Jedro

Če zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ni v celoti ugotovilo, ali so bili podani pogoji za pretrganje zastaranja (kar predstavlja dejansko podlago odločanja), uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ljubljana je dne 1.9.2005 na Okrajno sodišča v Grosupljem na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po d) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Su 132/2008 z dne 3.7.2008 je bila pristojnost v obravnavani zadevi prenesena na Okrajno sodišče v Kočevju, ki je z zgoraj navedeno sodbo z dne 2.9.2008 postopek o prekršku na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagatelja postopka in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju PR 267/2008 z dne 2.9.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Prp 2255/2008 z dne 7.11.2008 je vrhovni državni tožilec Z.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve četrtega odstavka 42. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1. Navaja, da bi moralo sodišče, da bi izpolnilo pogoje, ki jih določa 42. člen ZP-1, pridobiti tudi izpis iz evidence o pravnomočnih odločbah o prekrških, ki jih vodijo prekrškovni organi. Ker ni ravnalo tako, je napačno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj ni bilo v celoti ugotovljeno, če so bili dejansko izpolnjeni pogoji za pretrganje zastaranja. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženega, predlaga, da Vrhovno sodišče kršitev zakona zgolj ugotovi, ne da bi pri tem poseglo v pravnomočno sodbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo A.K., vendar se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V skladu s 420. členom tega zakona je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Iz navedb zahteve vrhovnega državnega tožilca je razvidno, da zahtevo vlaga zato, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, preden je zaključilo, da je pregon zastaral in na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo postopek, pridobiti še izpis iz evidence o pravnomočnih odločbah o prekrških, ki jih vodijo prekrškovni organi. Iz spisa je namreč razvidno, da je sodišče preverjalo le seznam vodenih postopkov za Okrajno sodišče v Kočevju, pridobilo izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških ter izpis iz evidence kazenskih točk, ne pa tudi izpis iz evidence pravnomočnih odločb prekrškovnih organov.

6. Glede na to je jasno, da po vsebini očitek zahteve ne predstavlja kršitve določbe četrtega odstavka 42. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1, pač pa očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva namreč navaja, da sodišče ni v celoti ugotovilo, ali so bili podani pogoji za pretrganje zastaranja, kar predstavlja dejansko podlago odločanja.

7. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugih kršitev pa zahteva ne uveljavlja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo.