Jedro

Toženo stranko pri uporabi materialnih predpisov (pri odločanju) veže načelo zakonitosti, določeno v prvem odstavku 6. člena ZUP.Upravni organ je dolžan upoštevati materialni predpis, ki je veljaven v času odločanja. V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge, s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika 36001-1216/2014 za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Gre za vlogo za pridobitev sredstev na Javnem pozivu 24SUB-0B14 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energetske učinkovitosti stanovanjskih stavb, objavljen v Uradnem listu RS, št. 15/14, 35/14, 50/14 (v nadaljevanju: javni poziv) za investicijo na stanovanjski stavbi na naslovu …, parcela št. 149, k.o. …, v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju: MOL). Tožena stranka se sklicuje na 4. odstavek razdelka C 1. točke javnega poziva, ki določa, da nepovratna finančna vzpodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja in na 2. člen, drugi in četrti odstavek 4. člena Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju MOL (Uradni list RS, št. 24/14, v nadaljevanju Odlok), po katerem je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V poročilu 19. 5. 2014 je tožena stranka navajala formalne razloge za zavrnitev tožnikove vloge. Tožnik je svoja stališča navedel v svojih opredelitvah 26. 5. 2014, pri katerih vztraja. Na javni poziv, objavljen 28. 2. 2014, se je prijavil 12. 3. 2014, Odlok pa je začel veljati 5. 4. 2014. To pomeni, da naj bi Odlok veljal za nazaj in da se pogoji spreminjajo med samim javnim pozivom. To je v nasprotju z Ustavo RS in zakoni. Navaja predmet javnega poziva, in sicer „nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljenih virov energije“ za nove naložbe, katerih namen je tudi „zmanjšanje prekomerne onesnaženosti zraka“. Gre za nove naložbe brez omejitev, na drugi strani pa za nekatere nove naložbe z namenom zmanjšanja prekomerne onesnaženosti zraka. Kasneje sprejeti Odlok ni smel biti podlaga za odločanje po tem javnem pozivu. Sklicuje se na 155. člen in 2. člen Ustave RS in načeli pravne varnosti in prepoved retroaktivnosti. Če v nobenem takrat veljavnem predpisu ni jasno določeno, da na določenem območju upravičenci ne bodo upravičeni do subvencij, za tako omejitev v javnem pozivu ni bilo podlage. Kasneje sprejeti Odlok pa lahko velja le za naprej, za nov javni poziv. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da ni ovire za pridobitev subvencije po navedenem javnem pozivu, ker Odlok še ni bil sprejet. Tudi če bi se lahko upošteval Odlok pa je njegova formalistična razlaga napačna. Navaja zadnji stavek drugega odstavka 4. člena Odloka, ki je nesmiseln. Določbo je treba upoštevati najmanj v kontekstu celotnega 4. člena Odloka, posebej njegovega prvega odstavka. To pomeni, da gre za dodatne spodbude države in občine, poleg tistih, ki jih (že) zagotavlja Eko sklad. Določba zadnjega stavka drugega odstavka 4. člena Odloka postane smiselna: investitorji, ki so upravičeni do subvencije Eko sklada lahko dobijo še dodatno subvencijo, vendar (te višje) ne tam, kjer je določena kot prednostna uporaba zemeljskega plina. Ni mogoča razlaga, da tisti, ki ni upravičen do višje subvencije, zaradi tega ne bi bil upravičen do (redne, osnovne) subvencije Eko sklada. Nenazadnje to izhaja tudi iz javnega poziva, ki se že začne z obvestilom, da bodo „predmet višjih spodbud“ naložbe za „vgradnjo toplotne črpalke, kjer ni predviden drug prednosten način ogrevanja“. V točki 5. C tega javnega poziva so nato določene tudi osnovne in višje spodbude za gradnjo toplotnih črpalk. Torej lahko upravičenci iz območij, kjer ni predviden drug prednostni način ogrevanja, dobijo le osnovne subvencije Eko sklada, ne pa tudi višje.

