Jedro

Pri vprašanju "dodatni" ter "primeren" rok gre za pravni standard, ki mu mora v primeru sodnega spora dati pravo vsebino sodišče, in to od primera do primera. Presoja primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin; v konkretnem primeru zlasti od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravilno izpolnitev, ter pripravljenosti dolžnika, da svojo obveznost pravilno izpolni.

Kljub temu, da je tožnik vozilo ves čas uporabljal, je treba upoštevati, da je pri uveljavljanju pravilne izpolnitve dal prodajalcu dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, zaradi česar je skladno s 471. členom OZ podana zakonska domneva, da je ob neodpravi pomanjkljivosti z iztekom dodatnega roka kupec odstopil od pogodbe. To pomeni, da za odstop od pogodbe ni potrebna posebna izjava volje kupca, saj ima tak učinek že iztek dodatnega roka za pravilno izpolnitev. Iz zakonskega besedila torej izhaja, da je primarna posledica neupoštevanja dodatnega roka domneva, da je kupec od pogodbe odstopil, kupec pa lahko to domnevo ovrže s tem, da prodajalcu (nemudoma) izjavi, da pogodba ostaja v veljavi.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1., 2. in 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo (1) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 113.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2007, (2) ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna tožniku izročiti novo tovorno vozilo znamke Scania, tip R 500 LA4X2MNA s prostornino motorja 15607 ccm, močjo motorja 368 kW in tipom motorja DC 1606, brez napak, pri čemer ji mora tožeča stranka istočasno vrniti tovorno vozilo znamke Scania, tip R 500 LA4X2MNA, s prostornino motorja 15607 ccm, močjo motorja 368 kW in tipom motorja DC 1606, z napako, (3) ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 108.880,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 11. 2010, (4) sklenilo, da bo počakalo z obravnavanjem odškodninskega zahtevka za plačilo zneska 36.544,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (5) odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki in sicer tožeča stranka zoper 1. točko izreka ter tožena stranka zoper 2. točko izreka. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, obe predlagata spremembo izpodbijane sodbe ter priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožbi obeh pravdnih strank sta bili vročeni nasprotni stranki, ki pa na navedbe v pritožbah nista odgovorili.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

5.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločalo o primarnem tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo celotne vplačane kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter o podrejenem tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala izročitev novega tovornega vozila brez napak. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku po tem, ko je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer z nosilnimi razlogi, da tožnik toženi stranki ni postavil dodatnega roka za izpolnitev pogodbene obveznosti v smislu prvega odstavka 470. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem (ko je tovorno vozilo še naprej uporabljal in z njim opravljal vožnje) konkludentno izjavil svojo voljo, da pogodba ostaja v veljavi (471. člen OZ).

6. Razveza pogodbe je zadnje sredstvo, ki je kupcu na voljo pri stvarnih napakah kupljene stvari. Če se skrita napaka prodane stvari lahko odpravi, kupec ne more zahtevati, naj se pogodba razdre, temveč lahko od prodajalca zahteva, naj napako odpravi. Razvezo pogodbe pa lahko doseže le tedaj, ko je poprej dal prodajalcu primeren naknadni rok za pravilno izpolnitev pogodbe (odpravo napake ali izročitev druge stvari).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva in sicer: - s strani tožnika zatrjevana napaka predstavlja skrito stvarno napako v smislu 462. člena OZ, - ugotovljene vibracije na vozilu s tehničnega vidika niso običajne in normalne za tovorno vozilo take vrste kot je sporno vozilo (prva točka 459. člena OZ) - vibracije ne predstavljajo neznatne napake (tretji odstavek 458. člena OZ) - napaka je obstajala že v času prevzema vozila - tožeča stranka je napako pravilno in pravočasno grajala (464. člen OZ, 462. člen OZ) - tožena stranka je napako večkrat poskušala odpraviti, vendar brezuspešno.

