Jedro

Sodišče druge stopnje sme dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov.

Izrek

Pritožbama obdolženega G. D. in njegovega zagovornika se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Celju v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Celju ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke, vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in spremenilo oprostilno sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 208/2008 z dne 3. 11. 2009 tako, da je obdolženega G. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik, oba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožnika predlagata Vrhovnemu sodišču naj pritožbama ugodi, ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec predlaga (drugi odstavek 377. člena ZKP), naj se pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni. Pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da je obdolženec izpolnil vse znake kaznivega dejanja surovega ravnanja z mladoletno osebo po drugem odstavku 201. člena KZ. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo vsa dejstva ter pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon.

4. O predlogu državnega tožilca sta se izjavila obdolženec in njegova žena A. D. V izjavah sta ponovila navedbe iz pritožb ter vztrajala pri pritožbenem predlogu.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je obdolženega G. D. oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker je ocenilo, da obdolžencu dejanje, ki mu ga je očital obtožni predlog, ni dokazano. Višje sodišče je na seji senata na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP presodilo, da so v obdolženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 201. člena KZ ter zaključilo, da mu je dejanje dokazano. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi z določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ni pa bila potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz presoje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da gre torej za zmotno dokazno oceno, ki je vsebinsko neprepričljiva. V primeru, da pritožbeno sodišče oceni, da gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ima na izbiro več možnosti odločanja, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (prvi in tretji odstavek 392. člena ZKP), da samo razpiše glavno obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP), ali pa da izpodbijano sodbo spremeni na seji senata (peti odstavek 392. člena ZKP). Odločitev je seveda odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja v materialnem in procesnem smislu.

7. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi neposredno zaslišalo obdolženca ter kot pričo njegovo ženo A. D., ostale dokaze pa je izvedlo posredno, tako da je v soglasju s strankami prečitalo izpovedbe prič, tudi izpovedbo očividca dogodka M. K. Po tako izvedenem dokaznem postopku je ocenilo, da izpovedba priče M. K. ni verodostojna in ni verjelo priči, da je obdolženec večkrat močno udaril svojega dveletnega sina z gumijasto cevjo. Presodilo je, da izpovedba priče K. ni takšna, da bi jo bilo mogoče sprejeti in na podlagi nje graditi zaključke o odločilnih dejstvih. Ocenilo je, da je zagovor obdolženca, ki je zatrjeval, da je sina udaril le enkrat iz vzgojnih razlogov ter da ga ni udaril močno, resničen. Pri oceni se je oprlo na izpovedbe neposredno zaslišane priče A. D. ter izpovedbe prič M. J. in M. S., kriminalistov, ki sta po obvestilu o dejanju delovala v predkazenskem postopku. Pri presoji in zaključku, da obdolžencu dejanje ni dokazano in da mu niso dokazani znaki kaznivega dejanja kot je surovo ravnanje in direktni naklep pa se je oprlo še na izpovedbe prič F. H., I. K. in B. K., ki jih je sprejelo in na podlagi njih tudi gradilo zaključek, da obdolženec s svojim otrokom ni surovo ravnal. 8. Sodišče druge stopnje je na seji senata presodilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja surovega ravnanja z mladoletno osebo po drugem odstavku 201. člena KZ ter da mu je tako dokazan zakonski znak kaznivega dejanja surovo ravnanje z otrokom, ki se kaže v večkratnih udarcih z gumijasto cevjo po hrbtu dveletnega otroka, kar je otroku povzročilo bolečine, ter na podlagi sklepanja in presoje dokazov ugotovilo odločilno dejstvo, to je direktni naklep obdolženca. Sodišče druge stopnje je tako ne da bi opravilo glavno obravnavo in samo izvedlo dokaze, presojalo obdolženčev zagovor na glavni obravnavi (tudi obdolženčev zagovor je dokazno sredstvo) in izpovedbo priče A. D. Tej izpovedbi je dalo drugačen pomen kot sodišče prve stopnje, ki je tudi na podlagi izpovedbe priče A. D. gradilo dokazne zaključke o sprejemljivosti obdolženčevega zagovora in nesprejemljivosti izpovedbe priče K. Sodišče druge stopnje je drugače kot sodišče prve stopnje štelo, da izpovedba priče A. D. ne potrjuje obdolženčevega zagovora, ampak da tudi ta izpovedba pritrjuje zaključku, da je izpovedba priče M. K. o več udarcih in o moči udarcev verodostojna. Prav tako je sodišče druge stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenilo izpovedbo priče F. H. in tudi na podlagi izpovedbe te priče ugotovilo odločilno dejstvo, da je obdolženec surovo ravnal s svojim dvoletnim sinom. Tako je v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, ki je štelo tudi na podlagi presoje izpovedbe priče F. H., da obdolžencu ta zakonski znak kaznivega dejanja ni dokazan, sklepalo na dokazanost odločilnega dejstva oziroma zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je obdolžencu očital obtožni predlog. Res je, da je sodišče prve stopnje večino personalnih dokazov, na katerih je gradilo oceno, da zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 201. člena KZ obdolžencu niso dokazani, izvedlo posredno z branjem izpovedb teh prič. Vendar pa je dokazne zaključke sprejelo tudi na neposredno izvedenih dokazih; obdolženčevemu zagovoru in izpovedbi njegove žene A. D. Sodišče druge stopnje ima sicer možnost, da na enak način ugotavlja dejstva kot sodišče prve stopnje, ne more pa drugače ocenjevati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi kot sodišče prve stopnje, ne da bi samo izvedlo te dokaze ter opravilo obravnavo. Če je sodišče prve stopnje dokaze izvedlo posredno, lahko sodišče druge stopnje kontrolo sodbe sodišča prve stopnje in ugotovljenega dejanskega stanja izvaja tudi posredno in te dokaze lahko na seji pritožbenega senata tudi drugače presodi. Vendar pa je sodišče druge stopnje omejeno, saj sme dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. To velja še toliko bolj v primeru, ko sodišče druge stopnje le na seji senata ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa izhaja iz stališča, da je za takšno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Dejstva je sodišča druge stopnje drugače ugotovilo, kot sodišče prve stopnje. Zato ni le na podlagi že ugotovljenih dejstev ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in napravilo drugačnih dokaznih zaključkov o odločilnih dejstvih, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Ni izhajalo le iz dejstev, ugotovljenih v prvostopenjski sodbi, temveč je dejstva, na katere je oprlo svojo odločitev, ugotovilo samo, tako da je dokaze ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Presojo ključnega dokaza, to je izpovedbe priče M. K. je opravilo tako v povezavi z neposredno izvedenimi dokazi (zagovor obdolženca in izpovedba priče A. D.), ki jo je ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in tudi na tej podlagi sprejelo sklep, da je izpovedba priče K., da je obdolženec otroka udaril večkrat z vso močjo, verodostojna.

