Jedro

Etažni lastnik z enostranskim ravnanjem (zaprtjem ventilov) ne more vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „ I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75870/2011 z dne 16. 6. 2011 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede glavnice v višini 537,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2011 dalje do plačila, v tretjem odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 34,58 EUR.

V preostalem se sklep o izvršbi razveljavi in se višji tožbeni zahtevek in predlog za plačilo višjih izvršilnih stroškov zavrneta.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5907/2013 z dne 29. 1. 2013 ostane v celoti v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka.

III. Pravdni stranki sami nosita stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“

IV. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu, potrdi.

V. Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti 429,54 EUR pritožbenih pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75870/2011 z dne 16. 6. 2011 in VL 5907/2013 z dne 29. 1. 2013 razveljavita tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, tožbena zahtevka pa se zavrneta. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženki (v sodbi pomotoma tožeči stranki) povrniti pravdne stroške v višini 461,25 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da sklepa o izvršbi obdrži v veljavi, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče ne pojasni, na osnovi česa je odločilo, da se je toženka iz ogrevalnega sistema izključila z dopisom z dne 31. 1. 2001. Ugotavlja, da zadostuje, da je toženka tega dne dostavila pravnemu predniku tožeče stranke dopis z odjavo, hkrati pa, da je že takrat (po Splošnih pogojih 1991) bil možen izklop iz sistema daljinskega ogrevanja le s pisnim soglasjem dobavitelja, torej pravnega prednika tožeče stranke. Ni sporno, da tožeča stranka toženki za odklop od enotnega sistema ogrevanja nikoli ni dala soglasja. Sodišče ugotavlja, da je v bloku na naslovu ... dvocevni sistem, kar pomeni, da ima vsako stanovanje svoj priključek. To ne drži, saj sta priči B. K. in B. R. izpovedala, da je v navedenem bloku enocevni sistem, ki se ga ne da izklopiti. Sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo pričanja teh dveh prič. Z navedenim je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Toženka ni nikoli prerekala trditve, da je sporni blok priključen na enotni sistem daljinskega ogrevanja v kurilnico L. Že v Splošnih pogojih 1991 je bilo izrecno navedeno, da je odklop iz sistema možen le s soglasjem večine uporabnikov, ki so priključeni na isti toplotni vir (kotlarno). Pravni prednik tožeče stranke tudi ni nikoli podal soglasja k odklopu. Odjemno mesto ni določeno za vsako stanovanje posebej, odjemno mesto je celotna večstanovanjska stavba in je določena kot primarni merilnik toplote, ki meri porabo toplote celega bloka. Ne držijo navedbe toženke, da je vsako stanovanje bilo odjemno mesto. Toženka je dolžna poravnati tako fiksne kot variabilne stroške, tudi glede na odločitev ostalih etažnih lastnikov bloka, kar je bilo sprejeto na zboru etažnih lastnikov. Tudi, če je toženka zaprla ventile in o tem obvestila pravnega prednika tožeče stranke, se iz enotnega sistema ogrevanja ni mogla izklopiti in je dobava toplotne energije še vedno prihajala na isto odjemno mesto – večstanovanjski blok, in se od odjemnega mesta razvajala po dovodnih ceveh tudi do stanovanja toženke. Tožeča stranka je tudi višino posameznega vtoževanega zneska natančno obrazložila, priložila vse listine, tarifne postavke, cenike …

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov daljinskega ogrevanja za obdobje od januarja 2008 do marca 2011 v skupnem znesku 1.228,28 EUR in zamudne obresti 191,82 EUR, skupaj 1.420,10 EUR (sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75870/2011 z dne 16. 6. 2011) in za obdobje od 1. 12. 2011 do 30. 11. 2012 v skupnem znesku 550,42 EUR (sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5907/2013 z dne 29. 1. 2013). Toženka plačilo zavrača, ker naj bi se že z dnem 31. 1. 2001 izključila iz ogrevalnega sistema. Sodišče prve stopnje je sklepa o izvršbi razveljavilo v celoti tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbena zahtevka zavrnilo. Pojasnilo je, da je tožbeni zahtevek po računih z zapadlostjo v januarju 2008 do vključno decembra 2009 v skupnem znesku 690,95 EUR, zastaral, v preostalem pa sta tožbena zahtevka neutemeljena, glede na to, da se je toženka že z dnem 31. 1. 2001 izklopila iz sistema ogrevanja, kar je tudi fizično lahko storila, glede na to, da gre v bloku (...) za dvocevni sistem ogrevanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev delno materialnopravno napačna.

5. Glede zastaranja dela tožbenega zahtevka pritožba ne reče ničesar. Ta del odločitve je zato pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da v zvezi s to odločitvijo sodišče prve stopnje ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pravilno je ovrednotilo sporne terjatve kot terjatve, ki izvirajo iz dobave toplotne energije za potrebe gospodinjstva, zato pride v poštev enoletni zastaralni rok (1. točka prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika – OZ), kakor tudi, da zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Glede na to, da je bil predlog za izvršbo VL 75870/2011 vložen 30. 5. 2011, je pravilno in zakonito zaključilo, da je terjatev po računih z zapadlostjo od 18. 1. 2008 do vključno 28. 12. 2009, v skupnem znesku 690,95 EUR, zastarana.

6. Sodišče prve stopnje, med drugim, kot odločilno ugotavlja, da je v bloku dvocevni sistem ogrevanja, kar pomeni, da izklop posameznega stanovanja iz sistema ogrevanja ne vpliva na ogrevanje ostalih stanovanj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev ni pravno odločilno, ali gre v bloku za enocevni ali dvocevni sistem ogrevanja, temveč je odločilno dejstvo, kar tožeča stranka ves čas izpostavlja, da je toženka vključena v enotni sistem ogrevanja in da gre v bloku za skupno odjemno mesto. Toženka ni prerekala trditve tožeče stranke, da so bili po 1. 10. 2009 v posamezne bloke vgrajeni merilniki toplote, s katerimi se je lahko odčitala poraba toplote posameznega bloka(1) oziroma je to dejstvo izrecno priznala (drugi in prvi odstavek 214. člena ZPP). Še v vlogi z dne 7. 5. 2013 je to potrdila in tudi pojasnila, da v njenem stanovanju še vedno ni kalorimetra, ki ga tudi ne potrebuje. Na podlagi povedanega ne more biti sporno, da gre v konkretnem primeru za skupno odjemno mesto, da je tožeča stranka dobavila toplotno energijo za ogrevanje do enotnega odjemnega mesta, do toplotne postaje v spornem bloku, prek katere poteka ogrevanje stanovanj, tudi tistega v lasti toženke (kot to izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke). Toplotna postaja pa je skupni del večstanovanjske stavbe, ki služi stavbi kot celoti, v smislu 23. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Toženka je zato (kot lastnica stanovanja z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjskih stavbi) dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena skupne stvari, ki se nanašajo nanjo v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža. Posamezni etažni lastnik na takšno zakonsko obveznost z enostranskim ravnanjem oziroma v konkretnem primeru izjavo, ne more vplivati. Zato ni mogoče govoriti o tem, da se je toženka leta 2001 zakonito izključila iz sistema ogrevanja, ne glede na to, ali je ogrevanje dejansko uporabljala ali ne. Tudi ni sporno, da skupni sistem ogrevanja v spornem obdobju ni omogočal merjenja individualne porabe toplotne energije za ogrevanje posameznega stanovanja. Poleg tega, kot pravilno izpostavlja pritožba, Splošni pogoji za dobavo in odjem toplotne energije na območju Občine Piran iz leta 1991 (v nadaljevanju Splošni pogoji 1991) in Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Piran iz leta 2009 (v nadaljevanju Splošni pogoji 2009) niso predvidevali enostranskega izklopa iz sistema ogrevanja, temveč bi etažni lastnik lahko to storil (če je bilo to možno) le s pisnim soglasjem dobavitelja, ki ga tožeča stranka in ne njen pravni prednik, toženki nesporno nista izdala.

7. Etažni lastnik se torej ne more z enostransko izjavo izklopiti iz sistema ogrevanja, ima le možnost z ostalimi etažnimi lastniki skleniti sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu, da se ga izključi iz sistema plačevanja stroškov). Da je sklenila takšen sporazum toženka ni niti zatrjevala. Ker je priključitev na toplovodno omrežje obvezna za vse poslovne in stanovanjske objekte na območju, kjer sistem daljinskega ogrevanja to omogoča (3. člen Splošnih pogojev 2009), drugačna odločitev ne bi bila v skladu z veljavnimi predpisi. Očitek toženke, da gre za kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), je neutemeljen.

8. Toženka je dolžna nositi tako fiksni kot variabilni del stroškov. Kot rečeno ni bilo prerekano, da tožeča stranka dobavlja toploto do odjemnega mesta, ki je skupen za vse odjemalce. Tu se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno deljivo obveznost vseh odjemalcev (115. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Mednje je tožeča stranka obveznost delila skladno z določili SZ-1 po ključu ogrevalne površine.(2) Da bi bil v spornem obdobju določen drugačen delilnik stroškov, toženka ni izkazala. V način delitve obveznosti med etažnimi lastniki tožeča stranka kot dobavitelj toplote niti ne more posegati, ne more na primer stroškov ogrevanja, ki odpadejo na toženko samovoljno porazdeliti med druge etažne lastnika. Tožeča stranka je torej uporabila pravilen ključ delitve, vsi računi so tudi ustrezno specificirani in višina ustrezno izkazana.

