Jedro

Na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka, se v primeru, če je z odločbo ali predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek vrne po uradni dolžnosti. Enako velja v primeru razlike med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna. Vendar pa ZDavP-2 v 97. členu tudi določa, da terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti predmet izvršbe. Odstop oziroma cesija terjatve davčnega zavezanca do davčnega organa tretji osebi, kot civilnopravno razmerje, po zakonu (ZDavP-2) ni dopusten. Pri uveljavljanju popravka obračuna DDV in učinkov cesije terjatve na davčnem področju, veljajo davčni predpisi. V tem delu je ZDavP-2 specialnejši predpis (lex specialis), zato velja ZDavP-2 in ne OZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljenih nepravilnosti v postopku davčnega nadzora (v nadaljevanju DIN) tožniku odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 9.190,00 EUR, za davčno obdobje julij – september 2018, od davčne osnove 41.772,73 EUR, po stopnji 22,00 % (točka I izreka). Odmerjen DDV v znesku 9.190,00 EUR mora biti plačan v 30 dneh od vročitve te odločbe. V točki II izreka je odločila, da bo obveznost poravnana iz zadržanega presežka DDV po obračunu DDV-O za obdobje julij – september 2018 (pobot v znesku 9.190,00 EUR). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku izvedel DIN obračuna DDV v delu, ki se nanaša na popravek obračunanega DDV. Vsebina zapisnika DIN, tožnikove pripombe na zapisnik in odgovori davčnega organa nanje so razvidni na strani 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ se sklicuje na določbe 10. člena, 31. člena, 77. člen, 97. člen in 129. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2 ) ter na 33. člen, 39. člen, 85. člen, tč. a prvega odstavka 63. člena, tč. a prvega odstavka 67. člena, 76. člen in na prvi odstavek 87. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Tožnik je v obračunu DDV-O za obdobje julij – september 2018 evidentiral popravek obračunanega DDV na podlagi 39. člena ZDDV-1. V zvezi s tem popravkom je davčni organ tožnika pozval, da predloži prvotno izdani račun, ki je podlaga za izstavitev računa (dobropisa) št. 2018-00001 z dne 20. 7. 2018, ter knjigo izdanih računov, kjer so zavedeni prvotni računi. Iz vsebine računa (dobropisa) izhaja, da je bil izdan zavezancu, družbi A., d.d., Ljubljana za znesek osnove 41.772,73 EUR in 22 % DDV v višini 9.190,00 EUR. Na računu (dobropisu) je navedeno: „Neupoštevan – odstop preplačila DDV v dobro družbe A., d.d., Ljubljana. Sklep Davčnega urada Ljubljana 499-29-475/2017 z dne 7. 3. 2018.“. Tožnik zahtevanih listin davčnemu organu ni posredoval. Iz uradnih evidenc je bilo razvidno, da je bil 20. 4. 2017 zoper družbo A., d.d., Ljubljana začet stečajni postopek. Terjatve tožnik ni prijavil v stečajni postopek. Davčni organ meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za popravek obračunanega DDV iz 39. člena ZDDV-1, saj ni uspel dokazati, da je račun, za katerega je izstavil dobropis 2018-00001 z dne 20. 7. 2017, vključil v evidence DDV-O in od njega obračunal DDV. Poleg navedenega svoje terjatve tudi ni prijavil v stečajnem postopku zoper dolžnika, družbo A., d.d., Ljubljana. Zato davčni organ tožniku ni priznal pravice do popravka obračunanega DDV za obdobje julij – september 2018 v znesku 9.190,00 EUR. Obračun je razviden na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Presežek DDV po obračunu DDV-O za obdobje julij – september 2018 v znesku 9.190,00 EUR je bil zadržan brez sklepa za zavarovanje, ker je šlo za presežek brez zahtevka za vračilo in bo v skladu s 97.a členom ZDavP-2 pobotan z obveznostjo, kot izhaja iz točke II izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na 33. člen in 39. člen ZDDV-1. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik v zvezi s popravkom obračunanega DDV za obdobje julij – september 2018 davčnemu organu ni predložil podlage za obračun DDV in tudi ne dokazov o vključitvi obračunanega DDV v evidence DDV-O. Iz navedb v pritožbi izhaja, da je tožnik želel cedirati terjatev do FURS družbi A., d.d., Ljubljana iz naslova presežka po svojem davčnem obračunu za obdobje oktober – december 2015, ki ga je davčni organ zadržal, družba A., d.d., Ljubljana pa je imela davčni dolg. Po navedbah tožnika je popravek po 39. členu ZDDV-1 v obračunskem obdobju julij – september 2018 uveljavljal, ker davčni organ ni upošteval cesije terjatve. Do popravka, ki ga je tožnik želel uveljavljati v obračunskem obdobju julij – september 2018 na podlagi 39. člena ZDDV-1, pa tožnik ni upravičen, kar pojasni.

