Jedro

Če prilastitveni namen pri odvzemu motornega vozila ni dokazan, ne gre za kaznivo dejanje po čl. 166/3 KZS.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. S.B. se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da se obt. S. B. zniža enotna kazen na 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora.

V ostalem se pritožba zagovornika in pritožba javnega tožilca v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izrekom pod I./ izpodbijane sodbe obt. S.B. spoznalo za krivega enega kaznivega dejanja velike tatvine, storjene v sostorilstvu, po čl. 166/I tč. 1 KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ in mu je bila za to kaznivo dejanje izrečena kazen 6 mesecev zapora. Z isto sodbo je bila preklicana pogojna obsodba iz pravnomočne sodbe prvostopnega sodišča, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/II KZ RS določena kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo štirih let. Ob upoštevanju z izpodbijano sodbo izrečene kazni 6 mesecev zapora je prvostopno sodišče po čl. 54/III KZ SFRJ, upoštevaje določbo 3. tč. II. odst. 48. čl. KZ SFRJ, obtožencu izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je obtožencu všteta doslej prestana kazen od 10.9.1992 do 2.10.1992 ter pripor od 23.3.1993 dalje. Obtoženec je dolžan plačati oškodovanki odškodnino v znesku 46.641,00 SIT. Obtoženec je bil iz razlogov IV. odst. 98. čl. ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka in 1. do 6. tč. II. odst. 95.čl. ZKP. Z izrekom pod II./ izpodbijane sodbe je bil obtoženi S.B. iz razlogov 3. tč.

350. čl. ZKP oproščen obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/III KZ RS. Oškodovanka je bila s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Hkrati je bilo izrečeno, da bremenijo stroški kazenskega postopka v zvezi s tem dejanjem proračun. Z izrekom pod III./ izpodbijane sodbe je bila iz razlogov 3. tč.

349.čl. ZKP zavrnjena obtožba zoper obt. S.B. za kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic po čl. 169/III KZ SFRJ. Banka d.d. je bila s svojim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000 tolarjev s pripadajočimi zamudnimi obrestmi napotena na pravdo. Hkrati je bilo izrečeno, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka proračun.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila javni tožilec in zagovornik obtoženca.

Javni tožilec se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v oprostilnem delu sodbe s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, ker je sodišče prve stopnje preklicalo poprejšnjo pogojno obsodbo s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da na podlagi IV. odst. 54. čl. KZ SFRJ ne prekliče poprejšnje pogojne obsodbe, podrejeno pa, da kazen 6 mesecev zapora zniža in izreče tudi nižjo enotno kazen.

Obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo javnega tožilca predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu potrdi.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je deloma utemeljena, ni pa utemeljena pritožba javega tožilca.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v prepričljivost razlogov oprostilnega dela izpodbijane sodbe (pod II/ izreka). Javni tožilec v pritožbi opozarja na nesprejemljivost prvostopne dokazne ocene glede na vsebino izvedenih dokazov. Obtoženčev prilastitveni namen pri odvzemu osebnega avtomobila naj bi bil potrjen tako z izpovedbo priče A.A., podano pred preiskovalnim sodnikom, kot tudi s poznejšim obtoženčevim ravnanjem, in sicer menjavo registrskih tablic na odvzetem avtomobilu in poskusom prodaje navedenega avtomobila, kar vse naj bi dokazovalo obtoženčev prilastitveni namen.Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče izvedene dokaze povsem sprejemljivo ocenilo kot nezadostne za ugotovitev, da je obtoženec vzel navedeni osebni avto z namenom prilastitve. Res je sicer priča A. svojo izpovedbo na glavni obravnavi v primerjavi s tisto, podano pred preiskovalnim sodnikom, spremenila v korist obtoženca, vendar tudi drugi izvedeni dokazi ne nudijo dovolj opore za zaključek, da bi obtoženec ravnal s prilastitvenim namenom, ampak zgolj z namenom uporabiti odvzeti osebni avto za vožnjo. Že iz obtoženčevega pojasnila priči A. o izvoru avtomobila in namenu obtoženčevega dejanja, kakor tudi poznejša menjava tablic ob obtoženčevi vednosti, da ga iščejo policisti kot tudi izpovedbe prič v zvezi z zatrjevano prodajo navedenega vozila ter končno zapustitev vozila po nekaj dneh uporabe, ob sicer ugotovljenem načinu razpolaganja z odvzetim vozilom, nudijo ob izostanku drugih dokazov dovolj podlage za zanesljiv zaključek, da obtoženec pri odvzemu navedenega osebnega osebnega avtomobila ni ravnal s prilastitvenim namenom. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaradi pomanjkanja dokazov obtoženca tega dela obtožbe oprostilo. Javni tožilec v pritožbi zahteva zgolj drugačno oceno izvedenih dokazov. Ker pritožbeno sodišče pritožiteljevih pomislekov v tej smeri ne sprejema, je pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Deloma je utemeljena pritožba obtoženčevega zagovornika glede odločbe o enotni kazni. Ni pa mogoče slediti pritožbenim izvajanjem zagovornika o neustreznosti izreka izpodbijane sodbe o preklicu prejšnje pogojne obsodbe in o previsoko odmerjeni kazni za kaznivo dejanje velike tatvine, opisane v izreku o krivdi pod I/. Izrečeno kazen 6 mesecev zapora je prvostopno sodišče obrazložiklo z naslednjim: kot olajševalno je upoštevalo obtoženčevo priznanje in njegovo mladost. Nadalje je pri odmeri kazni upoštevalo še dejstvo, da je bil obtoženec en mesec pred storjenim dejanjem s prejšnjo prvostopno sodbo z izrečeno pogojno obsodbo opozorjen na posledice, ki ga čakajo v primeru ponovne storitve kaznivega dejanja. Sam preklic pogojne obsodbe pa je prvostopno sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da je bila obtožencu za dejanje, ki ga je storil septembra 1992 - poskus kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 166/II KZ RS izrečena pogojna obsodba, ki pa jo je glede na pomen in nagibe, iz katerih je storil novo kaznivo dejanje, preklicati.

Pritožbeno sodišče v zakonitost in pravilnost preklica pogojne obsodbe v izpodbijani sodbi nima nobenih pomislekov in zato ne sprejema pritožbenih izvajanj zagovornika, da za preklic pogojne obsodbe iz prejšnje pravnomočne sodbe ni pogojev. Kot že ugotovljeno oz. povedano tudi ni pogojev za izrek nižje prostostne kazni za obravnavno kaznivo dejanje iz izreka pod I. te sodbe, je pa pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika, ko se zavzema za izrek nižje enotne kazni. Ob pravilnem vrednotenju obsega in teže kriminalne aktivnosti obtoženca, ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, zlasti pa še obtoženčeve mladosti, je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremenilo tako, da je enotno kazen znižalo iz enega leta in šestih mesecev zapora na eno leto in tri mesece zapora. Pri tem je ustrezno upoštevalo pravila o odmeri enotne kazni glede na težo obeh storjenih kaznivih dejanj, izraženo v določenih kaznih kot tudi osebnost storilca.