Možnost ogrevanja na zemeljski plin je bila omenjena že v 80. letih prejšnjega stoletja. Sklicuje se na svoje navedbe 26. 5. 2014. Smiselno je podpirati obnovljive vire energije, ne pa kurjenja na olje ali drva. Njegova investicija sledi namenu, zaradi katerih Eko sklad daje nepovratne finančne spodbude: gre za rabo obnovljivega vira energije, ki je energijsko učinkovitejši in prispeva k zmanjšanju prekomerne onesnaženosti zraka na območju MOL. Četudi je na območju, kjer se nahaja tožnikova nepremičnina kot prednostno navedeno ogrevanja preko plinovodnega omrežja, priključitev nanj za tožnika ne bo obvezna, tudi če bo kdaj v daljni bodočnosti tako omrežje zgrajeno. V zadnjih dveh letih so sosedje prešli bodisi na ogrevanje s toplotno črpalko, bodisi na ogrevanje z lesenemi peleti in so bili upravičeni do subvencije. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ker je uporabila predpis, ki ga ne bi smela. Odločitev je oprla zgolj na dejstvo, ki ne more biti podlaga za presojo o upravičenosti do nepovratne finančne spodbude. Drugih okoliščin pa ni presojala. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči o dodelitvi nepovratne finančne spodbude v višini 1.500,00 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na četrti odstavek razdelka C1. javnega poziva. Navaja 2. člen in drugi odstavek 4. člena Odloka, ki ju citira. Predmetna stavba se nahaja na parceli št. 149/2 k.o. …, kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina. Zato spodbuda za vgradnjo električne toplotne črpalke, skladno z javnim pozivom in določili Odloka, ne more biti dodeljena. S tem je bil tožnik seznanjen v Poročilu o ugotovitvah. Navaja 120. člen in četrti odstavek 153. člena Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Materialna zakonitost zavezuje organ, da pri odločitvi uporabi materialne predpise, ki so veljali v času odločitve. Navaja ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (X Ips 1278/2005 z dne 12. 11. 2009, X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, I Up 707/2004, I Up 1469/2006, U 1133/93-8 z dne 20. 12. 1994). Tožnikove navedbe, da v primeru ogrevanja s pomočjo toplotne črpalke, priključitev na distribucijsko omrežje ni obvezno oz., da ni prednostnega ogrevanja preko plinskega omrežja, temveč ogrevanje s pomočjo obnovljivih virov energije, torej tudi s pomočjo toplotne črpalke, zavrača, saj vprašanje obveznega priključevanja na okoljsko in energetsko gospodarsko javno strukturo v danem primeru ni relevantno. Besedne zveze prednostni način ogrevanja in obvezna priključitev na okoljsko in energetsko gospodarsko javno strukturo ni mogoče enačiti. Pravilnik o načinu ogrevanja na območju mesta Ljubljane, ki ga tožnik navaja (Uradni list RS, št. 131/2003) pa ne velja več in tako ni mogel biti uporabljen kot pravna podlaga. Priporočilo za zmanjšanje ogrevanja stanovanjskih in poslovnih prostorov iz 5. člena Odloka drži, vendar se morajo kratkoročni ukrepi zasledovati na pravni podlagi drugega odstavka 4. člena Odloka. Nepravilno je sklepanje tožnika, da naj bi se omejitev iz priloge Odloka nanašala na sredstva po rednih razpisih in ne na dodatna sredstva države in občine. Že iz četrtega odstavka razdelka C1 točke javnega poziva izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim odlokom o načrtu za kakovost zraka, ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Omejitev se nanaša na vsa sredstva, na podlagi katerih se razdeljujejo nepovratne finančne spodbude.

