Jedro

Manjkajoča dokumentacija je takšne narave, da brez nje ni mogoče verodostojno opraviti tehničnega pregleda in ugotoviti vseh dejstev, relevantnih za izdajo uporabnega dovoljenja. Šele na podlagi primerjave projekta izvedenih del, dejansko izvedenega objekta in gradbenega dovoljenja se lahko ugotovi skladnost dejanske graditve z dovoljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo tožečih strank odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 22.10.2003 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Z navedeno odločbo prve stopnje je bilo tožečima strankama - investitorjema naloženo, da morata v zvezi z opravljenim tehničnim pregledom stanovanjskega dela stanovanjsko-poslovnega objekta na parc. št. 134/7 k.o. B. z dne 10.4.2003 odpraviti naslednje pomanjkljivosti: objekt zgraditi ter dopolniti in izdelati projekt izvedenih del (PID) tako, da bo iz njega razvidno, ali je objekt izveden v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem in predložiti projekt za vzdrževanje in obratovanje objekta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je pritožba tožečih strank utemeljena, a iz drugih razlogov. Glede na dne 17.2.2003 vloženo zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, bi upravni organ v obravnavani zadevi moral postopati po določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je začel veljati 1.1.2003. Ker sedanja ureditev sicer ne odstopa bistveno od prejšnje, to še ne predstavlja bistvene napake, če ne bi prvostopni organ storil še hujše postopkovne napake, zaradi česar je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Ob ugotovitvi, ki izhaja iz zapisnika o tehničnem pregledu, da investitorja na dan tehničnega pregleda nista predložila projekta izvedenih del, namreč prvostopni organ ni mogel ugotoviti pravilnega in popolnega dejanskega stanja izvedenih del v primerjavi s predvidenim in dovoljenim, kot bi izhajalo iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, lokacijske dokumentacije in obeh navedenih dovoljenj. Takšnemu stanju je sledila tudi odločitev komisije, ki je prvostopnemu organu predlagala, da zahtevano dovoljenje izda po predložitvi PID. Navedeno sta investitorja dostavila, prvostopni organ pa je po pregledu predloženih listin skupaj s članom komisije, ki pokriva gradbeno področje, ugotovil, da objekt ni zgrajen v skladu z izdanimi dovoljenji in projektno dokumentacijo. Na podlagi teh ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika z dne 2.9.2003, pa temelji prvostopna odločba. Vendar tožena stranka meni, da na podlagi tehničnega pregleda, ob katerem ni bil predložen PID in druge listine, ki bi omogočale primerjavo med dovoljenim in izvedenim, dejansko stanje ni moglo biti popolno in pravilno ugotovljeno v takšnem smislu, da bi omogočalo odločanje organa prve stopnje po predložitvi zgolj nekaterih listin, bodisi o izpolnjevanju pogojev bodisi o morebitnih pomanjkljivostih objekta. Zaradi tega pa tudi pomanjkljivosti, katerih odpravo bi lahko naložil organ prve stopnje, niso mogle biti ugotovljene. Meni, da očitno komisija ob ogledu niti dejansko izvedenih del na objektu ni primerjala s projektno dokumentacijo, saj je nerazumljivo, da ob ogledu komisija ni mogla ugotoviti, da sta investitorja zgradila več stanovanj in traktov, kot je to dovoljeno po projektni dokumentaciji. Prvostopni organ bi moral takoj po opravljenem tehničnem pregledu postopati po 1. odstavku 96. člena ZGO-1, na podlagi česar bi morala nato investitorja zahtevati ponovni tehnični pregled, ki bi ga lahko opravil tudi samo en član komisije. Če ta član komisije ugotovi pomanjkljivosti, ki so ovira za izdajo dovoljenja, bi prvostopni organ moral ponovno izdati odločbo, s katero bi odredil odpravo pomanjkljivosti v odrejenem roku. V obravnavanem primeru pa je bila preskočena faza postopka iz 96. člena ZGO-1, organ pa je postopal kakor da gre za primer, ki ga ureja določba 97. člena ZGO-1, vendar brez zahteve investitorjev, pa tudi v nasprotju s predlogom komisije. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da prvostopenjska odločba ne določa roka za odpravo pomanjkljivosti, izrek pa je nejasen in nerazumljiv, predvsem v delu, ko investitorjema nalaga zgraditev objekta. Ta je namreč po podatkih listin (PID, zapisnik o ogledu) v celoti zgrajen, nenazadnje pa je to navedeno tudi v obrazložitvi same odločbe, kar pomeni, da je obrazložitev v nasprotju z izrekom. Prvostopnemu organu nalaga, da v ponovljenem postopku dopolni postopek in najprej ponovno opravi tehnični pregled tako, da bo komisija nesporno ugotovila, ali je objekt zgrajen v skladu z izdanimi dovoljenji in tehnično dokumentacijo. Če bo komisija ob tem ugotovila, da objekt dejansko ni zgrajen v skladu z navedenim, kar je zakonska ovira za izdajo uporabnega dovoljenja, potem bo moral prvostopni organ izdati odločbo na podlagi 96. člena ZGO-1, s katero jima bo naložil odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti v skladu z zakonsko ureditvijo. Po odpravi pomanjkljivosti bosta morala investitorja zahtevati ponoven tehnični pregled, ki ga lahko opravi tudi en sam član komisije, pri čemer bo prvostopni upravni organ potem postopal po 97. členu ZGO-1. Tožeči stranki zoper navedeno odločbo vlagata tožbo in navajata, da je prvostopni upravni organ brez upoštevanja ugotovitev komisije ob tehničnem pregledu in dejstvu, da je bilo predložena vsa zahtevana dokumentacija, na podlagi zmotnih ugotovitev in v nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku zavrnil izdajo uporabnega dovoljenja. Tudi tožena stranka je njuni pritožbi le deloma ugodila, saj jima še zmeraj uporabno dovoljenje ni bilo izdano oziroma to ni bilo naloženo prvostopnemu organu ob ugotovljenih hujših kršitvah zakonodaje. Navaja, da je bil tehnični pregled opravljen, v zapisniku o le-tem ni ugotovljenih pomanjkljivosti. Glede na vse navedeno tožeči stranki sodišču predlagata, da v zadevi meritorno presodi in tožečima strankama izda uporabno dovoljenje, vse stroške postopka pa naloži v breme tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožeči stranki v tožbi vztrajata pri (tudi v pritožbi) postavljeni zahtevi za takojšnjo izdajo uporabnega dovoljenja brez ponovnega tehničnega pregleda, saj menita, da so glede na okoliščine primera izpolnjeni pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja. Tožena stranka pa je po podatkih upravnih spisov ugotovila, da prvostopenjska odločba, izdana po 2. alinei 1. odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 - ZGO-1), ne temelji na ugotovitvah po opravljenem tehničnem pregledu (prvem ali ponovnem), temveč le na ugotovitvah po pregledu manjkajoče dokumentacije. Takšne kršitve določb ZGO-1 pa so vplivale tudi na pravilno ugotovitev pravnorelevantnega dejanskega stanja v zadevi.

