Jedro

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala.

Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je odklonilo uporabo tarife Pravilnika 2006 in se oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobil moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (točka III izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 68,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 54780/2010 z dne 21.4.2010 v prvem in v tretjem odstavku izreka in sicer za glavnico v višini 717,58 EUR, zakonske zamudne obresti od te glavnice od 16.10.2007 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 38,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo ni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 128,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti iz razloga napačne uporabe materialnega prava, ker je sodišče pri obračunu nadomestila toženi stranki uporabilo tarifo iz Pravilnika 1998. V nadaljevanju obširno pojasnjuje svoje stališče, da je pravilno obračunavanje nadomestila po tarifi iz Pravilnika iz leta 2006. Ugotavlja, da je sodišče pri izračunu avtorskih honorarjev napačno uporabilo tudi tarifo 1998, saj pri večini vtoževanih računov ni napravilo pravilnega preračuna. Kot primer v pritožbi tožeča stranka izpostavi avtorski honorar za poslovalnico S. Rk kjer bi znašal pravilno izračunan avtorski honorar po tarifi 1998 skupaj z DDV 38,03 EUR in ne le 36,13 EUR, kakor je izračunalo sodišče. Do napačnega izračuna je prišlo zato, ker sodišče za večino poslovalnic tožene stranke ni upoštevalo pribitka 1,75 EUR za presežke nad dopolnjenimi 100 m2 oziroma 200 ali 500 m2, ampak je te presežke preprosto izpustilo pri obračunu. Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper odločitev sodišča o pravdnih stroških. Upoštevati bi moralo, da je tožeča stranka po temelju uspela 100 % , po višini pa 68 %, zaradi česar je v pravdi uspela 84 %, torej ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in bi ji morala tožena stranka povrniti vse pravdne stroške.

3. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe ter se prav tako sklicuje na vse pritožbene razloge. Kot bistveno navaja, da sodišče pri odločanju, katera glasbena dela so avtorsko varovana in kdo ter v kakšnem obsegu nosi dokazno breme glede zatrjevane uporabe glasbe, ni upoštevalo pomena repertoarjev kolektivnih organizacij, da pri toženi stranki predvajana glasbena dela niso v teh repertoarjih, niti ni upoštevalo namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov, temveč je poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme, da so se avtorji odpovedali svojim avtorskim pravicam, na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Nadalje se pritožba sklicuje na vsebino dokumenta Evropske komisije MEMO/08/511, iz katerega izhaja, da lahko tožeča stranka glasbena dela tujih avtorjev ščiti samo pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne avtorske organizacije. Sodišče se do navedenega dokumenta Evropske komisije ni opredelilo, niti do stališča Urada RS za intelektualno lastnino na njegovi internetni strani. Čeprav je na tožeči stranki breme, da dokaže svojo upravičenost zastopanja oziroma varovanja tujih avtorjev glasbenih del, tožeča stranka ni predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov, kar pomeni, da si jemlje pravice, ki ji po sklenjenih sporazumih ne gredo. V zvezi s tem se je sodišče napačno ukvarjalo z vprašanjem, kaj vse bi morala navesti in izkazati tožena stranka, da bi dokazala, da pri njej predvajana glasbena dela niso vsebovana v repertoarjih drugih kolektivnih organizacij ter pri tem napačno naprtilo trditveno in dokazno breme toženi stranki, da bi morala za vsako posamezno glasbeno delo predložiti vse podatke, za kar ni podlage v materialnem pravu. Nepravilna je obrazložitev sodišča, da bi tožeča stranka lahko šele po predložitvi takšnih podatkov imela možnost preveriti, ali so ta glasbena dela vsebovana v repertoarju tožeče stranke ali v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Tudi določba 176. člena ZASP ne odpravlja zakonske obveznosti tožeče stranke, da mora tudi s kolektivnimi organizacijami iz držav članic Evropske unije skleniti ustrezne recipročne sporazume in ne daje tožeči stranki nikakršnih pravic, da vtožuje avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del, ki niso v repertoarju in njihovi avtorji niso člani nobene kolektivne organizacije. Sodišče ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi v nasprotnem primeru lahko zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da naj bi tožena stranka predvajala glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena ščititi. Tožeča stranka ni obrazloženo ugovarjala trditvam tožene stranke, da glasbena dela, ki jih je v spornem obdobju predvajala v svojih poslovalnicah, niso dela slovenskih avtorjev in niso v repertoarjih nobene tuje kolektivne avtorske organizacije, zato se ta dejstva štejejo za priznana. Nepravilno je sodišče tolmačilo nemško pravno ureditev glede dokaznega bremena. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. Gre za poseben glasbeni progam, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih avtorskih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. Tožena stranka je dokazovala s potrdili družbe R. in M. ter avstrijske družbe S., da gre za glasbena dela, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju nobene kolektivne organizacije, kar je bistveno pri vprašanju, ali je tožnica upravičena do avtorskega honorarja za priobčitev teh del. S tem ni prvenstveno dokazovala, da so se avtorji teh del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, saj je slednje le vzrok za njihov neobstoj v repertoarjih. Sodišče je ravnalo napačno, ko je elektronskemu dopisu AKM iz leta 2008, ki ga je v dokaz predložila tožeča stranka, pripisalo dokazno vrednost, ki je slednji nima. Glede 182. člena ZASP, pritožba opozarja, da navezne okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da imetniki pravic, katerih dela so priobčena javnosti po satelitu, uživajo varstvo po ZASP, v konkretnem primeru niso izpolnjene, zato je sodišče ravnalo nepravilno, ko je za razsojo uporabilo slovensko pravo, moralo bi uporabiti avstrijsko pravo. Pri zneskih avtorskega honorarja za restavracijo I C sodišče ni upoštevalo določbe pravilnika, da so za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo tarife nižje za 30 %. Pri odmeri stroškov postopka pa sodišče ni pravilno upoštevalo določb Zakona o odvetniški tarifi in sicer tarifne št. 3100, napačno je pri stroških tožeče stranke upoštevalo potne stroške pooblaščenke za pristop na narok, pri stroških tožene stranke pa ni upoštevalo takse za ugovor ter 20 % DDV za materialne stroške in pavšalni znesek za fotokopiranje.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo, zavračata vse pritožbene trditve in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter ustrezno odločitev pritožbenega sodišča. 5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke glede glavne stvari, utemeljena pa je delno le glede stroškovne odločitve.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe pravdni stranki uveljavljali obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer predvsem tožena stranka očita sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih ter nejasnosti in nasprotja v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče očitane bistvene kršitve po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo. Sodba ima jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je tudi (glede glavne stvari) pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnica je kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) upravlja z avtorskimi pravicami. V obravnavani zadevi uveljavlja plačilo avtorskega honorarja za male avtorske pravice od tožene stranke, ki v svojih poslovnih prostorih predvaja glasbo in sicer na podlagi 18-ih računov z zapadlostjo 16.10.2007 (plačilo avtorskih honorarjev za mesec september 2007). Stališče tožeče stranke je, da je po ZASP dolžna ščititi interese avtorjev, zato je na podlagi ugotovitev zapisnika o opravljenih kontrolah tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v katerih je v spornem obdobju preko različnih aparatov predvajala mehanično glasbo, dolžna plačati avtorski honorar po izstavljenih računih kljub odpovedi pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del z dne 5.4.2007. Bistveni ugovor tožene stranke pa je v tem, da je v spornem obdobju predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi, ter da gre za dela, ki niso niti v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarjih drugih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je priobčevala v septembru 2007 v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela, ampak je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov tožeča stranka varuje, zato se plačilu avtorskega honorarja tožena stranka kljub številnim ugovorom in nasprotnim trditvam ne more izogniti.

8. Materialnopravna podlaga za presojo zahtevka tožeče stranke je v določbah ZASP, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, glede višine avtorskega honorarja, pa je bilo potrebno upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98, v nadaljevanju Pravilnik 98), katerega določbe je sodišče prve stopnje prav tako pravilno uporabilo. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom, kot v konkretni zadevi, ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP, v povezavi z njo pa je potrebno upoštevati tudi določilo o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). V zvezi s pritožbo tožene stranke je treba najprej poudariti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sistematično odgovorilo na vse ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja. Razlogi sodbe so pravilni in popolni in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Glede vprašanja obsega repertoarja tožeče stranke in v zvezi s tem, katera so varovana dela domačih in tujih avtorjev, je sodišče pravilno pojasnilo, da je v Republiki Sloveniji upravljanje malih avtorskih pravic po ZASP prenešeno na kolektivno organizacijo (tožečo stranko) in je zato uporabnik, torej tožena stranka, dolžna dokazati, da je predvajala avtorsko nevarovana dela. V ZASP je torej predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, tudi brez pogodbe z avtorjem (147. in 151. člen ZASP). Tožeča stranka na podlagi zakona dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodiščem in drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, tako domačih kot tujih avtorjev, kot izhaja iz določbe prvega člena in 2. točke drugega člena Pravilnika 1998 (enako pravilnik 2006). Novela ZASP iz leta 2004 v tej zvezi ne prinaša sprememb, saj je vsebina repertoarja varovanih del določena v navedenem pravilniku. Memorandum Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi ter stališče Urada za intelektualno lastnino RS, nista pravno zavezujoča pravna vira in ne posegata v domačo pravno ureditev, zato ne more ta odločilno vplivati na odločitev. Zato je napačno pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le pod pogojem, da jo za to pooblastijo kolektivne organizacije, na podlagi sklenjenih recipročnih sporazumov.

