22. 12. 2011

S K L E P

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Haris Hamzić, Ljubljana, ki ga zastopa Alexander von Thurn Taxis, Ljubljana, na seji 22. decembra 2011

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 25905/2011 z dne 3. 10. 2011 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 25905/2011 z dne 18. 8. 2011 se sprejme v obravnavo.

2.Odločanje o obtožbi št. Kt (1) 4293/10 z dne 23. 5. 2011 zoper Harisa Hamzića zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo) se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.

Obrazložitev

1.Pritožnik izpodbija pravnomočen sklep, s katerim je bil njegov ugovor zoper obtožnico kot nedovoljen zavržen. Pritožnik je ugovor sicer vložil po pooblaščencu Alexander von Thurn Taxisu, vendar ga je podpisal tudi sam. Ne glede na to je sodišče ugovor zavrglo, saj je po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da pooblaščenec Alexander von Thurn Taxis ni vpisan v imenik odvetnikov Republike Slovenije ali v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije, ki lahko v skladu z določbami Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08 in 35/09 – ZOdv) v Sloveniji opravljajo odvetniški poklic.

2.Pritožnik zatrjuje, da mu je sodišče s tem, ko je štelo, da ugovora kljub lastnoročnemu podpisu ni vložil, odvzelo poslovno sposobnost. Tako naj bi mu sodišče onemogočilo pošten postopek, saj naj bi mu odvzelo pravico do pravnega sredstva ter kontradiktornega postopka. Pritožnik poudarja še, da bi ga v skladu z ustaljeno sodno prakso moralo sodišče na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11 – v nadaljevanju ZKP) pozvati na dopolnitev. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču v novo odločanje ter hkrati na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) zadrži nadaljevanje kazenskega postopka. Zatrjuje, da se bo na podlagi pravnomočne obtožnice kazenski postopek zoper njega nadaljeval, kar pomeni hud in nepopravljiv poseg v njegove človekove pravice.

3.Izpodbijana odločitev, ki je bila sprejeta v fazi preizkusa obtožnice, je procesne narave. Pritožnik te odločitve sodišča o zavrženju njegovega ugovora kot nedovoljenega kasneje v postopku ne bo mogel več izpodbijati z nobenim pravnim sredstvom. Procesne predpostavke za odločanje Ustavnega sodišča so s tem izpolnjene, zato je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (1. točka izreka).

4.Sodišče je zavrglo ugovor pritožnika zoper obtožnico, ker ga je vložila neupravičena oseba. Sklep je z izpodbijano odločitvijo postal pravnomočen. V skladu z ustreznimi določbami ZKP se kazenski postopek zoper pritožnika nadaljuje z razpisom glavne obravnave. V primeru, da bi se kazenski postopek zoper pritožnika končal še pred odločitvijo Ustavnega sodišča o obravnavani ustavni pritožbi, bi ta postala brezpredmetna. Zato zgolj začasno zadržanje izpodbijanih aktov v skladu z 58. členom ZUstS ne bi bilo dovolj, saj tudi morebitna razveljavitev izpodbijanega sklepa pritožniku ne bi mogla več zagotoviti vzpostavitve njegovega prejšnjega položaja (posledic, ki bi mu nastala s takšno odločitvijo sodišča, pa ne bi bilo mogoče več odpraviti). Zato je senat Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS kot način izvršitve sklepa o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo odločil, da se odločanje o obtožbi št. Kt (1) 4293/10 z dne 23. 5. 2011 zoper Harisa Hamzića zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ-1) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži (2. točka izreka).

