Jedro

Iz tožničine vloge izhaja, da prosi za odpis davka, v nadaljevanju pa tudi za obročno plačilo ter za ustrezno "pomoč" v zvezi z zadevnim davčnim dolgom. Ne prosi torej zgolj za odpis, temveč tudi za vsakršno drugo ukrepanje, ki bi zmanjšalo ali olajšalo njeno davčno obveznost. To po presoji sodišča pomeni, da prošnja za odlog plačila davčnega dolga, ki jo vsebuje pritožba, ni nova in da zato ne gre za razširitev zahtevka, temveč bi se bil že davčni organ prve stopnje dolžan izreči tudi o odlogu oziroma obročnem plačilu, oziroma vsaj pozvati tožnico, da se o svojem zahtevku določno izjavi.

Pri ponovnem odločanju se je pristojni organ, z oziroma na možnost odpisa ali delnega odpisa v izjemnih primerih, dolžan opredeliti tudi do tistih tožničinih navedb, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma invalidnost.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana št. DT 4292-13953/2011 1608-3211-02 z dne 31. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zahtevek tožnice z dne 29. 7. 2011, da se ji odpiše davčni dolg iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin, zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na določbe 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na postopek in na pogoje za odpis davčnega dolga. Na tej podlagi ter na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožnica in tistih, ki jih je pridobil uradoma, davčni organ ugotavlja, da iz izjave tožnice z dne 29. 7. 2011 izhaja, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu s hčerko A.A. ter da je v zadnjih šestih mesecih pred vlogo iz naslova pokojnine prejela 3 170,22 EUR, A.A. pa iz naslova plače 2 347,83 EUR nakazil. Tožnica je razen tega v zadnjih dvanajstih mesecih pred vlogo prejela iz naslova letnega dodatka k pokojnini in izplačila izredne denarne socialne pomoči 682,59 EUR, A.A. pa iz naslova vračila na TRR, ukinitve računa, regresa, prenosa, nakazila na TRR in izplačila nagrade 1 977,56 EUR nakazil. Davčni organ lahko delno odpiše davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo 60% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, ki (v času odločanja) znaša 748,10 EUR, v celoti pa lahko odpiše davčni dolg v primeru, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in ki po uradnih podatkih znaša 230, 61 EUR. V konkretnem primeru znaša mesečni dohodek na družinskega člana, ugotovljen v skladu s Pravilnikom, 570,68 EUR in presega osnovni znesek minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, oziroma dohodkovne kriterije za odpis oziroma delni odpis, ki so določeni s Pravilnikom, zato je odločeno tako, kot sledi iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih v celoti sledi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da je tožnica šele v pritožbi navedla, da s hčerko živita v ločenem gospodinjstvu, medtem ko je pred tem v vlogi za odpis sama navedla, da živi skupaj s hčerko. Zato je prvostopni organ hčerko upravičeno štel za družinskega člana, ne glede na to, da je iz potrdila o skupnem gospodinjstvu razvidno, da živita v ločenih gospodinjstvih. Zato je navedbo v pritožbi šteti za novo dejstvo, ki ga v skladu s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni mogoče upoštevati. Upoštevati tudi ni mogoče obveznosti, ki jih tožnica plačuje iz naslova kreditov, administrativnih prepovedi in zdravstvenega zavarovanja. Odloga plačila davčnega dolga pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni zahtevala. Gre torej za razširitev zahtevka, te pa v skladu s 133. členom ZUP v pritožbenem postopku ni več mogoče uveljavljati. Drugostopni organ pojasnjuje še, da je plačilo davka temeljna obveznost vsakega zavezanca in da se zato odpis davčnega dolga lahko uveljavlja le v izjemnih primerih in pod zelo strogimi pogoji. Če ti pogoji niso izpolnjeni, davčnega dolga ni mogoče odpisati.

Tožnica v tožbi navaja, da je od 790 000,00 takratnih tolarjev ostala dolžna približno 150 EUR. Navaja, da je v zdravstveni in denarni stiski, kar dokazujejo priložene listine (odrezek od pokojnine, bančni izpisek), iz katerih je razvidno, koliko ji ostane od pokojnine. Hčerka A.A. je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in prejema socialno podporo v znesku 260 EUR mesečno. Prilaga hčerkino dohodninsko odločbo za leto 2011, iz katere je razvidno, da je že od avgusta 2011 nezaposlena oseba. Gre za stisko obeh, tožnice in njene hčerke, ki prosita za pomoč in presojo, kako je s takšnim denarjem mogoče preživeti. Tožnica s tem smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz tožničine vloge z dne 29. 7. 2011, ki jo je naslovila kot „Prošnja za odpis davka od dobička iz kapitala“ in ki je v spisih, izhaja, da prosi za odpis davka, v nadaljevanju pa tudi za obročno plačilo ter za ustrezno „pomoč“ v zvezi z zadevnim davčnim dolgom. Ne prosi torej zgolj za odpis, temveč tudi za vsakršno drugo ukrepanje, ki bi zmanjšalo ali olajšalo njeno davčno obveznost. To pa po presoji sodišča pomeni, da tožničina prošnja za odlog plačila davčnega dolga, ki jo vsebuje pritožba, ni nova in da zato ne gre za razširitev zahtevka, temveč bi se bil že davčni organ prve stopnje dolžan izreči tudi o odlogu oziroma obročnem plačilu, ki ga je tožnica uveljavljala v svoji vlogi, oziroma vsaj pozvati tožnico, da se o svojem zahtevku določno izjavi.

Iz podatkov, ki so v spisih, nadalje sledi, da je tožnica v vlogi (prošnji za odpis) res navedla, da živi skupaj s hčerko. Obenem pa je bilo iz podatkov, pridobljenih uradoma (iz potrdila o skupnem gospodinjstvu), razvidno, da živita s hčerko v ločenih gospodinjstvih. Podatki iz vloge in tisti, ki jih je prvostopni organ pridobil uradoma, so bili torej različni. Poleg tega iz spisov sledi, da tožnica vloge za odpis ni dala na predpisanem obrazcu niti ni razvidno, da bi bila k temu pozvana. Zato po presoji sodišča zadevne izjave oziroma navedbe, ki jo vsebuje tožničina vloga, ni mogoče upoštevati kot odločilne, temveč bi bilo potrebno tožnico pozvati, da se o številu članov gospodinjstva kot okoliščine, ki je (glede na dohodkovni cenzus iz Pravilnika) bistvena za odločitev, izrecno izjavi. Tega pa prvostopni organ ni storil, kar pomeni, da že prvostopni organ ni ravnal po pravilih postopka in je zato ostalo dejansko stanje (lahko) nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Nepravilnosti pri vodenju postopka tudi ni odpravil organ druge stopnje, zato je v nasprotju z zakonom tudi odločitev o pritožbi.

Sodišče je zato, iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pri ponovnem odločanju je pristojni organ dolžan upoštevati pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Pri tem se je z oziroma na možnost odpisa ali delnega odpisa v izjemnih primerih (iz 38. člena Pravilnika) dolžan opredeliti tudi do tistih tožničinih navedb, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma invalidnost. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.