8. Kljub pravilno ugotovljenim odločilnim dejstvom in pravilnemu zaključku, da tožena stranka tožniku ni izročila tehnično brezhibnega vozila, pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pogodba ni razdrta, ker tožnik toženi stranki ni postavil dodatnega roka za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 470. člena OZ. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na dopis z dne 09. 10. 2007 in zmotno zaključi, da v njem postavljen „primeren rok“ za dobavo novega vozila ali vračilo kupnine ne pomeni dodatnega roka za izpolnitev pogodbe iz navedenega zakonskega člena. Nepravilen je tudi nadaljnji zaključek, da tudi če bi bilo šteti, da je tožeča stranka v navedenem dopisu toženi stranki določila 8-dnevnik dodatni rok za izpolnitev obveznosti, dejstvo, da je tožnik vozilo tudi po tem uporabljal pomeni, da je konkludentno izrazil svojo voljo obdržati pogodbo v veljavi v smislu 471.člena OZ.

9. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni izpodbijala trditev tožnika, da je bil v času od prevzema vozila od maja do oktobra 2007 večkrat na servisih z namenom pravilne izpolnitve pogodbe, tožena stranka pa v petih mesecih napake ni odpravila, kljub temu, da je to poskušala. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da iz okoliščin konkretnega primera jasno izhaja, da prodajalec tudi v dodatnem roku svoje obveznosti ne bo izpolnil, zaradi česar dodatni rok sploh ni bil potreben (drugi odstavek 470. člena OZ). Odločilni dejanski okoliščini sta namreč, da je tožnik svoje obveznosti iz prodajne pogodbe v celoti izpolnil (celotna kupnina je bila plačana) in, da toženec svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil ter je sploh ne more izpolniti.

10. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da iz zakonskega besedila ne izhaja, da bi moral kupec, ki je pravočasno in pravilno uveljavil jamčevalni zahtevek, le-tega uveljaviti na tak način, da bi prodajalcu dal dodatni rok z izrecno navedbo natančnega števila dni za odpravo napake. Tudi sicer navedbe „8 dni od prejema dopisa“ v dopisu 09. 10. 2007 ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz konteksta celotnega dopisa namreč izhaja smisel in namen sporočila, ki je v tem, da tožnik toženo stranko poziva, da v roku 8 dni bodisi dobavi novo vozilo, bodisi vrne kupnino z vsemi stroški, ki jih je tožnik imel z nakupom vozila. Z navedenim dopisom je tožeča stranka torej v roku 8 dni zahtevala pravilno izpolnitev pogodbe z dobavo novega vozila ali vračilo kupnine in stroškov. Pri vprašanju "dodatni" ter "primeren" rok gre za pravni standard, ki mu mora v primeru sodnega spora dati pravo vsebino sodišče, in to od primera do primera. Presoja primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin; v konkretnem primeru zlasti od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravilno izpolnitev, ter pripravljenosti dolžnika, da svojo obveznost pravilno izpolni. Višje sodišče opozarja tudi na dejstvo, da bi bilo stališče, kakršno je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v izpolnjevanju dogovorjenih obveznosti, saj bi si dolžnik tako izposloval še en dodaten rok, pri čemer v petih mesecih, v katerih je napako poskušal odpraviti, le-te ni odpravil. 11. Določbe 468. člena OZ ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe drugega odstavka 470. člena OZ, saj je institut jamčevanja za napake namenjen izključno varstvu kupca. To pomeni, da je kupec tudi sicer upravičen razdreti pogodbo (in terjati odškodnino), ne da bi prodajalcu pustil dodatni rok za izpolnitev pogodbe, če prodajalec po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost že po temelju.

12. Sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključuje, da v konkretnem primeru do razveze pogodbe ni prišlo, ker je tožnik vozilo ves čas uporabljal, s tem pa naj bi konkludentno izjavil svojo voljo, da pogodba ostane v veljavi (471. člen OZ). Če je kupec pri uveljavljanju pravilne izpolnitve dal prodajalcu dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, je skladno s 471. členom OZ podana zakonska domneva, da je ob neodpravi pomanjkljivosti z iztekom dodatnega roka kupec odstopil od pogodbe. To pomeni, da za odstop od pogodbe ni potrebna posebna izjava volje kupca, saj ima tak učinek že iztek dodatnega roka za pravilno izpolnitev. Iz zakonskega besedila torej izhaja, da je primarna posledica neupoštevanja dodatnega roka domneva, da je kupec od pogodbe odstopil, kupec pa lahko to domnevo ovrže s tem, da prodajalcu (nemudoma) izjavi, da pogodba ostaja v veljavi. Tožeča stranka namena vztrajati pri pogodbi ni zatrjevala. Nasprotno: trdila je, da je pogodba razvezana. Res je sicer, da se šteje, da je kupec odstopil od jamčevalnega ugovora, če je reklamiral napako, vendar le, če na zahtevo prodajalca temu ni prepustil reklamiranega blaga. Tožena stranka tega ni niti zatrjevala, niti dokazovala.