5.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Mitja Deisinger ter člana dr. Ernest Petrič in mag. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Mitja Deisinger Predsednik senata

31. 5. 2012

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Harisa Hamzića, Ljubljana, ki ga zastopa Alexander von Thurn Taxis, Ljubljana, na seji 31. maja 2012

odločilo:

Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 25905/2011 z dne 3. 10. 2011 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 25905/2011 z dne 18. 8. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrglo pritožnikov ugovor zoper obtožnico. Zavrženje temelji na ugotovitvi, da je ugovor vložila neupravičena oseba. Po oceni sodišča je pritožnik vložil ugovor po pooblaščencu, ki ni odvetnik, in zato glede na četrti odstavek 67. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11 – v nadaljevanju ZKP) v kazenskem postopku ne more nastopati kot zagovornik. Ugovor zoper obtožnico bi v skladu z 274. členom ZKP lahko po oceni sodišča vložila le obdolženec in njegov zagovornik. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno. Ugotovil je, da je ugovor sicer podpisal obdolženec, vendar pa naj bi bilo pod njegovim podpisom navedeno, da je ugovor pripravila v okviru brezplačne pravne pomoči oseba, ki ni odvetnik.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 2., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave ter 3., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Sodišču očita arbitrarno ravnanje in navaja, da je pooblaščenec vlogo zgolj sestavil, kar pa še ne zadošča, da bi ga bilo mogoče šteti za njenega vlagatelja. Meni, da mu je sodišče s svojo odločitvijo odvzelo poslovno sposobnost, ker ga kljub temu, da je tudi sam podpisal ugovor, ni štelo kot vlagatelja ugovora. S tem naj bi mu onemogočilo pošten postopek, kršilo naj bi njegovo pravico do pravnega sredstva in mu odvzelo pravico do kontradiktornega postopka. Pritožnik meni, da bi ga sodišče moralo na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP pozvati k dopolnitvi ugovora.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1159/11 z dne 22. 12. 2011 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

4.Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 25905/2011.

B.

5.Pritožnik meni, da mu je sodišče z zavrženjem ugovora, ki ga je podpisal, odvzelo poslovno sposobnost s tem, ko ga ni štelo za vlagatelja ugovora, ampak je ugovor zavrglo, ker ga je vložil pooblaščenec, ki ne more biti zagovornik v kazenskem postopku. S tem naj bi kršilo njegovo pravico do kontradiktornosti iz 22. člena Ustave, pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravice, zagotovljene v 29. členu Ustave.

6.Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-59/96 z dne 2. 7. 1996 navedlo, da je "namen kontrole obtožnice preprečiti škodljive posledice za obdolženca. Če je namreč obtožba frivolna, šikanozna, neutemeljena itd., lahko obdolženca moralno stigmatizira, ima pa lahko tudi druge pravne posledice za njegov obči državljanski status." V postopku, ki teče na podlagi obtožnice, lahko pride do omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika. Kadar posamezen zakon določa, da ima že sama uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih obdolženčevih pravic, nastanejo te omejitve s pravnomočnostjo obtožnice, če zakon, ki jih predpisuje, ne določa drugače (22. člen ZKP).

7.V pritožnikovem primeru je postala obtožnica v skladu z 285. členom ZKP, glede na podatke v spisu in ker je sodišče ugovor zavrglo, pravnomočna s potekom dveh mesecev od dneva, ko jo je sodišče prejelo. Glede na to, da je bila vložena brez preiskave na podlagi šestega odstavka 170. člena ZKP (t. i. neposredna obtožnica), trenutek nastopa pravnomočnosti obtožnice časovno sovpada s trenutkom uvedbe kazenskega postopka. Kontrola obtožnice bi torej bila, če bi sodišče ugovor vsebinsko obravnavalo, sploh prvo dejanje sodišča, usmerjeno k preverjanju obstoja pogojev za uvedbo kazenskega postopka.

