19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 550/2003 z dne 9. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 21/2003 z dne 16. 4. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 215/96 z dne 11. 7. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priskrbeti drugo primerno stanovanje in ji ga prodati v skladu z določili Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – SZ). Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnik navaja, da je bil imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju. Zatrjuje, da je na podlagi enakega dejanskega in pravnega stanja precejšnje število hišnikov pridobilo pravico do odkupa stanovanja, zato meni, da ni bil enako obravnavan. Zatrjuje, da je v času, ko je tekel navedeni pravdni postopek, Vrhovno sodišče večkrat spremenilo sodno prakso. Ker naj bi v njegovem primeru pravdni postopek nedopustno dolgo trajal, naj bi bila njegova zadeva rešena povsem drugače kot povsem enake pravde, ki so bile rešena eno leto prej. Meni, da je Vrhovno sodišče tudi materialnopravno zmotno razlagalo določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. – v nadaljevanju ZSR/82) v povezavi z Zakonom o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 18/74 in nasl. – ZSR/74) ter da je s to razlago protiustavno in z veljavnostjo za nazaj zmanjšalo že pridobljene pravice pritožnika. S tem naj bi pritožnik izgubil pravico do normalnega življenja in pravico do primernega stanovanja. Dejstvo, da naj bi družbenopolitične skupnosti na različne načine dodeljevala stanovanjsko pravico, čeprav iz zakona izhaja, da se dodeli s pravnomočno odločbo, po njegovem mnenju ne more iti v škodo fizični osebi, ki podpiše zgolj tisto, kar ji je ponujeno v podpis. Sodišča po njegovem mnenju lahko pogodbe in zakone tolmačijo le tako, da s tem ne zmanjšujejo pravic šibkejših strank, katerih socialna varnost je ogrožena. Zatrjuje, da je Vrhovno sodišče štelo, da je potrdilo, ki ga je izdala tožena stranka, iz katerega naj bi izhajalo, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za pridobitev stanovanjske pravice skladno s 50. členom ZSR/82, brezpredmetno. Zatrjuje kršitev 14., 22., 50. in 78. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS). Pritožnikov očitek, da je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je sporno potrdilo, ki ga je izdala tožena stranka, brezpredmetno, ne drži. Iz sodbe Vrhovnega sodišča namreč izhaja stališče, da dokazne ocene navedenega potrdila z revizijo ni mogoče izpodbijati. Tako se izkaže, da se pritožnik dejansko ne strinja z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje glede omenjenega potrdila. To pa pomeni, da pritožnik ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, s tem pa glede na že navedeno določbo ZUstS ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljiti.

4.Kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) pritožnik utemeljuje z navedbo, da je precejšnje število hišnikov na podlagi istih dejanskih in pravnih okoliščin pridobilo pravico do odkupa drugega primernega stanovanja. Za presojo utemeljenosti te ustavne pritožbe ni pomembno, kako je pri sklepanju prodajnih pogodb za stanovanja ravnala tožena stranka v drugih primerih. Z vidika enakega obravnavanja kot sestavnega dela pravice do enakosti pred zakonom so pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so v bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožnikovemu.

5.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je lahko kršena, če odločitev sodišča samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar že iz samih navedb ustavne pritožbe, tudi če bi se izkazale za resnične, izhaja, da za kršitev te pravice ne more iti. Pritožnik namreč sam navaja, da se je praksa Vrhovnega sodišča spreminjala. Vendar kršitve pravice do enakega varstva pravic ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je bila sodna praksa v preteklosti drugačna. Pravica do enakega varstva pravic ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati. Ni naloga Ustavnega sodišča, da preprečuje spreminjanje (in s tem razvoj) sodne prakse; če se je uveljavljena sodna praksa spremenila in se je tudi nova sodna praksa enotno uveljavila, je ustavna zahteva zgolj, da od te sodne prakse ni dopustno samovoljno odstopiti. Glede na navedeno Ustavnemu sodišču ni treba ugotavljati, ali drži pritožnikova trditev, da je sodna praksa glede predmetnih vprašanj nekdaj bila drugačna, kot je uveljavljena sodna praksa danes.

6.Z navedbami o pomanjkanju pravne varnosti smiselno zatrjuje kršitev 2. člena Ustave, ki neposredno ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Prav tako se za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na 78. člen Ustave, ki določa le, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

7.Kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave pritožnik v ustavni pritožbi le zatrjuje, vendar je z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić