Jedro

Tožnik je vstopil v RS ilegalno (torej zanj velja 8. člen ZAzil) in je postal prosilec za azil v smislu 4. alineje 2. člena ZAzil šele z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63. člen ZAzil). Zato mu je mogoče šele od takrat dalje na podlagi 27. člena ZAzil začasno omejiti gibanje. ZAzil ne določa, da se pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena upošteva morebitna dejanska oziroma na drugi pravni podlagi izrečena začasna omejitev gibanja, ki je veljala pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zoper izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.1.2006, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predhodnem zaslišanju tožnika z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) v zvezi z 2., 3. in 4. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep tožene stranke z dne 4.1.2006, odpravilo; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 4.1.2006 do dne 4.4.2006 (1. točka izreka) ter odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni z ničemer konkretno opredelila, kateri razlogi za azil, ki jih je uveljavljal tožnik, so lažni in zakaj. Zgolj implicitno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je morda tožena stranka uporabila razlog iz 2. alinee 36. člena ZAzil zato, ker je štela, da je tožnik zlorabil postopek po 5. alinei 36. člena ZAzil. Meni, da tožena stranka ne more kot edini razlog za uporabo 2. alinee 36. člena ZAzil uporabiti argumenta iz 5. alinee 36. člena ZAzil, ki je samostojni razlog za zlorabo oziroma zavajanje postopka. Ugotavlja, da razlog oziroma uporaba določbe 2. alinee 36. člena ZAzil ni utemeljen in da s tega vidika izpodbijana odločba nima nujno potrebne obrazložitve, zato je ob uporabi 3. odstavka 38. člena ZUS ugotovilo, da je glede tega razloga izpodbijana odločba neustrezno oziroma pomanjkljivo obrazložena. Nepravilnost v opiranju tožene stranke na razlog iz 5. alinee 36. člena ZAzil pa je v zvezi z ugotavljanjem dejstev, kdaj je tožnik prvič izrazil namero vložiti prošnjo za azil. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik podal izjavo za azil dne 8.12.2005, ko je bil nastanjen v Centru za tujce. Na zaslišanju pri sodišču je tožnik pojasnil, da je prvič namero za azil izrazil že 5.12.2005, ko je bil prijet s strani policistov. To izhaja tudi iz dopisa policije in odločbe o prekršku z dne 6.12.2005. Če je tožnik v Slovenijo vstopil 5.12.2005, potem je dokazna ocena tožene stranke, da je tožnik izrazil namero za azil le za to, da odloži prisilno odstranitev, nepravilna. Izpodbijana odločba izhaja iz dejstva, da je tožnik vstopil v Slovenijo že 2.12.2005 in ne šele 5.12.2005. To dejstvo izhaja tudi iz odločbe o prekršku in iz dopisa Postaje železniške policije L. z dne 6.12.2005. Na zaslišanju pred sodiščem je tožnik pojasnil, da je prišlo glede datuma njegovega prihoda v Slovenijo do napake, ker ga je prevajalec narobe razumel. Tožnik na zaslišanju ni dajal vtisa neverodostojnosti, v dvomu pa lahko sodišče, če je tožnik na splošno verodostojen, dejstvo presoji v tožnikovo korist. Iz tega po presoji sodišča prve stopnje sledi, da je tudi dokazna ocena tožene stranke glede razloga po 5. alinei 36. člena ZAzil, nepravilna. Meni, da s tem, ko je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za azil, bi mu moral državni organ omogočiti procesne pravice iz 9. člena ZAzil in mu ne bi smelo biti omejeno gibanje brez zakonite odločbe že 6.12.2005. Iz podatkov v spisu izhaja, da so policijski organi od Sektorja za azil pridobili mnenje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil v Sloveniji, kar pomeni, da je o tožnikovi prošnji in o njegovih procesnih pravicah dejansko odločal nepristojni organ in po postopku, ki ni predpisan z zakonom. Izpodbijana odločba je torej nezakonita tudi zaradi tega, ker je gibanje prosilcu za azil lahko najprej omejeno največ za tri mesece, tožniku pa je bilo kot prosilcu za azil gibanje omejeno od 6.12.2005 do 4.4.2006. Tožena stranka v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja , da je tožniku začasno omejila gibanje, ker utemeljeno sumi, da je bila prošnja za azil vložena z namenom, da se prepreči odstranitev iz Republike Slovenije (3. alinea 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil), saj je tožnik vložil lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil, šele dne 8.12.2005, torej šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce (odločba o prekršku z dne 6.12.2005). Iz depeše Postaje železniške policije L. z dne 6.12.2005, izhaja, da je bil tožnik prijet dne 5.12.2005 na ljubljanski avtobusni postaji, na avtobusu za NG ter, da je v Republiko Slovenijo prišel dne 2.12.2005. Sodišče pa je v izpodbijani sodbi presodilo, da je prišel v Republiko Slovenijo dne 5.12.2005, ker na zaslišanju tožnik ni dajal vtisa neverodostojnosti. Predlaga, da se vpogleda v spis Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 116/2006, v zadevi A.G. (tožnikova zunajzakonska partnerica), kjer imenovana na zaslišanju pri Upravnem sodišču RS v Lj ubljani, dne 20.1.2006, izjavila, da sta s tožnikom v Republiko Slovenijo vstopila dne 2.12.2005. Ker tožnik ni predložil nobenih dokazov, da je vstopil v Republiko Slovenijo dne 5.12.2005, tožena stranka utemeljeno sklepa, da je vstopil dne 2.12.2005 in da je torej vložil prošnjo za azil le zaradi odložitve prisilne odstranitve iz države. Če bi bil namreč res preganjan v izvorni državi, bi vložil prošnjo za azil takoj ob prehodu državne meje. Ne drži ugotovitev sodišča, da je bilo tožniku omejeno gibanje že dne 6.12.2005 brez zakonite odločbe. Tožniku je policija do njegove odstranitve iz države dne 6.12.2005 odredila omejitev gibanja na podlagi 56. