Jedro

Za nično se lahko izreče le odločba, če so podani razlogi, ki so taksativno določeni v 1. odstavku 279. člena ZUP. Geodetske storitve se ne morejo izreči za nične. Ker ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo, ne more uspeti v obravnavanem upravnem sporu, kolikor tožbo opira na kršitev ustavnih pravic. Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.

Izrek

1. Revizija A.A. se zavrne. 2. Pritožba B.B. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika A.A. zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2002; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa na podlagi 3. in 4. točke 34. člena ZUS zavrglo tožbo tožnika B.B. S svojo odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo A.A. zoper odločbo Območne geodetske uprave Kranj z dne 3.4.2002, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil predlog, da se geodetske storitve, in sicer parcelacija parc. št... k.o..., izrečejo za nične.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. in 3. odstavek 1. člena, 3. člen in 4. člen ZUS. Ker zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku ni upravni akt, ga ni možno izpodbijati v upravnem sporu, ampak lahko prizadeta stranka napake v izjavi volje pri podpisu zapisnika uveljavlja v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. Izvedba geodetskih opravil še ne pomeni upravnega odločanja, temveč so to opravila tehnične narave. Zato morebitnih napak pri izvedbi teh del ni mogoče izpodbijati na način, ki velja za upravne akte. Za nično se torej lahko izreče le upravna odločba. Glede na navedeno prvostopenjski upravni organ predloga tožnika A.A., da se postavitev mejnikov izreče za nično, ni mogel obravnavati kot zahteve za odločanje o upravnem aktu, in bi jo po mnenju sodišča lahko že zavrgel. Tožnik pa v upravnem sporu tudi ne more uspeti, kolikor tožbo opira na kršitev ustavnih pravic, saj ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo. Morebitne nepravilnosti v mejnem ugotovitvenem postopku se izpodbijajo v upravnem postopku oziroma sporu s predpisanimi pravnimi sredstvi, ali pa v pravdnem postopku. Tožbo B.B. je sodišče prve stopnje zavrglo, ker ne more biti aktivna stranka za vložitev tožbe zoper odločbo tožene stranke, saj je s to odločbo tožena stranka odločila o pritožbi A.A., zaradi česar B.B. ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje te odločbe v upravnem sporu. Če pa tožnikova tožba temelji na kršitvah ustavnih pravic, se sodišče sklicuje na obrazložitev, ki jo je podalo v zvezi s tožbo A.A. Tožnika vlagata pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik A.A. v pritožbi (sedaj reviziji) povzema pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, tožbo, sodbo sodišča prve stopnje in se sklicuje na 1. člen ZUS, Navodilo za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel ter ustavne odločbe št. Up - 277/96, Up - 121/96. Navaja, da je tožbo vložil zaradi zagotovitve sodnega varstva. Izrek sodbe ni izdan v skladu s pravno podlago, torej s 1., 2. in 62. členom ZUS in tožbenim zahtevkom. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje ter da naj se v postopek vključi zastopnika javnega interesa. Tožnik B.B. navaja, da kot uporabnik spornega zemljišča smatra, da ima pravico sodelovati v mejnem ugotovitvenem postopku in komentirati izvajanje geodetskih del geodeta. Predlaga, da sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu prizna status stranke ali stranskega udeleženca v mejnem ugotovitvenem postopku, zaradi zastopanja pravnega interesa in varstva pravnih koristi, ki izhajajo iz 164. člena Stvarnopravnega zakonika in Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel. Sklicuje se na ustavne odločbe in na varstvo svoje lastninske pravice po 33. členu Ustave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba A.A. ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato se v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija in se pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabljajo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revident uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se pravna sredstva, določena z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86) lahko uporabljajo le, če so usmerjena zoper upravni akt. To velja tudi za ničnost, ki se lahko v skladu z 267. členom ZUP uveljavlja le zoper upravne odločbe. Za nično se lahko izreče le odločba, če so podani razlogi, ki so taksativno določeni v 1. odstavku 279. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je glede na citirane določbe pravilno presodilo, da se geodetske storitve ne morejo izreči za nične. Zato niso utemeljena sklicevanja revidenta na 12. člen Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel. Glede zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku ni upravni akt in ga po upravni sodni praksi ni možno izpodbijati v upravnem sporu, ampak lahko prizadeta stranka napake volje v izjavi volje pri podpisu zapisnika uveljavlja v civilnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Ugotovitvena odločba iz 30. člena ZZKat, pa se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi in na način, kot je predpisan za upravne akte.

Po določbi 2. odstavka 157. člena URS, ki je povzeta v 3. odstavku 1. člena ZUS (sedaj v 1. odstavku 4. člena ZUS-1), odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Revidentu, če bi bil stranka postopka, bi bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo zoper zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku v civilnem postopku. Glede kršitve solastninske pravice pa ima revident učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku. Tako tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS (1. odstavka 4. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo, zaradi česar ne more uspeti v obravnavanem upravnem sporu, kolikor tožbo opira na kršitev ustavnih pravic.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pavšalna sklicevanja revidenta na ustavne odločbe, ki jih povzema revident in ki obravnavajo pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in pravico do enakega varstva pravic.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K 2. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožba B.B., vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito, ko je tožbo tožnika B.B. ob njenem predhodnem preizkusu kot nedovoljeno zavrglo. Odločitev je pravilno oprlo na določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Z drugostopnim in tudi s prvostopnim upravnim aktom, s katerim je bil zavrnjen predlog tožnika A.A. za izrek ničnosti geodetskih storitev, ki so povezane s parcelacijo zemljišča parc. št... k.o..., namreč ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici ali pravni koristi, zato tožnik B.B. tudi po presoji vrhovnega sodišča ne izkazuje pravnega interesa za sprožitev predmetnega upravnega spora, saj upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne posega v njegov pravni položaj.

Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča pa ne morejo vplivati navedbe tožnika, da vlaga pritožbo zoper sklep, s katerim mu je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za priznanje statusa aktivne stranke v mejnem ugotovitvenem postopku. Takšne navedbe so pravno nerelevantne za obravnavano zadevo, saj priznanje položaja stranke v mejnem ugotovitvenem postopku ni predmet obravnavnega spora. V predmetnem sporu je predmet obravnave upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, odločba tožene stranke z dne 15.10.2002, in le-ta ne posega v tožnikovo pravico oziroma v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Po presoji vrhovnega sodišča pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.