9. Po navedenem pritožnika utemeljeno izpodbijata pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega na opisan način s sodbo sodišča druge stopnje. Pravilno poudarjata obdolženčev zagovor, v katerem je dejanje zanikal ter navajal, da otroka ni večkrat udaril, izpostavljata izpovedbo priče K. ter določene razlike v njegovi izpovedbi o kraju, kjer se je nahajal ter o oddaljenosti od kraja dogajanja ter o tem, kdaj je zaslišal otroški jok, zatrjujeta, da je izpovedba priče K. edina obremenilna ter da izpovedbe ostalih prič obdolženca ne obremenjujejo, poudarjata, da iz izpovedb prič A. D., M. J. in M. S. ne izhaja, da bi pri otroku nastale kakšne posledice, da je otrok svoji materi takoj po dogodku tožil le o tem „da ga je ati po riti“; zagovornik pa še poudarja, da tudi iz izpovedb ostalih prič ni mogoče povzeti, da naj bi obdolženec s svojimi otroki surovo ravnal. Z navedbami, v katerih izpodbijata presojo izpovedbe priče K., oceno obdolženčevega zagovora ter izpovedbe njegove žene in oceno izpovedb ostalih prič, ter ugotovitve sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih - udarcih z gumijasto cevjo, ki so otroku povzročili bolečine, iz česar sodišče druge stopnje sklepa na zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 201. člena KZ, tako pritožnika utemeljeno vnašata dvom v pravilnost zaključkov v izpodbijani sodbi.

10. Iz sodbe sodišča druge stopnje namreč ni jasno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih je v smislu petega odstavka 392. člena ZKP napačno presodilo. Razlogi o odločilnih dejstvih tako niso prepričljivi, saj ni mogoče s potrebno gotovostjo sprejeti dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani sodbi.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 398. člena ZKP pritožbama ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo lahko sodišče druge stopnje zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja samo opravilo glavno obravnavo in neposredno izvedlo dokaze ali pa bo prvostopenjsko sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.