Jedro

Ker je iz poročil o testiranju vzorcev Veterinarske fakultete, Nacionalnega veterinarskega inštituta, Enote Nov mesto, ki so med predloženimi spisi, razvidno, da rezultati mikrobioloških analiz za živila, navedena v izpodbijani odločbi, niso bili v skladu s Pravilnikom in z ZZUZIS, je veterinarski inšpektor ravnal v skladu z zakonskimi določbami, ko je izdal odločbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.2003, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo veterinarskega inšpektorja Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območnega urada Novo mesto z dne 27.12.2002. Z navedeno odločbo je veterinarski inšpektor tožeči stranki zaradi posrednega ogrožanja zdravja potrošnikov v obratu predelave s kontrolno številko 51 prepovedal proizvodnjo in promet živil znotraj in zunaj obrata predelave, s to odločbo pa je nadomestil svojo odločbo z dne 15.11.2002. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in se sklicuje na določbe: 6. in 7. točke 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS; Uradni list RS, št. 52/00 in 42/02), 9. točke 87. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1; Uradni list RS, št. 33/01 in 110/02), 1. odstavka 23. člena, 3. in 4. odstavka 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN; Uradni list RS, št. 56/02), 1. in 3. odstavka 243. člena in 1. ter 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče prve stopnje navaja, da je organ prve stopnje svojo odločitev oprl na ugotovitve kontrole zdravstvene ustreznosti mesnih izdelkov, aditivov, svinjskega čreva in brisov pri tožniku, ki so bili odvzeti med 2.9.2002 in 30.9.2002 ter 30.10.2002, 11.10.2002 ter od 2.11. do 20.11.2002 in 5. in 16.12.2002. Vsi vzorci imajo pri oceni skladnosti navedeno, da rezultat mikrobiološke analize ni v skladu z določili Pravilnika o pogojih, ki jim morajo glede mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu (Pravilnik, Uradni list SFRJ, št. 45/83 in nadaljnji) in so vzorci mikrobiološko oporečni. Na podlagi tako ugotovljenih rezultatov je odločitev organa druge stopnje pravilna in se je pravilno oprl na materialni predpis (6. točka 27. člena ZZUZIS) in tako pravilno postopal v skladu s 1. in 3. odstavkom 248. člena ZUP. Organ prve stopnje je pridobil poročilo o testiranju vzorcev in na podlagi ugotovitev in ocene skladnosti je tudi po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno odločila. Podlago za svojo odločitev je imela v poročilih o testiranju vzorcev, ki se nahajajo v predloženih upravnih spisih. Če pa tožnik v tožbi graja tudi druge odločbe organa prve stopnje, pa jih sodišče v tem upravnem sporu ne more obravnavati, ker te odločbe niso predmet tega upravnega spora.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi, ugodi tožbi in odpravi upravna akta prve in druge stopnje oziroma vrne sodišču zadevo v nov postopek z navodilom, da opravi obravnavo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZUP kot pravilno ocenilo ravnanje organa prve stopnje, ki je izdal nadomestno odločbo, ter se nepravilno sklicuje na 1. in 3. odstavek 243. člena ZUP. Gre za nedopustne napake v postopku. V odločbi z dne 15.11.2002 je organ prve stopnje pogojno prepovedal proizvodnjo in promet tistih živil in izdelkov, katerim je z laboratorijskim pregledom dokazana zdravstvena neustreznost. Pritožba zoper to odločbo je bila vložena 20.11.2002 in je opozorila, da so v obratu zaradi oporečnosti izdelkov takoj ukrepali z ustreznimi ureditvenimi ukrepi, nato pa je bila dopolnjena z vlogo, v kateri je tožeča stranka opozorila na napake pri vzorčenju, manipulacijo z vzorci od odvzema do sprejema v laboratoriju ter zahtevala primerjavo z rezultati lastne kontrole ter očitala bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na pravilnost preiskav ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Če pa je upravni organ na podlagi vložene pritožbe spoznal, da je utemeljena, bi moral po 242. členu ZUP rešiti stvar drugače, odločiti v korist tožeče stranke in z novo odločbo, izdano v korist tožeče