Napačna so navajanja tožnika glede besedila drugega odstavka 4. člena Odloka, ki v primeru prednostnega načina ogrevanja stavb izrecno izključuje možnost pridobitve spodbude, ne glede na vir in obliko subvencij. Relevantni predpis in javni poziv nikjer ne opredeljujeta osnovne spodbude in višje spodbude. Prvi odstavek 4. člena Odloka, ki določa „dodatne subvencije države in občine“, pomeni, da lahko država ali občina poleg Eko sklada razpiše javni razpis ali javni poziv, v okviru katerega bo pod določenimi pogoji dodeljevala subvencije za zamenjavo kotlov na vse vrste goriva z novimi napravami za ogrevanje stavb ter obnovo posameznih delov ali celotnega zunanjega ovoja stavb. Tudi v tem primeru pa bo pravica upravičenca do spodbude izključena, če se bo nepremičnina nahajala na območju, kjer je določen prednostni način ogrevanja stavb. Napačno je tudi tožnikovo razumevanje C 5. točke javnega poziva, ki ne določa in opredeljuje osnovne in višje spodbude. Četudi je z občinskim aktom ali lokalnim energetskim konceptom določen na tem območju drug prednostni način ogrevanja, priključitev nanj ni obvezna, vendar ob spoštovanju v četrtem odstavku razdelka C 1. točke javnega poziva in v drugem odstavku 4. člena Odloka na tem območju nepovratna finančna spodbuda ne more biti dodeljena. Pretekli javni pozivi niso predpisovali omejitev iz četrtega odstavka razdelka C1 aktualnega javnega poziva in tudi še ni bil sprejet Odlok. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V odgovoru na drugopis odgovora tožene stranke tožnik navaja, da v trenutku objave javnega poziva (28. 2. 2014) Odlok še ni bil ne sprejet, ne objavljen. Torej ni mogel in ne sme biti podlaga za odločanje omejitev v javnem pozivu. Javni poziv ne uporablja besed „bo določal“. Sklicevanja na kasneje sprejete pogoje in omejitve pomeni spreminjanje pogojev za nazaj. Če bi bilo že v času, ko se je tožnik prijavil na poziv, v ustreznem pravnem aktu določeno, da na območjih, kjer stoji tožnikova stavba, ni mogoče dobiti subvencije Eko sklada in bi tožnik za to vedel, se v investicijo ne bi spuščal. Odlok ni občinski akt, le nanaša se na občino, temveč predpis Vlade RS. Iz občinskih aktov in energetskih konceptov pa ni izhajalo nič takega, na čemer bi tožena stranka lahko utemeljila svojo odločitev. Ravno nasprotno. Tožena stranka sama posredno potrjuje temu stališču, ko pravi, da „pretekli javni pozivi niso predpisovali omejitve iz četrtega odstavka razdelka C1. aktualnega poziva, hkrati pa še ni bil sprejet Odlok“. To dejstvo pa je relevantno tudi zaradi načela enakega obravnavanja vseh, ki so v enakem položaju. Tožnikov položaj je povsem primerljiv s sosedi, ki so prejeli subvencije po prejšnjih pozivih.

V odgovoru tožena stranka stranka navaja, da ne gre za spreminjanje pogojev za nazaj. Pri tem navaja četrti odstavek razdelka C1. javnega poziva. Ta pogoj je veljal tako ob objavi javnega poziva (28. 2. 2014), kot tudi v trenutku izdaje izpodbijane odločbe (7. 7. 2014). Odlok pa je začel veljati 5. 4. 2014. Navaja četrti odstavek 4. člena Odloka. Tožena stranka je pravilno upoštevala predpise, ki so veljali v času odločanja in izdaje izpodbijane odločbe. Tožena stranka je upoštevala verodostojne podatke o prednostnem načinu ogrevanja, ki so bili določeni že ob objavi javnega poziva 28. 2. 2014, in sicer na podlagi Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL – izvedbeni del in Lokalnega energetskega koncepta MOL, sprejetega v novembru 2011. Zato zatrjevanja tožnika, da prednostni način ogrevanja niso bili določeni ob objavi javnega poziva, niso resnična. Tudi ne gre za kasneje sprejete pogoje in omejitve oziroma spreminjanje pogojev za nazaj. Tožnik tudi ni bil dolžan začeti z deli takoj po oddaji vloge. Dela bi lahko začel šele, ko bi z izdajo odločbe pridobil pravice do nepovratne finančne spodbude. Oddaja vloge na javni poziv še ne pomeni, da bo vlagatelj tudi pridobil pravico do nepovratne finančne spodbude. Navaja 145. člen ZUP, prvi in tretji odstavek 146.g člena ZVO-1 ter 6. člen in 10. člen Splošnih pogojev poslovanja. Tudi ni kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Tožeča stranka pa je bila seznanjena z vsebino javnega poziva. Zato ni šlo za kršitev načela enakega obravnavanja.

