, da so si graditelji pridobili protipravno premoženjsko korist, samo dejanje, da je bila povzročena večja premoženjska škoda gradbenemu podjetju S., pa je absolutno zastaralo".

Res je sicer, da je v obeh primerih govora o istem cestnem odseku, vendar je v opisu dejanja omenjen v povezavi z očitkom zlorabe uradnega položaja, kar je zakonski znak kaznivega dejanja, v obrazložitvi pa v zvezi z pridobitvijo protipravne premoženjske koristi, ki pa v tem primeru, kot je že bilo omenjeno, za obstoj kaznivega dejanja ne pomeni pravno relevantno dejstvo. Prvostopenjski sodbi tudi ni mogoče očitati, da "o teh odločilnih dejstvih nima razlogov in da je zato ni mogoče preizkusiti". Pregled sodbe pokaže, da ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, vključno s tistimi, ki jih v tem delu problematizira vložnik zahteve.

c) Opis kaznivega dejanja naj bi bil tudi sam s seboj v nasprotju, ker v prvem in drugem odstavku navaja, da je obsojenec "zlorabil" svoj položaj uradne osebe, v nadaljevanju pa, da je prekoračil sprejeti sklep Izvršnega sveta Skupščine občine R. z dne 4.5.1993, to pa naj bi po mnenju vložnika zahteve nakazovalo na "prekoračitev pooblastil", ne pa na zlorabo položaja uradne osebe. Tudi razlogi višjega sodišča (sodba, str. 3 in 4) po mnenju zagovornika ne zadovoljijo in ne morejo sanirati "hude hibe izreka sodbe".

Najprej je treba opozoriti na netočnost pri navajanju izvršitvene oblike kaznivega dejanja in sicer tako v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje (sodba, str. 4 in 5); iz opisa kaznivega dejanja in obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da se obsojencu očita, da je kaznivo dejanje storil z izrabo uradnega položaja, ne pa z njegovo zlorabo; slednje je del naziva obravnavanega kaznivega dejanja, ki obsega vse njegove že omenjene izvršitvene oblike. Z navedbo v opisu kaznivega dejanja o prekoračitvi sklepa izvršnega sveta ni zatrjevana druga izvršitvena oblika kaznivega dejanja (prestop meje pravic), kot zmotno meni vložnik zahteve, pač pa je s tem zgolj pojasnjena izraba uradnega položaja. Ni namreč mogoče odreči razumnosti pravnemu stališču pravnomočne sodbe, da je obsojenec z omenjenim razpisom oziroma podpisom sicer ravnal v skladu s svojimi nalogami in pooblastili kot predsednik izvršnega sveta, da pa je hkrati z neupoštevanjem prave vsebine sprejetega sklepa presegel svoje diskrecijske pravice z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, ki jo ob pravilnem ravnanju (spoštovanju sklepa izvršnega sveta) ne bi bilo mogoče pridobiti.

3. Zagovornikovo sklicevanje na določbo 427. člena ZKP je iz že navedenih razlogov neupoštevno, pri čemer se tudi Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti, ni pojavil dvom o resničnosti dejanskega stanja.

V III točki zahteve se zagovornik posplošeno sklicuje na kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (obsojencu naj ne bi bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist) ter 17. člena ZKP. Vendar pa zgolj s trditvijo, da sodišče ni sledilo vrsti dokaznih predlogov obrambe, med njimi tudi predlogu za postavitev izvedencev, zatrjevane kršitve niso izkazane. Zaradi uvodoma navedenih razlogov je neupoštevno tudi vložnikovo sklicevanje na kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in "drugih kršitev" istega zakona (točka III), ki jih zgolj zatrjuje, ne pa tudi obrazloži. Vse ostale zagovornikove navedbe po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, zato tudi utemeljenosti teh navedb iz že pojasnjenih razlogov Vrhovno sodišče ni presojalo.

Ker niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da je bilo v zahtevi uveljavljenih več kršitev zakona ter premoženjske razmere obsojenca, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.