9. Neutemeljene so tudi toženkine navedbe o tem, da med pravdnima strankama ni sklenjena pogodba. Ker se toženka leta 2001 ni zakonito odjavila iz sistema ogrevanja, so zanjo veljali Splošni pogoji (iz leta 1991 in iz leta 2009), ki določajo, če pogodba (med distributerjem in odjemalcem) ni bila sklenjena, pa odjemalec toploto dejansko odjema, se šteje, da je pogodba sklenjena z dnem dobave toplote.

10. Tudi ne drži, da toženka ni bila dolžna reklamirati vsakega računa posebej. Ker se leta 2001 ni zakonito izključila iz sistema ogrevanja, bi morala konkretno oporekati posameznim postavkam v računih (Splošni pogoji 1991, Splošni pogoji 2009), v roku 8 dni po prejemu računa.

11. Ob pravilni uporabi materialnega prava, je glede na vse povedano toženka tako dolžna plačati po sklepu o izvršbi VL 75870/2011 terjatve po računih z zapadlostjo z dne 10. 2. 2010 do vključno 29. 4. 2011,(3) v skupnem znesku 537,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2011 dalje.

12. Tožeča stranka terja od toženke tudi plačilo 191,82 EUR, kot je sama navedla, obračunanih procesnih obresti z zapadlostjo 24. 5. 2011. Procesne obresti so zamudne obresti od neplačanih obresti, ki jih je mogoče zahtevati samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Predlog za izvršbo je bil vložen 30. 5. 2011, zato je zahtevek za plačilo procesnih obresti z zapadlostjo 24. 5. 2011, po materialnem pravu neutemeljen.(4) Tožeča stranka je po prvem sklepu o izvršbi od toženke terjala plačilo 1.420,10 EUR, ugodeno ji je bilo do višine 537,33 EUR. S tožbenim zahtevkom je tako uspela v višini 37,84 %. Temu primerno je pritožbeno sodišče prilagodilo tudi izvršilne stroške, ki jih je toženka dolžna plačati tožeči stranki po prvem sklepu o izvršbi (sedaj v višini 34,58 EUR, prej 91,00 EUR).

13. Po sklepu o izvršbi VL 5907/2013 z dne 29. 1. 2013 je toženka dolžna plačati terjatve po vseh vtoževanih računih, torej vključno od računa z datumom zapadlosti 18. 1. 2012 do vključno računa z datumom zapadlosti 18. 12. 2012, skupaj v višini 550,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka roka za izpolnitev vsake posamezne obveznosti dalje do plačila, tako kot je to razvidno iz predloga za izvršbo (378. člen OZ). Dolžna ji je povrniti tudi izvršilne stroške kot so razvidni iz sklepa o izvršbi (v višini 76,00 EUR).

14. Ker je tožeča stranka s prvo terjatvijo uspela v višini 38% (natančno 37,84%), z drugo pa v celoti, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

15. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP),(5) sicer pa pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker je tožeča stranka s pritožbo v veliki meri uspela, z delom, s katerim ni uspela, pa niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je toženka dolžna povrniti vse pritožbene pravdne stroške, svoje stroške odgovora na pritožbo pa nosi sama (tretji odstavek 153. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeči stranki je tako dolžna povrniti 145,20 EUR po tarifi 3210 Odvetniška tarife, 20,00 EUR izdatkov po tarifi 6002, z 22% DDV 36,34 EUR je to 201,54 EUR, skupaj s takso za pritožbo 228,00 EUR pa 429,54 EUR. Stroške ji je dolžna povrniti v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Prej so se stroški variabilnega dela razdelili na vse porabnike naselja L. – izpovedba priče S. P., list. št. 62. Op. št. (2): Tak obračun je skladen tudi z 68. členom SPZ, s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli iz leta 2010, kot s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci iz leta 2005 in 25. členom Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 60/2009 s spremembami in dopolnitvami).

Op. št. (3): Glej prilogo A5. Op. št. (4): Če je tožeča stranka od glavnic natekle zamudne obresti kapitalizirala in od dneva vložitve takšnega zahtevka vnaprej zahtevala obresti od kapitaliziranega zneska nateklih obresti, bi morala to v predlogu za izvršbo pravilno označiti.

Op. št. (5): Primerjaj odločbo VSL I Cp 922/2015.