4. Tožnik je pri naslovnem sodišču 22. 7. 2020 vložil laično tožbo ter nato 25. 8. 2020 in 26. 8. 2020 še dopolnitev tožbe, s katero izpodbija odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 3842-2414/2019-5 (04-120-18) z dne 4. 6. 2019, s katero mu je bil zaradi ugotovljenih nepravilnosti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora za obdobje od julija do septembra 2018 (popravek obračunanega DDV) dodatno odmerjen DDV od davčne osnove 41.772,73 EUR po stopnji 22% v znesku 9.190,00 EUR. Tožnik meni, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, napačno ugotovljeno dejansko stanje in da so bile storjene kršitve določb postopka. Razpolagalna pravica do plačila terjatve do FURS je enaka pravici do plačila katerekoli terjatve. Sklicuje se na 15. člen, 22. člen, 26. člen in 33. člen Ustave RS. V nadaljevanju navaja 417. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je šlo za legitimen posel cesije terjatev, čemur FURS ugovarja. V takem primeru mora FURS dopustiti vrnitev zavrnjene terjatve na prvotnega upnika do FURS, torej na tožnika. Ni pa mogoče nesporne tožnikove terjatve do FURS zavrniti, kar določa tudi 73. člen ZDDV-1 z argumentom, da terjatev ni bila prijavljena v stečaj dolžnika, saj ni šlo za primarno terjatev. Kot pravni temelj za izstavitev dobropisa je bil FURS-u predložena cesijska pogodba tožnika z družbo A., d.d., Ljubljana in ne izstavljen račun družbi A., d.d., Ljubljana, kot to navaja davčni organ. Tožnikova terjatev je nastala z obračunom DDV. Presežek v višini 9.190,00 EUR je tožnik odstopil družbi A., d.d., Ljubljana, ki pa s strani FURS ni bil upoštevan. Neupoštevanje predložene cesije oz. dobropisa v višini 9.190,00 EUR v pravnem smislu je v bistvu pomenilo razveljavitev dobropisa in vzpostavitev prvotnega stanja. FURS je zavrnil predlagano cesijo po predloženi cesijski pogodbi, zato terjatev do družbe A., d.d., Ljubljana s strani tožnika ni nastala in je ni bilo potrebno prijaviti v stečaj družbe A., d.d., Ljubljana.