V pripravljalni vlogi 30. 12. 2014 tožnik navaja, da določitev prednostnih načinov ogrevanja z občinskimi akti, ki jih navaja tožena stranka, samo po sebi na pravico do dodelitve nepovratne finančne spodbude ne more vplivati in do leta 2013, ob enaki pravni in dejanski podlagi, tudi ni. V pogojih javnega poziva je bila v četrtem odstavku točke C določena izključitev za območja „s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka“. Izključitev je bila torej vezana na sprejem Odloka o načrtu za kakovost zraka in ne neposredno na določitev prednostnih načinov ogrevanja. Ob objavi poziva za območje MOL tak odlok (še) ni bil sprejet. Ne gre za vprašanja odločanja v skladu z načelom materialne zakonitosti, temveč za naknadno spreminjanje pogojev javnega poziva za nazaj. Dejanske razmere na terenu se niso spremenile, plinovodno omrežje še ni zgrajeno in nič ne kaže, da bi se to vsaj v bližnji prihodnosti sploh zgodilo. Do takrat pa tudi občinski akti, ki jih navaja tožena stranka dopuščajo druge načine ogrevanja.

Tožena stranka v odgovoru prereka tožnikove navedbe in vztraja pri svojih trditvah. Zavrača tožnikove navedbe, da gre za naknadno spreminjanje pogojev javnega poziva za nazaj.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V predmetni zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo vlogo na obravnavanem javnem pozivu za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode, in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Med strankama ni sporno, da gre v predmetni zadevi za investicijo (vgradnjo električne toplotne črpalke) v stanovanjski objekt tožnika z naslovom …, ki stoji na parceli št. 149/2, k.o. …, v MOL. Iz upravnih spisov izhaja, da je MOL posredovala toženi stranki na podlagi četrtega odstavka 4. člena Odloka, za namen dodeljevanja subvencij, podatke o meji območja iz 2. člena tega odloka in podatke o mejah območij, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, oboje na zemljiško parcelo natančno. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je za območje, kjer leži predmetna nepremičnina, določen kot prednostni način ogrevanja uporaba zemeljskega plina in ne električne energije. Tako v danem primeru ni sporno ugotovljeno dejansko stanje, temveč je sporna uporaba materialnega prava.

Tožnik v obravnavani zadevi očita retroaktivno uporabo določb Odloka. Predmetni odlok je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 24/14 z dne 4. 4. 2014 in je skladno z določbo 14. člena tega odloka stopil v veljavo naslednji dan po objavi, torej 5. 4. 2014. Iz četrtega odstavka razdelka C1 predmetnega javnega poziva, ki je bil objavljen 28. 2. 2014, izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Po presoji sodišča so bili pogoji in ovire za dodelitev nepovratnih finančnih sredstev v predmetnem javnem pozivu povsem jasno in določno navedeni.

