Jedro

Morebiten slabši poslovni rezultat družbe, ne da bi bilo natančno prikazano, kako bi izterjava spornega zneska vplivala na poslovanje te družbe, še ne izkazuje težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. V upravno sodni praksi je glede težko popravljive škode sprejeto ustaljeno stališče, da materialna škoda sama po sebi ne predstavlja nepopravljive škode - takšne škode zato (kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu) tudi ne predstavlja plačilo kompenzacijskih obresti. Za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik vlaga tožbo na spremembo oziroma odpravo odločbe Ministrstva za finance z dne 8. 10. 2009, št. ... in odločbe Carinskega urada A. z dne 10. 7. 2009, št. ... . Z odločbo Carinskega urada A. je bilo tožniku naloženo plačilo DDV v znesku 1.541.475,89 EUR (točka 1. izreka), plačilo kompenzacijskih obresti od davka na dodano vrednost v znesku 708.995,60 EUR (točka 2. izreka) in ugotovljeno, da je bil dolg iz 1. točke te odločbe že poravnan in da je tožnik v davčnih obdobjih po odločbah, ki so navedene, uveljavljal odbitek vstopnega davka v ugotovljeni višini 1.695.623,48 EUR in se zato znesek preveč plačanega DDV, ugotovljenega na podlagi te odločbe, ne vrne (točka 3. izreka), v točki 4. izreka je bila zahteva za povrnitev stroškov zastopanja zavrnjena, v 5. točki izreka pa navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Po vloženi pritožbi je Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ s svojo odločbo z dne 8. 10. 2009, odločbo Carinskega urada A. spremenil tako, da se zadnja vrstica 2. alinee 3. točke izreka pravilno glasi: "... zato se izplačilo razlike preveč plačanega DDV v znesku 154.147,59 EUR, ne izvrši". V ostalem pa ostane odločba Carinskega urada A. nespremenjena in se pritožba tožnika zavrne. Skupaj s tožbo je tožnik na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) predlagal odložitev izpodbijane odločbe z izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve 2. točke izreka odločbe Carinskega urada A. z dne 10. 7. 2009, št. ... Navaja, da je Carinski urad A. tožeči stranki naložil plačilo kompenzacijskih obresti od davka na dodano vrednost v znesku 708.995,60 EUR v roku 30 dni po vročitvi, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek prisilne izterjave v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku, na navedeni znesek pa bodo vsak dan zamude zaračunane zakonske zamudne obresti. Sklicuje se na navedbe in dokazne predloge, podane v tožbi in poudarja, da carinski organ v skladu z določbo 3. odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost kompenzacijskih obresti od davka na dodano vrednost ne bi smel obračunati. Tako dodano vrednost se namreč obračunava in plačuje pri uvozu blaga kot da bil uvozna dajatev, pri čemer pa gre v konkretnem primeru za blago, ki je preferencialnega izvora in za katerega velja carinska stopnja prosto. To pomeni, da uvoz predmetnega blaga ni podvržen carinski obremenitvi, posledično pa se tudi ne more obračunavati kompenzacijske obresti od carinske obremenitve. Tožeča stranka je prepričana, da bo v konkretnem upravnem sporu prišlo do predlagane spremembe ali vsaj odprave izpodbijanih odločb, zato je predlog za odlog izvršitve utemeljen. Utemeljenost zadevnega predloga za odlog izvršitve predmetne točke izpodbijane odločbe prvostopnega carinskega organa izhaja tudi iz dejstva, da bi tožeči stranki v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škoda. Gre namreč za izredno visok znesek, s katerim tožeča stranka trenutno ne razpolaga. Tožeča stranka je gospodarska družba, katere temeljna dejavnost je proizvodnja jeklenih cevi. Gre za gospodarsko dejavnost, ki je v trenutni gospodarski krizi med najbolj prizadetimi, kar se odraža v zmanjšanem obsegu poslovanja in v vsakodnevnih odpovedih naročil strank. V prvem četrtletju letošnjega leta so poslovni rezultati občutno nižji kot v primerljivem obdobju lanskega leta in sicer so čisti prihodki od prodaje v prvih treh mesecih leta 2009 znašali 11.144.000,00 EUR in so v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta nižji za kar 44 %. Razlog tolikšnemu znižanju prihodkov so razmerja na področju metalurgije, saj je dejavnost tožeče stranke proizvodnja in prodaja metalurških (cevarskih) izdelkov. Čisti poslovni izid je bil v prvih treh mesecih letošnjega leta negativen in sicer v višini 493.000,00 EUR. Konsolidirani poslovni izid poslovanja pred davki in obrestmi (EBIT) znaša 608.000,00 EUR, kar predstavlja zgolj 29,9 % doseženega v prvih treh mesecih lanskega leta. Konsolidirani poslovni izid poslovanja pred davki in obrestmi, povečan za amortizacijo in odpise (EBITDA) znaša 1.311.000,00 EUR in primerjalno z enakim obdobjem leta 2008 predstavlja 48,1 % dosežene vrednosti lanskega leta. Tudi bilančna vsota je nižja glede na doseženo v letu 2008 in sicer je znašala na dan 31. 3. 2009 146.651,00 EUR, kar pomeni za 3,6 % upad v primerjavi z bilančno vsoto na dan 31. 12. 2008. Po povedanem bi po mnenju tožeče stranke takojšnja izvršitev točke 2. izpodbijane odločbe Carinskega urada A. tožeči stranki povzročila težko popravljivo škodo, saj bi imela nenadomestljiv vpliv na likvidnost družbe. Navedeno pa ne bi imelo vpliva zgolj na izpolnjevanje obveznosti napram poslovnim partnerjem, temveč tudi napram delavcem iz naslova plač in drugih prispevkov. Tožeča stranka je v letu 2008 zaposlovala povprečno 958 delavcev, kar je 12,7 % manj kot v poslovnem letu 2007. Že v letu 2008 so se torej pričeli kazati prvi učinki gospodarske krize, saj je zmanjšanje števila delavcev primarno posledica racionalizacije poslovanja, ki jo je bila družba primorana uvesti zaradi zaostrenih razmer na trgu. V letu 2009 je število delavcev še upadlo, saj so cene energentov skokovito narasle, obseg poslovanja pa se je občutno zmanjšal. Zaradi navedenega se tožeča stranka že srečuje z likvidnostnimi težavami, kar pomeni, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe za družbo nastopili insolvenčni razlogi. Glede na dejstvo, da je izpodbijana odločba po mnenju tožeče stranke nepravilna in nezakonita in da pričakuje spremembo oziroma odpravo le-te, je prisilna izvršitev dejansko nepotrebna, saj bi rezultirala zgolj v stečajnem postopku tožeče stranke. Tožnik predlaga postavitev izvedenca ekonomske stroke, zaslišanja direktorja za finance tožeče stranke in prilaga vmesno poročilo poslovodstva tožeče stranke za obdobje 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 ter sklep Carinskega urada A. o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 2. 11. 2009, št. ... . Sodišču predlaga, da zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za finance z dne 8. 10. 2009, št. ... in odločbe Carinskega urada A. z dne 10. 7. 2009, št. ... do pravnomočne rešitve predmetnega upravnega spora.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