5. Obveznost, naložena v plačilo, je bila poravnana iz zadržanega presežka DDV po obračunu DDV za obravnavano obdobje. Tožnik je davčnemu organu 17. 10. 2018 predložil davčni obračun DDV-O za obdobje julij - september 2018. Dostavil je tudi vso zahtevano dokumentacijo. Z valuto 29. 1. 2016 je bil evidentiran presežek DDV v znesku 9.190,00 EUR za četrto četrtletje 2015. V skladu z določbo 73. člena ZDDV-1 bi moral davčni organ presežek DDV zmanjšan za tožnikov davčni dolg, tožniku vrniti, ali pa zahtevati predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, česar davčni organ ni storil. Sklicuje se na 39. člen ZDDV-1, ki ureja popravek obračunanega DDV. Tožnik je pravilno in zakonito izvedel postopek cesije terjatve, čemur pa toženka ugovarja. Neupravičen je ugovor toženke, da terjatev ni bila prijavljena v postopku stečaja nad družbo A., d.d., Ljubljana, saj ni šlo za primarno terjatev do dolžnika, marveč za terjatev do toženke. Tožnik zavrača navedbe toženke, da je njegov zahtevek povezan z ugotovitvami iz stečajnega postopka nad družbo A., d.d. St ..., kar pojasni. Pravni temelj za nastanek terjatve je bila cesijska pogodba, ki je bila toženki tudi predložena in ne račun, izstavljen družbi A., d.d., Ljubljana, kot je tožnik že pojasnil. Šlo je za dobropis, s katerim je tožnik povezani družbi A., d.d., Ljubljana cediral terjatev, ki jo je imel do FURS na osnovi obračuna DDV. Terjatev tožnika do FURS je nastala z obračunom DDV-O, presežek DDV v višini 9.190,00 EUR pa je bil odstopljen družbi A., d.d., Ljubljana. S cesijskim poslom se finančni organ ni strinjal, saj je celotno terjatev prijavil v stečajni postopek zoper družbo A., d.d., Ljubljana. Tako je dejansko prišlo do razveljavitve dobropisa in do vzpostavitve v prvotno stanje. Ker je toženka zavrnila predlagano cesijio na osnovi predložene cesijske pogodbe, terjatev tožnika do družbe A., d.d., Ljubljana niti ni mogla nastati. Tožnik nesporno izpolnjuje vse pogoje iz 39. člena ZDDV-1 za popravek obračunanega DDV. Toženka tožniku tudi neupravičeno očita kršitev 10. člena in 77. člena ZDavP-2. Tožnik v tožbi zahteva odpravo izpodbijane odločbe (izpodbojni zahtevek). V dopolnitvi tožbe, ki jo je sodišče prejelo 25 in 26. 8. 2020, pa svoj tožbeni zahtevek razširi in sodišču predlaga, da ugotovi, da je bilo s sprejetjem izpodbijane odločbe in izvajanjem neupravičene izvršbe zoper tožnika izvršen nezakonit poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, ki se nanašajo na kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se nanaša na nezakonit poseg v pravico do poštenega sojenja in kršitev 33. člena Ustave RS, ki se nanaša na pravico do zasebne lastnine.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odmeril DDV v višini 9.190,00 EUR za davčno obdobje julij - september 2018, pri čemer se bo obveznost pobotala iz zadržanega presežka DDV. Tožnik je v obračunu za navedeno davčno obdobje evidentiral popravek obračunanega DDV na podlagi 39. člena ZDDV-1 v znesku 41.772,73 EUR, od tega DDV po stopnji 22 % v znesku 9.190,00 EUR, ki se nanaša na izdan račun (dobropis) družbi A., d.d., Ljubljana. Dokumentacijo, ki jo je na zahtevo davčnega organa poslal tožnik ni vsebovala računa, ki je bil podlaga za izstavitev dobropisa 2018-00001 z dne 20. 7. 2018, niti knjige izdanih računov, da bi davčni organ lahko preveril ali je bil račun vključen v evidence DDV-O in od njega obračunan DDV. V stečajnem postopku tožnik tudi ni prijavil svoje morebitne terjatve nad dolžnikom A., d.d., Ljubljana. Popravek obračuna DDV davčni organ ni priznal, ker niso bili izpolnjeni pogoji za popravek po 39. členu ZDDV-1. Na podlagi 97. člena ZDavP-2 terjatev tožnika po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih niti predmet izvršbe. Torej tožnik terjatev do davčnega organa iz naslova presežka po obračunu DDV ne more cedirati na drugo osebo. V dopolnitvi tožbe z dne 24. 