Jedro

Pritožniki pravilno ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo maksimalno enotno zaporno kazen. Pritožbeni očitki, da naj bi v izpodbijani sodbi povsem spregledalo olajševalne okoliščine, sicer niso utemeljeni, saj jih je izrecno izpostavilo v obrazložitve sodbe, upravičeno pa zagovorniki zatrjujejo, da se pri odmeri enotne zaporne kazni dejansko niso odrazile. Tudi pri izreku in odmeri enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove se mora sodišče seznaniti z vsemi za odmero kazni relevantnimi okoliščinami in jih ovrednotiti. Enotna kazen mora biti rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katero se enotna kazen izreka; biti mora torej v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi do celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenemu A. A. izrečena enotna kazen zniža na 4 (štiri) leta zapora.

II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo, v postopku t. i. neprave obnove, pravnomočne sodbe: 1. Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 42226/2021 z dne 24. 12. 2021, pravnomočno dne 24. 12. 2021, s katero je bila obsojencu izrečena kazen dve leti in štiri mesece zapora; 2. Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 20480/2020 z dne 12. 10. 2021, pravnomočno dne 30. 11. 2021, s katero je bila obsojencu izrečena kazen šest mesecev zapora; 3. Okrajnega sodišča v Kamniku II K 1783/2021 z dne 25. 11. 2021, pravnomočno dne 4. 1. 2022, s katero je bila obsojencu izrečena kazen sedem mesecev zapora; 4. Okrajnega sodišča v Kamniku II K 66023/2021 z dne 23. 12. 2021, pravnomočno dne 29. 1. 2022, s katero je bila obsojencu izrečena kazen dva meseca zapora; 5. Okrajnega sodišča v Grosupljem I K 18097/2020 z dne 14. 4. 2022, pravnomočno dne 22. 2. 2022, s katero je bila obsojencu izrečena kazen dva meseca zapora in 6. Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 65277/2021 z dne 27. 1. 2022, pravnomočno dne 8. 3. 2022, s katero je bila obsojencu izrečena kazen šest mesecev zapora, glede odločbe o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu A. A. na podlagi določb 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. Po določbi 56. člena KZ-1 (pravilno: prvega odstavka 55. člena KZ-1) je obsojencu v izrečeno kazen vštelo delno prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 42226/2021 z dne 24. 12. 2021, vključno s priporom in pridržanjem od dne 21. 9. 2021 od 20.30 ure dalje. Odločilo je, da v preostalem ostanejo navedene pravnomočne sodbe nespremenjene.

2. Zoper sodbo so se pritožili obsojenčevi zagovorniki iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in višjemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu izreče nižjo enotno kazen.

3. Sodišče druge stopnje je na zahtevo pritožnikov o seji senata obvestilo obsojenca, njegove zagovornike in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani (prvi odstavek 378. člena ZKP). Na sejo ni pristopil pristojni državni tožilec, ki pa je bil o seji v redu obveščen, zato so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe in preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so v prvem odstavku 55. člena KZ-1 določeni pogoji za odmero kazni obsojencu, ki jih je utemeljilo v točkah 7 in 8 obrazložitve sodbe, ter posledično za izrek enotne zaporne kazni po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, izpolnjeni.

6. Sodišče prve stopnje je pri odmeri izrečene enotne kazni zapora pravilno upoštevalo zgolj tiste obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri zaporne kazni izrečene v posamičnih pravnomočnih sodbah v rednem kazenskem postopku (točka 9 sodbe). Po njihovem vrednotenju pa je ocenilo, da je glede na okoliščine kaznivih dejanj, stopnjo obsojenčeve kazenske odgovornosti ter njegovo z obsežno predkaznovanostjo in specialnim povratništvom izkazano družbeno nevarnostjo, ustrezen le izrek enotne kazni štiri leta in dva meseca zapora (seštevek določenih kazni je štiri leta in tri mesece zapora), ker nižja enotna zaporna kazen svojega namena ne bi dosegla in tudi ne bi bila upravičena, olajševalne okoliščine (priznanje krivde, obžalovanje, pospešitev in pocenitev postopkov) pa so bile že upoštevane pri odmeri vsake posamezne kazni.

7. Pritožniki pravilno ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo maksimalno enotno zaporno kazen. Pritožbeni očitki, da naj bi v izpodbijani sodbi povsem spregledalo olajševalne okoliščine, sicer niso utemeljeni, saj jih je izrecno izpostavilo v točki 9 obrazložitve sodbe, upravičeno pa zagovorniki zatrjujejo, da se pri odmeri enotne zaporne kazni dejansko niso odrazile.

8. Tudi pri izreku in odmeri enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove se mora sodišče seznaniti z vsemi za odmero kazni relevantnimi okoliščinami in jih ovrednotiti. Enotna kazen mora biti rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katero se enotna kazen izreka; biti mora torej v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi do celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti. Izrek enotne kazni temelji na t. i. načelu asperacije (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), po katerem mora biti, če so za kazniva dejanja v steku določene kazni zapora, enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora. V kolikšni meri sodišče upošteva to načelo, je odvisno od okoliščin posameznih kaznivih dejanj, sinteze okoliščin vseh kaznivih dejanj, ki so bile upoštevane pri izreku enotne kazni in končno tudi od presoje, kolikšna enotna kazen ustreza teži teh dejanj, stopnji obsojenčeve krivde in njegovi nevarnosti.1

9. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da je obsojenec od leta 2019 (predvsem pa v letu 2021) do odvzema prostosti dne 21. 9. 2021 kontinuirano izvrševal premoženjska kazniva dejanja, kar je izkazano z obsežno predkaznovanostjo in nedvomno potrjuje njegovo družbeno nevarnost. Vendar bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri enotne zaporne kazni v enaki meri kot obteževalne upoštevati in ovrednotiti tudi izkazane olajševalne okoliščine, česar pa glede na utemeljitev, da so bile že upoštevane pri odmeri vsake posamezne kazni, ki je bila zato nižja, ni storilo.

10. Iz obravnavanih pravnomočnih sodb je tudi razvidno, da je bil obsojenec pretežno obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj t. i. majhne tatvine, ki upoštevaje v drugem odstavku 204. člena KZ-1 predpisani denarno kazen ali kazen do enega leta zapora, ne sodijo med težja kazniva dejanja, vrednosti ukradenih stvari pa pri večini teh kaznivih dejanj niso presegle zneska 200,00 EUR.

11. Glede na vse navedeno je ob pravilnem upoštevanju in vrednotenju obteževalnih in olajševalnih okoliščin, teže kaznivih dejanj, družbene nevarnosti obsojenca ter ob dejstvu, da gre za združevanje zapornih kazni po več obsodbah, tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu z načelom asperacije primerna in pravična nekoliko nižja enotna kazen in sicer štiri leta zapora.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno enotno kazen znižalo na štiri leta zapora, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Kp 843/95 z dne 26. 10. 1995 in II Kp 18846/2014 z dne 14. 10. 2015.