stranke, nadomestiti izpodbijano odločbo. V nobenem primeru ne bi smel odločbe spremeniti v škodo tožeče stranke, saj je s takšnim ravnanjem neposredno in zavestno prikrajšal tožečo stranko za pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Postopanje organa prve stopnje, ko je izdal nadomestno odločbo v škodo tožeče stranke, s katero je prepovedal celotno proizvodnjo in promet, predstavlja bistveno kršitev citiranih določb ZUP, takšna odločba pa je nična na podlagi 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Na njegovo škodo je bil izrečen izredno strog ukrep, saj prepoved proizvodnje pomeni zaprtje obrata. Do konflikta z inšpektorjem T. direktor obrata F.H. ni bil v nobenem postopku zaradi proizvodnje živil. Inšpektor ni upošteval načela postopnega sankcioniranja, od milejše do strožje sankcije. Le za najhujše kršitve bi lahko izrekel popolno prepoved proizvodnje. S takšnim strogim kaznovanjem pa se posega v načelo pravne države po 2. členu Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti glavno obravnavo, saj opustitev slednje predstavlja kršitev 2. odstavka 50. člena ZUS.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji vrhovnega sodišča ni podana, do enakega sklepa pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v tožbi ni predlagala izvedbe takšnih dokazov, ki bi bistveno vplivali na odločitev. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi odločalo na seji le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta. Ker torej sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z zakonom, ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 vrhovno sodišče uveljavljenega ugovora o nepopolni oziroma nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja v upravnem postopku ni presojalo.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, pravilno uporabilo materialno pravo. V 6. členu ZZUZIS je določeno, v kakšnih primerih so živila zdravstveno ustrezna oziroma varna. V 27. členu istega zakona pa so določena pooblastila inšpektorjev, ki imajo pri opravljanju uradnega zdravstvenega nadzora pravico in dolžnost odrediti enega ali več ukrepov, med drugim po 7. točki prepovedati proizvodnjo in promet živil znotraj in zunaj poslovnih prostorov, če niso zagotovljeni pogoji, ki preprečujejo škodljive vplive na njihovo zdravstveno ustreznost. Pravilnik o pogojih, ki jim morajo glede mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu, v 4. členu določa, da živila v prometu ne smejo vsebovati v tem členu navedenih mikroorganizmov. Ker je iz poročil o testiranju vzorcev Veterinarske fakultete, Nacionalnega veterinarskega inštituta, Enote Novo mesto, ki so med predloženimi spisi, razvidno, da rezultati mikrobioloških analiz za živila, navedena v izpodbijani odločbi, niso bili v skladu z zgoraj navedenim Pravilnikom in z ZZUZIS, je veterinarski inšpektor ravnal v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami, ko je izdal izpodbijano odločbo na podlagi 6. točke 27. člena ZZUZIS (oziroma 7. točke po 11. členu novele ZZUZIS-A - Uradni list RS, št. 42/02). To sta pravilno presodila že tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP za izrek ničnosti odločbe veterinarskega inšpektorja. V podatkih spisa namreč ni podlage za trditev, da je bila vsebina inšpekcijske odločbe v neposredni zvezi z zatrjevanim nedovoljenim ravnanjem uradne osebe, saj je bila izdana na podlagi poročil o testiranju vzorcev, ki jih je izdelala neodvisna pooblaščena ustanova. Predmet presoje v upravnem sporu je zakonitost upravne odločbe glede na dejanske in pravne okoliščine v času njene izdaje. Ker v 27. členu ZZUZIS ni predvideno izrekanje inšpekcijskih ukrepov od milejšega k strožjemu, je prepuščeno inšpektorju, da sam odredi ukrep po tej določbi glede na dejanske okoliščine posameznega primera. V reviziji pa glede na 1. odstavek 85. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati bistvenih kršitev določb ZUP. Ker je bilo glede na dejanske okoliščine, ki imajo podlago v predloženih spisih, materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.