Izdaja začasne odredbe predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjevanju zakonskih pogojev (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe mora že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Verjetno mora tudi izkazati, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo. Zatrjevanje tožnika, da bi prisilna izterjava zneska iz točke 2. izreka izpodbijane odločbe pomenila težko popravljivo škodo, ker gre za visok znesek, samo po sebi še ne izkazuje verjetnosti težko popravljive škode. Tožnik se sklicuje na vmesno poročilo poslovodstva za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 (A4), iz katerega izhaja znižanje prihodkov za prvo tromesečje letošnjega leta in tudi sicer procentualno gledano slabše poslovanje v navedenem obdobju letošnjega leta v primerjavi z lanskim letom, vendar bi morala tožeča stranka izkazati, kaj sporni znesek predstavlja v njenem poslovanju, izrecno pa bi moralo biti jasno, da je poslovanje ogroženo izključno zaradi izterjave zneska, ki naj ga bi bila dolžna plačati po izpodbijani odločbi, ki je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu. To pa iz njenih zatrjevanj niti ne izhaja, saj zgolj pavšalno opozarja na slabše poslovanje družbe v prvem tromesečju letošnjega leta v primerjavi z istim obdobjem v lanskem letom. Morebiten slabši poslovni rezultat družbe ne da bi bilo natančno prikazano, kako bi izterjava spornega zneska vplivala na poslovanje te družbe, še ne izkazuje težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. V upravno sodni praksi je glede težko popravljive škode sprejeto ustaljeno stališče, da materialna škoda sama po sebi ne predstavlja nepopravljive škode - takšne škode zato (kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu) tudi ne predstavlja plačilo kompenzacijskih obresti. Za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče po uradni dolžnosti ugotovi le, ali odložitev nasprotuje javni koristi (nasprotnih strank namreč v tem postopku ni), ostale okoliščine in razloge pa mora v zahtevi navesti in z dokazi utemeljiti stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla relevantnih dejstev, ki bi kazala na to, da ji dejansko grozi nastanek težko popravljive škode, pri čemer sodišče poudarja, da odložitev izvršitve davčne ali carinske odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej plača (87. člen Zakona o davčnem postopku – Ur. list RS, št. 117/06 in 125/08).

Tožnik tako po presoji sodišča ni izkazal za verjetno, da mu bo z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Če ta zakonski pogoj kot v obravnavani zadevi ni izkazan, tehtanje med prizadetimi koristi niti ni potrebno, ker na pravilnost odločitve nima vpliva.

Ker pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, je sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.