8. 2020, po izteku roka za tožbo, je tožnik postavil nov tožbeni zahtevek na podlagi druge alineje drugega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z navajanjem, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. Toženka sodišču predlaga, da v tem delu zahtevek zavrže kot prepozen. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da DDV, ki je predmet spora, ni bil pobotan, marveč je bil pobotan presežek DDV v podobnem znesku, ki se je prijavil v rednem trimesečnem DDV poročilu, ki je bil odobren in pobotan. Ni šlo za nedovoljen odstop davčnega presežka (terjatve) med dvema družbama, kot tu navaja davčni organ. Ker pa tega predloga davčni organ ni upošteval in na predlog ni odgovoril, je šlo za tiho zavrnitev predlaganega posla odstopa terjatve po OZ in s tem za kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Predlagani znesek za odstop terjatve do FURS v stečaju družbe A., d.d., Ljubljana v znesku terjatev, ki jih je prijavil davčni organ v stečaju A., d.d., Ljubljana, ni bil upoštevan niti s strani davčnega organa dopuščen za vračilo ali pobot. Dobropis 2018-00001 z dne 20. 7. 2018 je bil izdan skladno z OZ in MSRP in bil izstavljen v smislu kot odstopljeni del terjatve do FURS iz naslova presežka vhodnega DDV nad izhodnim. Ta del se je očitno nanašal na pravico zavrnitve s strani davčnega organa in ker slednji odstopljene terjatve tožnika do FURS še pred začetkom stečajnega postopka za družbo A., d.d., Ljubljana niso bile priznane, bi moral davčni organ priznati tožniku presežni DDV v enakem znesku kot pred odstopom presežka družbi A., d.d., Ljubljana. Za znesek terjatev tožnika do FURS, ki je bil z dobropisom in pogodbo odstopljen družbi A., d.d., Ljubljana, davčni organ ni zmanjšal njenih obveznosti, zato jih tožnik ni priglasil v kasnejšo stečajno maso družbe A., d.d., Ljubljana, saj neplačanih terjatev do družbe A., d.d., Ljubljana iz naslova zavrnjene pogodbe o odstopu terjatev tožnik ni imel. Zaradi tihe zavrnitve davčnega organa glede odstopljenih terjatev med tožnikom in družbo A., d.d., Ljubljana, katerega osnova je bila po navajanju toženke 39. člen ZDDV-1, sploh ni nastalo novo dolžniško upniško razmerje med družbo A., d.d., Ljubljana in FURS oziroma med tožnikom in davčnim organom. V posledici tihe zavrnitve cesijske pogodbe med tožnikom in družbo A., d.d., Ljubljana bi se morala v evidencah davčnega organa ponovno vzpostaviti predhodna terjatev tožnika do FURS. Če toženka meni, da ima cesijska pogodba med tožnikom in družbo A., d.d., Ljubljana nedopustno podlago, je tako posledično nična, zato bi morala vsaka stranka vrniti vse, kar je s tako pogodbo prejela, davčni organ pa bi moral priznati predhodno stanje, kar pomeni, da je tožnik ponovno pridobil terjatev do davčnega organa, česar pa davčni organ neutemeljeno ni priznal. Tožnik je glede odstopa terjatev ravnal skladno z OZ. Če pa je res ravnal v nasprotju s petim odstavkom 97. člena ZDavP-2, pa je jasno, da je davčni organ za odstop terjatve družbi A., d.d., Ljubljana vedel, a je uresničitev dogovora iz pogodbe o odstopu terjatev iz naslova presežka DDV družbi A., d.d., Ljubljana tiho zavrnil in ni dopustil vzpostavitve prvotnega stanja. S tem je davčni organ posegel v človekove pravice in svoboščine po določilih Ustave RS in EKČP, ki se nanašajo na pravico do pravnega sredstva in do drugih ustavnih in konvencijskih pravic.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, dopolnjenimi z razlogi pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

10. Med strankama je sporno ali je davčni organ zaradi ugotovljenih nepravilnosti z izpodbijano odločbo za obdobje od julija do septembra 2018 tožniku pravilno in zakonito odmeril DDV v višini 9.190,00 EUR in ga pobotal z davčnim dolgom tožnika.