Po določbi 1. odstavka 96. člena ZGO-1 izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po končanem tehničnem pregledu odločbo, s katero izda uporabno dovoljenje (1. alinea), ali odredi odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti (2. alinea) ali odredi poskusno obratovanje (3. alinea) ali zavrne izdajo uporabnega dovoljenja, če ima objekt takšne pomanjkljivosti, da predstavlja nevarno gradnjo po tem zakonu, teh pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti (4. alinea). Določba 1. odstavka 97. člena pa določa, da v primeru ko je pristojni upravni organ za gradbene zadeve odredi, da mora investitor odpraviti ugotovljene nepravilnosti, mora investitor po tem, ko jih je odpravil, upravnemu organu za gradbene zadeve predložiti o tem dokazila in zahtevati, da se ponovno opravi tehnični pregled. Če upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da ni potreben ponoven tehnični pregled, izda uporabno dovoljenje.

Sodišče se strinja z ugotovitvami in obrazložitvijo tožene stranke, s katerimi utemeljuje, da je zaradi kršitev določb ZGO-1 in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja potrebno prvostopenjsko odločbo odpraviti in postopek pred prvostopenjskim organom ponoviti, zato razlogov za odločitev, ki jih je pravilno navedla že tožena stranka, ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS)). Glede tožbenih zahtevkov po izdaji uporabnega dovoljenja pa dodaja, da v listinah upravnih spisov nima podlage tožbena trditev, da v zapisniku ni bilo ugotovljenih nepravilnosti glede uporabnosti objekta. Iz zapisnika o tehničnem pregledu z dne 11.3.2003 namreč izhaja prav nasprotno, in sicer je bilo ugotovljenih več takšnih pomanjkljivosti, ki predstavljajo oviro za izdajo zahtevanega uporabnega dovoljenja za sporni objekt. Tožeči stranki napačno menita, da jima je bilo zapisniško odrejena zgolj dostava nekatere manjkajoče dokumentacije, po pridobitvi katere bi upravni organ brez ponovnega tehničnega pregleda lahko izdal upravno dovoljenje. Manjkajoča dokumentacija je bila po mnenju tožene stranke kot tudi po mnenju sodišča takšne narave, da brez nje ni mogoče verodostojno opraviti tehničnega pregleda in ugotoviti vseh dejstev, relevantnih za izdajo uporabnega dovoljenja. Tudi obravnavana prvostopenjska odločba to potrjuje, saj se šele na podlagi primerjave projekta izvedenih del, dejansko izvedenega objekta in gradbenega dovoljenja lahko ugotovi skladnost dejanske graditve z dovoljeno.

Tako bo tudi po mnenju sodišča izdaja uporabnega dovoljenja mogoča šele potem, ko bo strokovna komisija po opravljenem tehničnem pregledu v skladu z določbami 96. člena ZGO-1 ugotovila, da so izpolnjeni vsi potrebni (v določbi 95. člena ZGO-1 določeni) pogoji. V konkretnem primeru ti do sedaj niso izkazani, v kar sodišče glede na podatke v upravnih spisih ne dvomi, zato tudi sodišče ni imelo podlage za takšno meritorno odločanje kot ga zahtevata tožeči stranki v tožbi. Tožeči stranki pa bosta v ponovljenem postopku imeli vse možnosti za uveljavljanje vseh ostalih ugovorov, ki se nanašajo na sporno gradnjo.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, saj je odprava prvostopenjske odločbe potrebna iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu.