Jedro

Pri tožniku še ni izkazano tolikšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo pri njem mogoče ugotoviti ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti vsaj za polovični delovni čas. Še vedno je podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je uživalec invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov ter na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2013 in št. ... z dne 31. 12. 2012 ter priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta, pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga pozitivno rešitev zadeve, saj bo v nasprotnem primeru tožbo vložil na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da se je stanje osnovne bolezni paranoidne shizofrenije izboljšalo, in da je problem v raznih strahovih in fobijah. Vendar se je zaradi slednjih januarja 2014 pričel zdraviti pri znanem zdravilcu A.A., ki ga obiskujejo mnogi znani Slovenci. Tri od štirih terapij so mu zelo pomagale, tako da se je po zadnji terapiji iz kraja B. popolnoma sam vrnil v C.. Sam se je vozil z avtobusom, šel na D. na grob staršev, po hrano, v knjigarno itd.. Pri terapevtu bo vztrajal, dokler ne bo lahko sam šel v mesto in štiri ure delal v pisarni različna opravila. Gre za dober primer alternativne medicine, ki pomaga tam, kjer uradna ne zmore več.

Pojasnjuje tudi, zakaj ni predložil nobenega uradnega medicinskega izvida, ki bi potrjeval njegove navedbe. Mnenje je namreč podala njegova nadomestna zdravnica, ki ga je prvič videla in začutila priložnost za zaslužek, saj je moral zanj odšteti 50,00 EUR. Meni, da se psihiater iz IK I. stopnje norčuje, da se boji dežja. Lansko leto je lahko sam ugotovil, da se je dežja treba bati.

Izpostavlja še, da je bil pri 30 letih invalidsko upokojen proti svoji volji, in da bo začel ponovno delati, tudi če bo star 60 let. Izpodbijana sodba pa ga naravnost sili, da bi moral delati na črno, saj se z invalidsko pokojnino ne more preživeti. Za dokončanje študija je moral namreč prodati dvoinpolsobno stanovanje ter se preseliti v enosobno, sedaj pa bo moral prodati še slednje in se preseliti v garsonjero.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi gre za spor o reaktivaciji tožnika zaradi zatrjevanega izboljšanja zdravstvenega stanja. Torej za vtoževano ugotovitev ponovnega obstoja preostale delavne zmožnosti in posledično priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tej podlagi. Tožnik je namreč uživalec invalidske pokojnine od 15. 5. 1998 dalje, saj je bil s 30. 12. 1997 zaradi posledic bolezni, in sicer paranoidne shizofrenije, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

Vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladnih mnenjih IK I z dne 27. 11. 2012 in IK II z dne 28. 3. 2013 strokovno medicinsko dovolj prepričljive podlage za zaključek, da je pri njem zaradi paranoidne shizofrenije, debelosti in arterijske hipertenzije od 30. 12. 1997 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, kjer za organizirano pridobitno delo ni zmožen. Iz razpoložljivih listinskih medicinskih izvidov z dne 16. 1. 2001, 25. 4. 2005, 25. 7. 2005 in 21. 9. 2012 sicer izhaja, da se tožnik s paranoidno obliko shizofrenije še vedno zdravi z medikamentozno terapijo, da je sicer bilo bolezensko stanje v letu 2012 v relativno dobri remisiji, vendar se lečeča psihiatrinja s tožnikovo željo po prekinitvi statusa upokojenca ne strinja, ker meni, da zaradi bolezni ni zmožen za organizirano pridobitno delo. Tudi iz izvida osebnega pregleda na IK I izhaja, da je tožnik na redni medikamentozni terapiji in rednih kontrolah pri psihiatru, da so njegov glavni problem siloviti strahovi, to je fobije na zunanje dejavnike, tako da gre težko daleč od doma, saj se ne počuti varno in je negotov, tudi v množici ljudi je nerad, v avtobus praktično brez dodatne pomirjevalne tablete ne zmore, je neprilagodljiv, živi sam in deluje avtistično.

Ob takšnih medicinskih izvidih, vključno z mnenjem tožnikove izbrane osebne zdravnice, ki je predlog za uvedbo postopka podala na njegovo željo, pa seveda ni mogoče ugotovit drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri tožniku namreč zaenkrat še ni izkazano tolikšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče ugotoviti ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti vsaj za polovični delovni čas. Pomeni, da je pri njem še vedno podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), na podlagi katerega je uživalec invalidske pokojnine, zaradi česar je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, utemeljeno zavrnjen.

Res je sicer, da je tožnik v času uživanja invalidske pokojnine leta 2012 pridobil naziv magistra znanosti s področja proizvodnega managamenta, in da tudi iz medicinskega izvida z dne 25. 7. 2005 izhaja, da ima ohranjene kognitivne sposobnosti v okviru osebnostnih sprememb po psihozi, ki pa se izkazujejo v preobčutljivosti, večji zahtevi po sprejetju in razumevanju, stalni terapevtski superviziji in tudi pri vsakdanjih odločitvah. Vendar pa samo ta osebnostna lastnost še ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Isto velja za pritožbene navedbe o uspešnem zdravljenju pri zdravilcu, za kar ni predloženo nobeno dokazilo. Mogoče je sicer razumeti tožnikova prizadevanja in željo po delni reaktivaciji oz. ponovni vključitvi v delovni proces. Vendar pa bi bilo obstoj preostale delovne zmožnosti mogoče ugotoviti le ob prepričljivo in objektivizirano izkazanem izboljšanju zdravstvenega stanja. Vsak preuranjen poseg v tožnikov status invalidskega upokojenca bi lahko namreč privedel le še do dodatne socialne stiske, nenazadnje tudi zaradi zmanjšanja invalidske pokojnine, ki jo uživa in vprašanja, ali bi bil sploh izpolnjen pogoj minimalne pokojninske dobe za priznanje pravic na temelju II. ali III. kategorije invalidnosti.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.