8.V primeru neposredne obtožnice je torej ugovor pomembno procesno jamstvo, ki obdolžencu zagotavlja, da se izjavi o navedbah v obtožnici, zlasti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za presojo sodišča, ali so sploh izpolnjeni pogoji za nastop pravnomočnosti obtožnice in posledično za začetek kazenskega postopka ter za nastanek s tem povezanih posledic. Zato je Ustavno sodišče pritožnikovo zatrjevanje kršitev človekovih pravic (5. točka te obrazložitve) presojalo z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

9.V skladu s prvim in drugim odstavkom 274. člena ZKP smeta ugovor zoper obtožnico podati obdolženec in njegov zagovornik. Zagovornik sme to storiti brez posebnega pooblastila, vendar ne proti obdolženčevi volji. Glede vsebine ugovora ZKP ne vsebuje posebnih določb, zato glede tega vprašanja veljajo splošne določbe ZKP, ki se nanašajo na vloge. V drugem odstavku 76. člena ZKP je določeno, da morajo biti vloge razumljive in morajo obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter morajo biti podpisane. Podpis vlagatelja je torej s samim zakonom določen kot obvezna sestavina vloge. Nepodpisana vloga je nepopolna; sodišče mora zahtevati njeno dopolnitev.

10.Iz ugovora zoper obtožnico je jasno razvidno, da ga je sestavil pooblaščenec Alexander von Thurn Taxis (obdolženčevo pooblastilo za sestavo vloge je priloženo ugovoru) in se v potrditev tega dejstva podpisal. Vendar je ugovor kot vlagatelj lastnoročno podpisal tudi pritožnik ter svojemu podpisu pripisal tudi datum podpisa. Čeprav je sodišče to dejstvo izrecno ugotovilo, ga očitno ni štelo kot pravno pomembno glede na razloge, s katerimi je utemeljilo zavrženje ugovora. Zunajobravnavni senat je namreč pritožbo zavrnil, potem ko je sicer izrecno ugotovil, da je ugovor res podpisal tudi obdolženi (6. točka obrazložitve sklepa št. II Ks 25905/2011), vendar tega pravno odločilnega dejstva pri odločanju ni upošteval. S tem je sodišče pritožniku odreklo, da sam nastopa kot subjekt v postopku, v katerem sodišče odloča o tem, ali so izpolnjeni pogoji za vodenje kazenskega postopka zoper posameznika na podlagi vloženega obtožnega akta državnega tožilca. Ta položaj posameznika v sodnem postopku pa temelji na spoštovanju človekovega osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), saj strankam zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravic in interesov v postopku ter tako preprečuje, da bi človek postal zgolj predmet postopka. Ker se prav v postopku na podlagi ugovora zoper obtožnico zagotavlja sodni preizkus obtožnega akta državnega tožilca, je bil tako pritožniku z izpodbijanima sklepoma dejansko odvzet položaj subjekta v sodnem postopku. Onemogočeno mu je bilo aktivno sodelovanje in s tem možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Takšna odločitev pomeni izvotlitev pravice do izjave in je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

11.Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijana posamična akta razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ugovor obdolženca, če so izpolnjene druge procesne predpostavke za njegovo obravnavo, obravnavati po vsebini. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi navedene kršitve, se v druge zatrjevane kršitve človekovih pravic ni spuščalo.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Podpredsednik

[1]V odločbi št. U-I-1/00 z dne 13. 3. 2003, OdlUS XII, 17, je Ustavno sodišče zapisalo, da pravica do ugovora zoper obtožnico daje obdolžencu možnost, da prepreči neupravičen nastanek takšnih posledic.

[2]Ta člen določa: "Če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne."

[3]Po podatkih v spisu namreč predsednica senata ni podala zahteve za odločitev zunajobravnavnega senata po 284. členu ZKP niti ni določila glavne obravnave v roku dveh mesecev od prejema obtožnice pri sodišču.

[4]Člen 285 ZKP se glasi: "Obtožnica postane pravnomočna z dnem, ko je ugovor zavrnjen; če ugovor ni bil vložen ali je bil zavržen – z dnem, ko je senat, ki je obravnaval zahtevo predsednika senata (284. člen), odločil, da se z obtožnico strinja; če take zahteve ni bilo, pa z dnem, ko je predsednik senata določil glavno obravnavo, oziroma, ko je pretekel rok iz drugega odstavka prejšnjega člena."

[5]Glej tudi B. Masleša: Preizkus tožilčevega zahtevka v kazenskem postopku, Pravosodni bilten XXIII/2002 (3), str. 142, 143.