Jedro

Zaradi dispozitivne narave zakonskih določb se pogodbeni stranki prodajne pogodbe lahko dogovorita o plačilu drugače, kot je glede obveznosti plačila kupnine določeno v 496. členu OZ. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka z vtoževanim računom poravnala svoj dolg do tožene stranke, s čimer je smiselno zatrjevala izpolnitev dogovora o plačilu njenih terjatev do tožeče stranke. Ker je tem trditvam tožeča stranka nasprotovala, se je trditveno breme v pravdi spet prevalilo na toženo stranko. Če bi želela z ugovorom proti zahtevku za plačilo uspeti, bi morala v pravdi konkretno navesti, katera njena terjatev do tožeče stranke je bila z dobavo blaga in z izstavljenim računom kompenzirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano odločbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 153403/2009 z dne 22. 10. 2009 ostane v 1. in 3. točki izreka v veljavi za glavnico v višini 6.102,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009, ter za znesek 14,24 EUR od 11. 9. 2009 dalje do plačila; s sklepom pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 153403/2009 z dne 22. 10. 2009 razveljavilo in postopek ustavilo za 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 do 10. 9. 2009. Toženi stranki je še naložilo v roku 8 dni od prejema te sodbe in sklepa plačati tožeči stranki za 860,00 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka parcijskega roka dalje, do plačila.

2. Zoper sodbo se je tožena stranke pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagala je, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podredno razveljavi in mu vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, da je tožena stranka prejeto blago po računu delno (v višini 400,00 EUR) plačala, da računu po višini ni ugovarjala ter da zato obstoji njena dolžnost, da plača še preostali del terjatve. Ugovor tožene stranke, da je bil med njima dogovorjen način plačila s kompenzacijo, zaradi česar naj bi bil zahtevek za plačilo preostalega dela terjatve neutemeljen, je zavrnilo.

6. Zaradi dispozitivne narave zakonskih določb Obligacijskega zakonika (2. člen OZ) se pogodbeni stranki prodajne pogodbe lahko dogovorita o plačilu drugače, kot je glede obveznosti plačila kupnine določeno v 496. členu OZ. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka z vtoževanim računom poravnala svoj dolg do tožene stranke, s čimer je smiselno zatrjevala izpolnitev dogovora o plačilu njenih terjatev do tožeče stranke. Ker je tem trditvam tožeča stranka nasprotovala, se je trditveno breme v pravdi spet prevalilo na toženo stranko. Če bi želela z ugovorom proti zahtevku uspeti, bi morala v pravdi konkretno navesti, katera njena terjatev do tožeče stranke je bila z dobavo blaga in z izstavljenim računom kompenzirana.

7. Edina trditev, s katero je utemeljevala svoje ugovorne navedbe, je bila trditev tožene stranke, da je sama tožeča stranka na predmetnem računu zapisala „plačilo kompenzacija“. Te trditve o samem zapisu na računu, ki ga je izstavila tožeča stranka (A2) je sodišče prve stopnje smiselno zavrnilo in v zadostni meri obrazložilo z navedbo, da tožena stranka ni pojasnila trditev tožeče stranke, da je del tega računa tožena stranka poravnala z asignacijo. Pravilno je zato sledilo ponujenemu sklepanju tožeče stranke, da ji tožena stranka ne bi plačala 400,00 EUR, če bi štela, da je obveznost po računu že pred tem prenehala. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka sama priznava predhodno medsebojno sodelovanje med pravdnima strankama, ko zapiše, da toženi stranki ni podaljšala roka za izpolnitev. Iz konteksta celotne pripravljalne vloge tožeče stranke jasno izhaja, da je tožeča stranka s tem želela zgolj povedati, da tudi, če bi bila dogovorjena kompenzacija, bi ta, glede na rok izpolnitve, že morala biti izvedena. Tožena stranka pa ne izkazuje nobene nasprotne terjatve v relevantnem časovnem obdobju. Katere terjatve tožene stranke naj bi bile zaprte z računom tožeče stranke tožena stranka ni zatrjevala, ravno tako pa ni prerekala verodostojnosti finančne kartice tožeče stranke, ki izkazuje zgolj eno transakcijo med pravdnima strankama. Zato je po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, odločitev pravilno oprlo na zaključek, da z računom, ki ga je izstavila toženi stranki, ni kompenzirala nobene svoje obveznosti do tožene stranke. S tem je dovolj obrazloženo zavrnilo pavšalno podane trditve tožene stranke proti plačilu. Zato niti očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

8. Prav tako tožena stranka neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni vabilo na zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza z zaslišanjem (le) tožene stranke odredilo na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 9. 2012. Pooblaščenec tožene stranke kršitve določbe 257. člena ZPP v zvezi z 258. členom ZPP o zaslišanju obeh pravdnih strank, na tem naroku ni uveljavljal, v pritožbi pa ni navedel, zakaj te očitane kršitve brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej kot v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb pooblaščenca tožene stranke na naroku 5. 12. 2012, da se ga toženec ni mogel udeležiti zaradi nujnih obveznosti v tujini, ni utemeljen, ker teh navedb sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kot relevantnih, kar je zapisalo tudi v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče naroka zaradi izostanka v redu vabljene tožene stranke na zaslišanje pravilno ni preložilo (262. člen ZPP), navedb pooblaščenca o razlogih izostanka pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo, saj tožena stranka ni izkazala, da je za preložitev naroka obstajal upravičen razlog skladno s 115. členom ZPP.

9. S tem se izkaže, da pritožnik ni uspel s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno upoorabilo materialno pravo. Ker tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).