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 112/2005). Po vložitvi formalne prošnje za azil dne 4.1.2006, ko je tožnik navedel razloge za azil in je tožena stranka lahko ugotovila obstoj razlogov iz 1. odstavka 27. člena ZAzil, pa je bilo tožniku omejeno gibanje na podlagi ZAzil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, odpravi izpodbijano sodbo ter potrdi izpodbijani sklep.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna in ne temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na navedeni pravni podlagi za največ tri mesece, in sicer od 4.1.2006 do dne 4.4.2006, to je od dne, ko je vložil prošnjo za azil na predpisanem obrazcu (63.b člen ZAzil). Pri tem je sporno, ali so za začasno omejitev gibanja v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji po ZAzil in ali se v 3 mesečni rok začasne omejitve gibanja všteva tudi omejitev gibanja pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu, posebej zato, ker je tožnik namero za vložitev prošnje za azil izrazil že dne 5.12.2005 (policistom, ko so ga ti prijeli na ljubljanski avtobusni postaji) in mu je bilo gibanje omejeno že 5. oziroma 6.12.2005. Po 27. členu ZAzil se začasna omejitev gibanja lahko izreče le prosilcu za azil, ki je vložil prošnjo za azil, to pa je po 4. alinei 2. člena ZAzil tujec, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločitve, pri čemer pa mora biti prošnja za azil v skladu s 63.b členom ZAzil podana na predpisanem obrazcu. V 1. odstavku 7. člena ZAzil je določeno, da se mora tujca, ki ob vstopu v Slovenijo in izjavi, da namerava v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, obravnavati ko-t prosilca za azil v skladu z ZAzil in mu dovoliti vstop v državo. V 8. členu ZAzil pa je določeno, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu; taka oseba se ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje. ZAzil v posameznih določbah (9., 11., 12., 16., 17., 24.) ureja pravice in obveznosti prosilca za azil v času trajanja azilnega postopka. V določbah 25. člena ZAzil pa je urejen postopek za vložitev prošnje za azil za tujca, ki je v Slovenijo vstopil ilegalno (8. člen ZAzil) in ga ne imenuje prosilec za azil, temveč tujec. To pa pomeni, da imajo osebe, ki so v Slovenijo vstopile ilegalno, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, vse do vložitve prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63.b člen ZAzil) status tujca, ne pa prosilca za azil. Ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno (torej zanj velja 8. člen ZAzil) in je torej postal prosilec za azil v smislu 4. alinee 2. člena ZAzil šele z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63. člen ZAzil), to pa je bilo, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, dne 4.1.2006. Zato mu je bilo mogoče šele od tega datuma dalje na podlagi 27. člena ZAzil začasno omejiti gibanje. ZAzil pa niti v 27. členu niti v kateri drugi določbi ne določa, da se pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena ZAzil upošteva morebitna dejanska oziroma na drugi pravni podlagi izrečena začasna omejitev gibanja, ki je veljala pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na navedeno, svojo odločitev oprla na pravilno pravno podlago. Pravilno pa tudi ni ugotavljala, ali je bilo tožniku gibanje že prej omejeno na kakšni drugi pravni podlagi in da v čas trajanja ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi -27. člena ZAzil ni vštevala morebitni čas trajanja omejitve gibanja brez pravnega naslova (kot zatrjuje tožnik) oziroma na podlagi Zakona o tujcih (kot zatrjuje tožena stranka).

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj za začasno omejitev gibanja tožniku iz razlogov, ki jih je tožena stranka pravilno navedla. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v tem primeru podan sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil), ki je v tem, da je prošnjo za azil (4.1.2006) vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Na utemeljen sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (odločba o prekršku), kažejo tudi iz upravnih spisov izhajajoča dejstva in okoliščine, ko je tožnik, ki je v Slovenijo prišel nezakonito, namero za vložitev prošnje za azil podal 5.12.2005, šele po tem, ko je bil ob 19.55 uri prijet na avtobusni postaji v L., kjer je čakal na prevoz z avtobusom v NG, kar izhaja iz depeše Postaje železniške policije L. z dne 6.12.2005 in odločbe o prekršku z dne 6.12.2005. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo (27. člen v povezavi s 36. členom in 4. alineo 2. člena ter 63.b člen ZAzil) in njegova sodba ni zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo ugodilo in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.