9. Pravilno je stališče sodbe tudi glede dokaznega bremena in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se nanjo sklicuje v celoti. Drži pritožbena trditev tožene stranke, da je njeno dokazovanje šlo v smeri, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, vendar tudi to dejstvo, tudi če bi bilo ugotovljeno, še ne dokazuje, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali.

10. Zmotno je tudi stališče tožene stranke v pritožbi, da je za obravnavane zadeve skladno s 182. členom ZASP potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Da se lahko uporabi navedeno določilo je treba dokazati, da priobčitev javnosti poteka s strani RTV organizacije, ki je v RS registrirana kot medij, česar pa tožena stranka ni zatrjevala, niti dokazala. Poleg tega dela avtorjev v konkretni zadevi niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran ter se je prenašal le do poslovalnic toženke. Tožeča stranka pa v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da je upravičena do nadomestila za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v letu 2006 (Ur. list RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006) in ne po tarifi Pravilnika 1998. ZASP-B, ki je veljal ob sprejemu Pravilnika 2006, je določal, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je odklonilo uporabo tarife Pravilnika 2006 in se oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobil moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil (26. člen ZASP-B). Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 160/2011 zavzelo jasno stališče, da ima moč skupnega sporazuma le tarifni del Pravilnika 1998 in ne tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki določa valorizacijo tarif. Sklicevanje tožeče stranke na odločbo pritožbenega sodišča, sprejeto pred navedeno odločbo VS RS, ne vpliva na pravilnost odločitve. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-149/98, pa vprašanja veljavnosti Pravilnika 1998 ne obravnava. Tožeča stranka se tako v celoti neutemeljeno sklicuje na 11. člen Pravilnika 1998, saj ta ne predstavlja pravne veljavne podlage za spremembo tarif. Odločitev sodišča prve stopnje o uporabi Pravilnika 1998 temelji na zakonu, zato je tudi pritožbeni očitek o arbitrarnosti pri odločanju neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo višino avtorskega honorarja za uporabo varovanih avtorskih del na podlagi podatkov o kvadraturi in številu sedežev v poslovnih prostorih tožene stranke in v skladu s tarifo Pravilnika 1998. V zvezi z izračunom je neutemeljena pritožba tožeče stranke, da bi moralo sodišče upoštevati še pribitke 1,75 EUR za vsakih začetih 100, 200, ali 500 m2 poslovnih prostorov. Takšen obračun v določilih Pravilnika 1998 (tarifa III-C), nima podlage. Tožena stranka pa bi morala ugovor, da gre pri restavraciji I. C. po računu št. 7076929 za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, zaradi česar je tarifa nižja za 30 % po tarifi III-A, podati pravočasno tekom postopka in ne šele v pritožbi, saj je iz navedenega računa razvidno, da tožeča stranka tega odbitka v računu ni upoštevala (priloga A4). Gre torej za nova dejstva v pritožbi, ki jih pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ne sme upoštevati, saj tožena stranka ni dokazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno.

12. Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče stroške odmeriti ločeno glede na uspeh po temelju in uspeh po višini, nima podlage v določbah ZPP, takšen način obračuna uspeha je le v izjemnih primerih uporabljen v sodni praksi. Prav pa ima tožena stranka, ko opozarja, da bi sodišče moralo ob pravilni uporabi tarife 3100 nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pri stroških tožeče stranke všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji. Prav ima tudi, da sodišče pri odmeri stroškov tožene stranke ni upoštevalo sodne takse za ugovor in glede odmere DDV na materialne stroške. Glede stroškov pooblaščenke za pristop na narok pa gre vsekakor za potrebne stroške postopka, četudi pooblaščenka nima pisarne v kraju sedeža tožeče stranke, temveč v Kranju, seveda pa v zmanjšanem znesku (1/3), ker je pooblaščenka prišla na sodišče le enkrat za tri naroke zaporedoma. Tako odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 208,00 EUR, Stroški tožene stranke pa 226,72 EUR. Glede na uspeh tožeče stranke v pravdi (68 %) je po pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 68,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Pritožbeno sodišče je glede na gornje razloge pritožbi tožene stranke delno ugodilo v stroškovnem delu in v tem delu sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ustrezno spremenilo (2. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožene stranke in pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, enako tudi tožena stranka, ki je s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede stranske terjatve. Stroški odgovora na pritožbo obeh strank glede na vsebino vlog niso potrebni stroški postopka.