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa in dopolnjene obrazložitve pritožbenega organa izhaja, da je tožnik uveljavljal popravek obračunanega DDV v obračunu DDV-O za obdobje od julija do septembra 2018. Tožnik je davčnemu organu kot podlago za obračun predložil izdan račun (dobropis) št. 2018-00001 z dne 20. 7. 2018. Iz vsebine predhodno navedenega računa (dobropisa) izhaja, da je bil izdan zavezancu, družbi A., d.d., Ljubljana za znesek osnove 41.772,73 EUR in 22 % DDV obračunan v višini 9.190,00 EUR. Na računu (dobropisu) je bilo navedeno: „Neupoštevan – odstop preplačila DDV v dobro družbe A., d.d., Ljubljana. Sklep Davčnega urada Ljubljana 499-29-475/2017 z dne 7. 3. 2018.“, drugih dokumentov pa tožnik davčnemu organu ni posredoval. V zvezi s tem popravkom je davčni organ tožnika pozval, da predloži prvotno izdani račun, ki je podlaga za izstavitev računa (dobropisa) št. 2018-00001 z dne 20. 7. 2018, ter knjigo izdanih računov, kjer so zavedeni prvotni računi. Davčni organ tožniku očita, da v zvezi s popravkom obračunanega DDV za obdobje julij – september 2018 ni predložil podlage za obračun DDV in tudi ne dokazov o vključitvi obračunanega DDV v evidence DDV-O. 12. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način ravna davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočen sklep sodišča o ustavitvi postopka ali drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni zavezanec naknadno prejme delno plačilo za opravljeno dobavo blaga ali storitev, v zvezi s katero je uveljavljal popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.

13. Na spornem računu (bremepisu), ki je bil podlaga za popravek obračunanega DDV za obdobje julij – september 2018 je tožnik navajal „Sklep Davčnega urada Ljubljana 499-29-475/2017 z dne 7. 3. 2018“, ki naj bi po mnenju tožnika predstavljal „drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti“, kot to določa tretji odstavek 39. člena ZDDV-1. S tem v zvezi je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe, da je zmotna tožnikova trditev, da je o utemeljenosti popravka pritožbeni organ v izvršilnem postopku že pravnomočno odločil z odločbo DT-499-29-475/2017 z dne 7. 3. 2018. V postopku izvršbe zaradi neplačanih obveznosti je bil tožniku izdan sklep o davčni izvršbi z dne 27. 12. 2016, ki ga je pritožbeni organ odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek z odločbo DT-499-29-475/2017 z dne 7. 3. 2018. V navedeni odločbi je pritožbeni organ je ugotovil, da je bil z valuto 29. 1. 2016 evidentiran presežek DDV v znesku 9.190,00 EUR za četrto četrtletje 2015. Davčni organ je presežek zadržal, prvostopenjski organ pa presežka pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi ni upošteval. Pritožbeni organ ga je napotil, da naj prvostopenjski organ v ponovnem postopku pred pobotom ugotovi pravilno višino dolga in zadevo vrnil v ponovni postopek. V ponovnem postopku je bil izdan sklep o davčni izvršbi DT 4934-556901/2015-50 z dne 13. 2. 2017 in izkazan nižji presežek in sicer 8.236,00 EUR z zapadlostjo 13. 2. 2017, kar je prvostopenjski organ upošteval pri pobotu. Tako je bil tožniku sporni presežek DDV, ki ga je želel cedirati družbi A., d.d., Ljubljana, v celoti priznan in tudi že porabljen za poplačilo tožnikovih dolgov. Glede na predhodno navedeno je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da v primeru, da davčni organ ne prizna odstop tožnikove terjatve do davčnega organa družbi A., d.d., Ljubljana, bi moral priznati presežni DDV tožnika v enakem znesku. Odločbo z dne 7. 3. 2018, na katero se pri uveljavitvi obravnavanega popravka obračuna DDV sklicuje tožnik, pa tudi po presoji sodišč ni mogoče šteti za „drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti“, kot to določa tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, saj z navedeno odločbo pritožbeni organ ni ničesar sam odločil, marveč je zadevo zaradi ugotovljenih nepravilnosti vrnil v ponovni postopek. Davčni organ ni zavrnil pravice do popravka obračuna DDV z argumentom, da terjatev ni bila prijavljena v stečaj dolžnika, kot to napačno meni tožnik. Popravek obračuna DDV tožniku pravilno ni bil priznan, ker niso bili izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1, kar sta argumentirano pojasnila prvostopenjski in pritožbeni organ v obrazložitvah svojih odločb. Z njunimi stališči se sodišče strina.