13. Višje sodišče tako zaključuje, da je v konkretnem primeru tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe zaradi napake vozila, saj je bila izpolnjena posebna (dodatna) predpostavka po prvem odstavku 470. člena OZ in sicer, da je toženi stranki kot prodajalcu pred uresničitvijo te pravice dala primeren dodatni rok za pravilno izpolnitev, torej primeren dodatni rok za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake. Z uresničitvijo odstopne pravice, hkrati s prenehanjem (razvezo) prodajne pogodbe prenehajo tudi medsebojne pravice in obveznosti kupca in prodajalca. Razveza pogodbe povzroči nastanek kondikcijske terjatve stranke, ki je pred razvezo pogodbe opravila izpolnitev in kondikcijska obveznost druge pogodbene stranke, ki je izpolnitev prejela (prim. tretji odstavek 190. člena OZ). Po prvem odstavku 477. člena OZ so učinki, če je pogodba razvezana zaradi napak stvari enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve. Ti učinki so urejeni v 111. členu OZ. Povedano drugače, z vsebino konkdikcijskih terjatev in obveznosti pogodbenih strank, ki nastanejo z uresničitvijo kupčeve pravice odstopiti od pogodbe zaradi napak stvari, se uporabljajo pravila, določena v 111. členu OZ. Tožeča stranka, ki je plačala kupnino v celoti, ima torej pravico zahtevati vrnitev plačane kupnine z obrestmi od dneva plačila (drugi in peti odstavek 111. člena OZ).

14. Ker se sodišče prve stopnje z višino primarnega tožbenega zahtevka ni ukvarjalo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. členu ZPP). Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo glede primarnega tožbenega zahtevka razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je prodajna pogodba razvezana, mora kupec prodajalcu vrniti stvar (z napako). Vrniti jo mora v stanju, v kakršnem jo je prejel (prim. prvi odstavek 475. člena OZ) in ob upoštevanju običajne dotrajanosti stvari zaradi (običajne) uporabe stvari. Če je kupec stvar pred razvezo pogodbe (kljub napaki) lahko uporabljal in s tem imel od uporabo korist, mora prodajalcu povrniti tudi vrednost dosežene koristi (prim. 4. odstavek 111. člena OZ). Upoštevajoč navedeno je višje sodišče moralo razveljaviti tudi 3. točko izpodbijane sodbe glede pobotnega ugovora tožene stranke, s katerim le-ta uveljavlja manjvrednost vozila zaradi njegove obrabe ter plačilo koristi od uporabe vozila.

O pritožbi tožene stranke

15. Tožena stranka po zaključku višjega sodišča neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na napake predmetnega vozila, hkrati pa z iz konteksta celotnega izvedenskega mnenja in izjav izvedenca iztrganimi posameznimi stavki ustvarja navidezno nelogičnost (nasprotje) izvedenskega mnenja, ki je v resnici ni. Iz povzetega izvedenskega mnenja ne izhaja noben dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev, njegovih ugotovitev pa tudi pritožbena ponavljanja dotedanjih navedb ne morejo omajati. Vzrok vibracij vozila za odločitev ni relevanten. Za odločitev je relevantno vprašanje, ali je vozilo imelo imelo lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo oziroma v konkretnem primeru tudi, ali je vozilo imelo lastnosti in odlike, ki jih je tožena stranka zagotavljala za tovrstna tovorna vozila (med drugim brezpogojno zanesljivost in višjo raven udobja ter občutno boljše vozne pogoje). Tega tožena stranka v pritožbi niti ne zanika. Zaradi tega so odveč pritožbena razpravljanja o tem, koliko vibracij imajo posamezna (zlasti tovorna) vozila in ali gre v konkretnem primeru za vibracije, ki so v mejah normale in ne morejo biti moteče. Za odločitev je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vibracije s tehničnega vidika niso običajne za tovorno vozilo takšne vrste ter, da gre za moteče vibracije, ki jih v tovariško novem vozilu ali vozilu v dobrem tehničnem stanju ne bi smelo biti, še posebej, če gre za tehnično tako dovršeno vozilo kot v spornem primeru.

