Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, strahu, telesne bolečine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici denarno odškodnino za negmotno škodo v znesku 4.800.000,00 SIT, drugotožniku pa denarno odškodnino za negmotno škodo v znesku 200.000,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1994 dalje. Njuna višja tožbena zahtevka je zavrnilo kot neutemeljena. Prvi tožnici prisojeni znesek predstavlja odškodnino za telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT, odškodnino za strah v znesku 800.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 400.000,00 SIT ter odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT. Drugotožniku prisojeni znesek pa predstavlja odškodnino za telesne bolečine v znesku 100.000,00 SIT in odškodnino za strah prav tako v znesku 100.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji se sklicuje na svoje navedbe v doslejšnjem postopku, posebej na tiste v pritožbi, in dodaja, da bi moralo sodišče prisoditi prvotožnici celotno vtoževano odškodnino, torej še znesek 200.000,00 SIT. Sodišči sta v premajhni meri upoštevali, da je prvotožnica mlajša ženska, ki je bila ob nezgodi stara šele 31 let, in da je glede na svojo izobrazbo eksistenčno odvisna od fizičnega dela, zato zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še toliko bolj trpi. Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti bi morali sodišči prisoditi prvotožnici celotno vtoževano škodo, torej še 400.000,00 SIT, saj bo tožnico ta oblika škode prizadevala do konca življenja. Tudi drugemu tožniku bi morala biti prisojena celotna vtoževana odškodnina.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da se na pritožbene navedbe v reviziji ni mogoče sklicevati. Revizija je namreč samostojno in izredno pravno sredstvo, na podla gi katerega sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa preizkusi le pravilnost uporabe materialnega prava in obstoj morebitne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je bila odmera denarne odškodnine za negmotno škodo prve tožnice zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, ki jo je pretrpela oziroma jo trpi kot posledico poškodb (zlom leve stegnenice, zlom levega prednjega sekalca, rana na levem komolcu in na desnem kolenu), zadobljenih v prometni nesreči dne 9.9.1992, in odmera odškodnine za negmotno škodo drugega tožnika zaradi telesnih bolečin in strahu, ki jo je pretrpel zaradi poškodbe (udarnina na glavi), zadobljene v istem škodnem dogodku.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Merila za določitev vsebine tega pravnega standarda so določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tako je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.

Iz revizijskega preizkusa odmere odškodnine po navedenih kriterijih in ob upoštevanju dejstev, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane odločitve (dejanska podlaga ne more biti predmet revizijskega preizkusa - 3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je bilo z izpodbijano sodbo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Iz izpodbijanih odločitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali vse omejitve prve tožnice, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in da sta pri odmeri odškodnine v znesku 3.000.000,00 SIT še posebej izpostavili in upoštevali obe okoliščini, na kateri se sklicuje revizija, tako tožničino mladost, kot tudi zmanjšanje možnosti za opravljanje določenih fizičnih del, ki ugotovljenim omejitvam dajeta dodatno težo, oziroma terjata večje zadoščenje.

Enako velja tudi glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode v znesku 400.000,00 SIT pravilno upoštevali tako objektivne okoliščine (vidnost in obseg spremenjene zunanjosti) kot tudi subjektivne (kompleksi in sramežljivost zaradi spremenjene zunanjosti) in pri odmeri odškodnine poudarili tudi tožničino mladost in pričakovanje trajnosti njenih duševnih bolečin, torej prav okoliščini, na kateri se tožnica sklicuje v reviziji.

Tudi pri odmeri odškodnine mladoletnemu tožniku za telesne bolečine v znesku 100.000,00 SIT in za strah v enakem znesku, ki se v reviziji le pavšalno izpodbija, so bile upoštevane vse ugotovljene okoliščine in sicer intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (2 dni neprestane hude telesne bolečine, 1 dan občasne in teden dni lahke telesne bolečine), pri odmeri odškodnine za strah pa primarni strah zaradi nepričakovanega in agresivnega dogodka in sekundarni strah, ki ga je utrpel mld. tožnik zaradi diagnostičnega postopka.

Upoštevanje vseh konkretnih okoliščin pri obeh tožnikih, ki vplivajo na višino odškodnine in umestitev dosojene odškodnine za vse navedene oblike negmotne škode obeh oškodovancev v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za enako škodo izkazuje njeno primernost. Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, prav tako pa tudi ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba revizijo obeh tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).