14. V postopku je tožnik navajal, da je želel odstopiti - cedirati terjatev, ki jo je imel do FURS iz naslova presežka po svojem davčnem obračunu za obdobje oktober – december 2015 družbi A., d.d., Ljubljana, slednja pa je imela davčni dolg do FURS. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je njegova terjatev do davčnega organa nastala z obračunom DDV-O. To terjatev iz naslova presežka DDV v višini 9.190,00 EUR je tožnik odstopil družbi A., d.d., Ljubljana. Glede tožnikovih tožbenih ugovorov, da je pravni temelj za izstavitev obravnavanega dobropisa cesijska pogodba, sklenjena med tožnikom in družbo A., d.d., Ljubljana in ne izstavljen račun družbi A., d.d., Ljubljana, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 417. člena OZ odstop terjatve res dovoljen, kot to ugovarja tožnik in sicer lahko na podlagi citirane določbe OZ upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan. Na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka, se v primeru, če je z odločbo ali predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek vrne po uradni dolžnosti. Enako velja v primeru razlike med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna. Vendar pa ZDavP-2 v 97. členu tudi določa, da terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti predmet izvršbe. Po povedanem odstop oziroma cesija terjatve davčnega zavezanca do davčnega organa tretji osebi, kot civilnopravno razmerje, po zakonu (ZDavP-2) ni dopusten. Ni pravilno stališče tožnika, navedeno v tožbi, da je razpolagalna pravica do plačila terjatve do FURS enaka pravici do plačila katerekoli terjatve. Glede na predhodno navedeno je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je pravilno in zakonito izvedel postopek cesije terjatve. Pri uveljavljanju popravka obračuna DDV in učinkov cesije terjatve na davčnem področju, veljajo davčni predpisi. V tem delu je ZDavP-2 specialnejši predpis (lex specialis), zato velja ZDavP-2 in ne OZ.

15. Z izpodbijano odločbo je davčni organ med drugim tudi odločil, da bo obveznost, odmerjena z izpodbijano odločbo, poravnana iz zadržanega presežka DDV po obračunu DDV-O za obdobje julij – september 2018 (pobot v znesku 9.190,00 EUR). Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV po 39. členu ZDDV-1 tudi sicer še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe in sicer 73. člen in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga.1 Na podlagi 97. ZDavP-2 se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Na strani davčnega zavezanca pa je, da v smislu 97. člena ZDavP-2 dokaže, da ne dolguje ničesar več oziroma, da na dan pobota davčnega dolga ni bilo.

16. V dopolnitvi tožbe je tožnik tožbeni zahtevek razširil in sodišču predlagal, da ugotovi, da je bilo s sprejetjem izpodbijane odločbe in izvajanjem neupravičene izvršbe zoper tožnika izvršen nezakonit poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, ki se nanašajo na kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se nanaša na nezakonit poseg v pravico do poštenega sojenja in kršitev 33. člena Ustave RS, ki se nanaša na pravico do zasebne lastnine. Ker tožnik zgolj pavšalno ugovarja kršitev ustavnih pravic in pravic iz EKČP, sodišče v tem delu tožbe vsebinsko ni presojalo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Med strankama je sporna razlaga prava in sicer določbe tretjega odstavka 39. člena ZDDV in 97. člena ZDavP-2. 18. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 6. 7. 2017.