16. Pritožnik ne izpodbija pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sporno vibriranje večkrat (neuspešno) poskušala odpraviti. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da se je lotila odprave napake oziroma se je odzvala na grajanje, kar nedvomno pomeni, da je neobičajne vibracije zaznala. Tožena stranka tudi ni pojasnila nelogičnosti v svojih navajanjih in sicer, da gre za običajne vibracije (ki torej že pojmovno ne morejo prenehati), hkrati pa je tožniku zagotavljala, da bodo le-te s časom oziroma po določenem številu prevoženih kilometrov prenehale. Višje sodišče soglaša tudi s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje in sicer, da ni verjetno, da bi tožena stranka v primeru, da sama ne bi ugotovila neobičajnih vibracij, opravila menjavo delov, ki jih je izvedla. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je zato sklicevanje tožene stranke v pritožbi na to, da gre za pretirano občutljivost in subjektivno nezadovoljstvo tožnika, ker da vibracije ne ovirajo običajne rabe vozila, ki je kljub temu vozno.

17. Prvi odstavek 464. člena OZ določa vsebino obvestila o napaki. Kupcu se z morebitnimi vzroki napake ni potrebno ukvarjati, zato zadošča, da prodajalca obvesti le o (končni posledici napake). Kupec torej ni dolžan navajati izvora napake. S tem vprašanjem se mora ukvarjati prodajalec. OZ posebne oblike za obvestilo o napaki ne določa, zato kupec veljavno izpolni obveznost tudi z ustnim obvestilom. Tožnik je tudi po zaključku višjega sodišča napako natančneje opisal v skladu z zakonsko zahtevo, saj grajano tresenje (vibracije) celotnega vozila že pojmovno pomeni tudi tresenje tako sedeža kot kabine. Tudi sicer pa pravočasnost in pravilnost reklamacije v tem postopku ne moreta biti vprašljivi, saj je tožena stranka nedvomno pristopila k reševanju reklamacije. Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. S tem, ko je tožena stranka začela reklamacijo obravnavati meritorno, je konkludentno priznala, da je reklamacija tožnika pravočasna in popolna. Zaradi navedenega je pritožba neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbijani sodbi očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Namen pravnih pravil o odgovornosti za stvarne napake je varstvo tistega interesa kupca, zaradi katerega je prodajno pogodbo sklenil - to je interesa za pravilno izpolnitev, in pa varstvo načela enake vrednosti dajatev, kot temeljnega načela dvostranskih (odplačnih) pogodb. Odgovornost za stvarne napake pomeni zavezo prodajalca, da odpravi negativne učinke napak in tudi pravico kupca - tožeče stranke, da zahteva odpravo teh posledic. Prodano vozilo ima po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje napako, ki je v sferi prodajalca, zanjo ob sklenitvi pogodbe kupec ni vedel, in tudi ni mogel vedeti, vozilo pa nima običajnih lastnosti. Tožena stranka je tožniku izročila vozilo, ki že ob prodaji ni bilo brezhibno, glede na jakost in vztrajnost vibracij pa tudi nima predpisanih tehničnih lastnosti, ki bi jih moralo imeti. Sodišče prve stopnje ima v sodbi glede tega pravilne in izčrpne razloge, ki jih pritožba ne more omajati.

19. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker pa je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. točki izreka glede primarnega tožbenega zahtevka, je posledično moralo razveljaviti tudi podrejeni tožbeni zahtevek (2. točka izreka izpodbijane sodbe), saj sodišče v primeru, da ugodi primarnemu zahtevku, o podrejenemu ne odloča (prim. tretji odstavek 182. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka na podlagi 165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sama nosi pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela. S pritožbo tožene stranke napadana 2. točka izreka je bila namreč razveljavljena v posledici ugoditve pritožbi tožeče stranke.