Jedro

Pri presoji upravičenosti do nadomestila iz naslova neizrabljenega letnega dopusta je bistveno, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Tožnik je imel skladno z obvestilom o letnem dopustu za koledarsko leto 2012 pravico do izrabe 41 dni letnega dopusta. Tožnik pred 6. 7. 2012, ko je bil obveščen, da se bo moral po določbi 246. člena ZUJF upokojiti, še ni koristil pripadajočega letnega dopusta za to leto. Zato je takoj po obvestilu, da mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi izpolnjenih pogojev za starostno upokojitev, začel koristiti letni dopust za leto 2012. Do 4. 8. 2012, ko je prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja in se upokojil, mu je ostalo še 18 dni neizrabljenega letnega dopusta za to leto, ki ga objektivno ni mogel več koristiti. Odločitev tožene stranke, da se bo moral tožnik skladno z določbo 246. člena ZUJF upokojiti, je predstavljala nepredvidljiv dogodek, ki je imel za posledico, da tožnik do upokojitve 4. 8. 2012 ni imel možnosti, da bi lahko v celoti izrabil pripadajoči dopust za leto 2012. Zato je za preostalih 18 dni neizrabljenega letnega dopusta upravičen do nadomestila v zahtevani višini.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v I/5. točki izreka glede odločitve o plačilu odškodnine za neizrabljen letni dopust spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2012 v višini 2.566,40 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe od 31. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni.“ V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu glede odločitve o stroških v VI. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 394,50 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonit (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnika razveljavi (I/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2010, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, razveže z dne 4. 8. 2012 (I/3. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR v bruto znesku 46.436,70 EUR (I/4. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati odškodnino za neizrabljen letni dopust v višini 2.566,40 EUR in pogodbeno kazen zaradi prenehanja delovnega razmerja v višini 6.150,15 EUR, od njiju odvesti predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila (I/5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko v odpravnini v znesku 30,18 EUR bruto in mu po plačilu pripadajočih davčnih obveznosti izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 8. 2012 dalje do plačila ter plačati zakonske zamudne obresti od zneska 4.852,49 EUR od 5. 8. 2012 do 10. 9. 2012 (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko, v točki 3 spremeni tako, da se glasi: „Javni uslužbenec ima pravico do odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač, zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma dveh njegovih zadnjih mesečnih plač, če je to zanj ugodneje.“ (III. točka izreka); Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo podredno tožbo za obračun odškodnine za neizrabljen letni dopust v bruto višini 2.566,40 EUR bruto (IV. točka izreka), pri čemer je zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo odpravnine, ki presega 30,18 EUR bruto, ter na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 4. 8. 2012, v tem delu postopek ustavilo (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust (v I/5. točki izreka) in glede odločitve o stroških postopka (v VI. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je 6. 7. 2012 prejel dopis generalnega direktorja tožene stranke, s katerim je bil obveščen, da izpolnjuje pogoje za upokojitev, zaradi česar mu bo izdan sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, skladno z določbo 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012). Od naslednjega delovnega dne dalje do prenehanja delovnega razmerja 4. 8. 2012 je bil ves čas na rednem letnem dopustu in je tako izrabil 23 dni od pripadajočih 41 dni dopusta za leto 2012. Meni, da iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti celotnega letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja, za kar ne more nositi nobene odgovornosti. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da v sporu sam nosi stroške postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče v delu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede takšne odločitve zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožniku na podlagi obvestila generalnega direktorja tožene stranke z dne 29. 3. 2012 pripadalo za leto 2012 41 dni letnega dopusta. Tožnik do 6. 7. 2012, ko je prejel obvestilu o predvidenem prenehanju delovnega razmerja po določbah ZUJF-a, od pripadajoče kvote letnega dopusta še ni izrabil nobenega dneva dopusta saj ga je planiral izrabiti kasneje. Ker je po 6. 7. 2012 moral nastopiti z izrabo letnega dopusta za to leto, ga je do prenehanja delovnega razmerja 4. 8. 2012 lahko izrabil samo v delnem obsegu, tako da mu je od 41 dni dopusta za leto 2012 ostalo neizrabljenih še 18 dni letnega dopusta.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenih preostalih 18 dni dopust za leto 2012 zavrnilo. Pri takšni odločitvi je izhajalo iz stališča, da je dolžan delodajalec plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust takrat, ko delavec svoje pravice do letnega dopusta ni mogel izvršiti. V tej zvezi je določbo 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Bistveno je dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da je tožnik imel možnost, da izkoristi letni dopust za leto 2012, saj mu tožena stranka tega ni preprečevala.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust ne strinja. Takšno nadomestilo je povezano z izrabo dopusta, ko delavec svoje pravice do letnega dopusta ne more več izvršiti. Pri presoji upravičenosti do nadomestila iz naslova neizrabljenega letnega dopusta je bistveno, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. V tej zvezi je sodna praksa že sprejela stališče (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 107/2011 in drugi primeri), da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust o prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel več izrabiti.

Tožnik je imel skladno z obvestilom o letnem dopustu za koledarsko leto 2012 pravico do izrabe 41 dni letnega dopusta. Tožnik pred 6. 7. 2012, ko je bil obveščen, da se bo moral po določbi 246. člena ZUJF upokojiti, še ni koristil pripadajočega letnega dopusta za to leto, saj ga je imel namen izrabiti v poletnih mesecih in kasneje. Zato je takoj po obvestilu, da mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi izpolnjenih pogojev za starostno upokojitev, začel koristiti letni dopust za leto 2012. Do 4. 8. 2012, ko je prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja in se upokojil, mu je ostalo še 18 dni neizrabljenega letnega dopusta za to leto, ki ga objektivno ni mogel več koristiti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je predstavljala odločitev tožene stranke, da se bo moral tožnik skladno z določbo 246. člena ZUJF upokojiti, nepredvidljiv dogodek, ki je imel za posledico, da tožnik do upokojitve 4. 8. 2012 ni imel možnosti, da bi lahko v celoti izrabil pripadajoči dopust za leto 2012. Zato je za preostalih 18 dni neizrabljenega letnega dopusta upravičen do nadomestila v zahtevani višini 2.566,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 8. 2012, to je od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Tudi sicer tožena stranka glede višine nadomestila ni podala nobenega ugovora. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je iz tega naslova zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in v delu odločitve (v I/5. točki izreka), ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, spremenilo odločitev tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je glede izpodbijane odločitve o stroških (v VI. točki izreka) zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je vzdržalo v veljavi odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka kljub temu, da je uspel glede zahtevka za plačilo nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta, saj to predstavlja v primerjavi z vrednostjo zavrnjenih zahtevkov neznaten uspeh v sporu.

Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, mu je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške skladno s pritožbenim uspehom in določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 394,50 EUR (v ta znesek je vključena tudi sodna taksa za pritožbo v višini 130,00 EUR) in tako priznane stroške naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.