Jedro

Ko gre za škodo, ki jo stori žival ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Glede na ugotovljene okoliščine je toženec odškodninsko odgovoren zato, ker ni poskrbel za učinkovito nadzorstvo nad psom in ni preprečil njegovega napada na tožnico.

Škoda, ki jo je povzročil tožnici pes, za katerega toženec sam trdi, da je njegova in ženina skupna lastnina, je nastala v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Zato odškodninsko odgovarjata oba zakonca solidarno (2. odst. 59 čl. ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.100.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 124.505,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženčev pes dne 4.2.1995 ugriznil tožnico v nogo in jo poškodoval. Pes je bil spuščen in toženec ni poskrbel za nadzor nad njim, čeprav je bil nevaren in je že prej napadal ljudi. Zavrnilo je toženčev ugovor, da ga je tožnica izzvala z udarcem. Tožnici je prisodilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 450.000,00 SIT. Zahtevek na plačilo odškodnine zaradi skaženosti je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitve o tem, da je toženec lastnik ali skupaj z ženo vsaj skupni lastnik psa in da je zanemaril nadzor nad njim. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil pes nabavljen v času trajanja zakonske zveze med njim in njegovo ženo. Zato je njuna skupna lastnina. To pomeni, da gre za enotno in nujno sosporništvo in bi zato mogla biti pravdna stranka le oba skupaj z ženo. Ker je tožen samo on, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja še, da je odškodnina previsoka. Ni nobenih posledic in nikakršnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa tudi odškodnina za strah je pretirana.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec opira svoj revizijski ugovor, da je napačno tožen, na trditev, da ni izključni lastnik psa. S tem napačno predpostavlja, da je lastništvo psa odločilna okoliščina, od katere je odvisna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je pes napravil tožnici. To stališče je pravno zmotno, kot bo obrazloženo v nadaljnjem, poleg tega pa je samo po sebi tako, da toženi stranki ne more koristiti. Po določbi 2. odst. 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih namreč odgovarjata za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, zakonca nerazdelno tako s skupnim, kot tudi s svojim posebnim premoženjem. Škoda, ki jo je povzročil tožnici pes, za katerega toženec sam trdi, da je njegova in ženina skupna lastnina, je torej nastala v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Zato po navedenem predpisu odškodninsko odgovarjata oba solidarno. To po določbi 414.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih pomeni, da vsak dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko zahteva upnik izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Glede na to je tožba, vložena proti tožencu, vložena pravilno in toženčev ugovor v zvezi z nujnim sosporništvom ni utemeljen.

Odgovornost za škodo, ki jo napravi žival, ureja pravno pravilo par. 1320 nekdanjega ODZ. Odgovornost je krivdna; odgovarja tisti, ki je žival izpodbodel, dražil ali jo zanemaril zavarovati. Kdor žival redi, je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Iz tega sledi, da ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Glede na ugotovljene okoliščine je toženec odškodninsko odgovoren zato, ker ni poskrbel za učinkovito nadzorstvo nad psom in ni preprečil njegovega napada na tožnico.

Tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine s kratkimi navedbami o tem, da je previsoka, da tožnica nima posledic in da ni zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti. Ta revizijska trditev ni v skladu z ugotovitvijo, ki temelji na izvedenskem mnenju dr. K. da mora tožnica pri gospodinjskih opravilih in pri rekreativnem športu vlagati več fizičnih in psihičnih naporov za dosego enakega učinka. Izvedenec je kot trajno posledico navedel še bolečine v levih mečih pri hoji po stopnicah, hoji nad en kilometer in podobnih fizičnih obremenitvah. Obravnavana revizijska navedba torej ne upošteva ugotovljenega dejanskega stanja. Neobrazložena pripomba o pretiranosti prisojene odškodnine pa omogoča zgolj preizkus po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), ali je bilo pri tem pravilno uporabljeno materialno pravo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina določena v skladu z merili, ki jih za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo določata 200. in 203.čl. Zakona obligacijskih razmerjih.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).