Kot to pravilno navaja tožena stranka, jo pri uporabi materialnih predpisov pri odločanju veže načelo zakonitosti, določeno v prvem odstavku 6. člena ZUP. V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ odločati v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnostih in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Upravni organ je dolžan upoštevati materialni predpis, ki je veljaven v času odločanja. Zato nima prav tožnik ko meni, da bi tožena stranka morala upoštevati predpis, ki je bil veljaven v času vložitve vloge. Iz listin upravnega spisa pa nesporno izhaja, da je 7. 7. 2014, ko je bila izdana izpodbijana odločba, Odlok, ki se nanj sklicuje javni poziv, že veljal, saj je ta začel veljati 5. 4. 2014. V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge (v danem primeru 12. 3. 2014), s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve. Enako stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno - sodne prakse tako Upravnega sodišča RS kot tudi Vrhovnega sodišča RS (glej sodbe IU 481/2011, X Ips 1278/2005, X Ips 1642/2006). Glede na predhodno navedeno po presoji sodišča v predmetni zadevi ne gre za retroaktivno uporabo predpisa, kot meni tožnik in ne gre za kršitev 155. člena Ustave RS. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi morali biti v obravnavani zadevi uporabljeni predpisi, ki so veljali na dan oddaje vloge na obravnavani javni poziv.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi prav tako ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na primere iz postopkov predhodnih javnih pozivov in na pridobljene subvencije s strani sosedov ter navedbe, da se pravna podlaga ni spremenila, saj to ne drži. Nesporno je, da je Odlok v času izdaje izpodbijane odločbe veljal, zato ga je bila tožena stranka dolžna upoštevati. Podlago za to pa je imela v četrtem odstavku razdelka C 1. točke javnega poziva. Po 2. odstavku 4. člena Odloka pa upravičenci do spodbud za zamenjavo kotlov na katerokoli vrsto goriv z novimi kotli na lesno biomaso in vgradnjo električnih toplotnih črpalk za ogrevanje stavb iz predpisa, ki ureja spodbujanje učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije, in predpisa, ki ureja zagotavljanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih, do teh spodbud niso upravičeni na območju, kjer je z občinskimi akti ali lokalnim energetskim konceptom kot prednostni način ogrevanja stavb določeno daljinsko ogrevanje, razen če so ti kotli namenjeni za daljinsko delovanje. Če je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci do spodbud niso upravičeni do spodbud za zamenjavo kotlov na vse vrste goriv z novimi kotli na lesno biomso in vgradnjo električnih toplotnih črpalk. Po četrtem odstavku 4. člena Odloka občina za namen dodeljevanja subvencij zagotovi Eko skladu, j.s. in ministrstvu, pristojnemu za energijo, podatke o meji območja iz 2. člena tega odloka na parcelo natančno in podatke o mejah območij, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, prav tako na parcelo natančno. MOL je zagotovil toženi stranki skladno z četrtim odstavkom 4. člena Odloka podatke o teh mejah območij, kamor sodi tudi tožnikova parcela. Sodišče ne vidi razloga, da tožena stranka tega ne bi smela upoštevati. Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da gre v obravnavanem primeru za spreminjanje pogojev javnega poziva. Materialno pravo, kot ga je navedla tožena stranka, je tožena stranka tudi pravilno uporabila.

Sodišče tudi ne sledi razlagi, kot jo ponuja tožnik glede „osnovnih in višjih subvencij“ v povezavi s C 5. točko javnega poziva. Kot je tožniku pravilno pojasnila tožena stranka, v obravnavani zadevi tudi ne gre za uporabo priporočila iz 5. člena Odloka niti za uporabo Pravilnika o načinu ogrevanja na območju MOL iz leta 2003. Tudi ne gre za vprašanje obveznega priključevanja na okoljsko in energetsko gospodarsko javno strukturo, zato se sodišče do teh tožnikovih navedb ne opredeljuje posebej, saj niso relevantne. Glede začetka investicije pa se tožnik tudi ne more sklicevati na pričakovane pravice po javnem pozivu, saj pred izdajo upravne odločbe te niso utemeljene.

Glede na povedano je tožena stranka pravilno upoštevala predpis, ki je veljal v času odločanja oz. izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je tudi pravilno uporabila. Pravilno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje in relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Izzrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.