Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da je (bilo) gibanje tečaja DIN do tujih valut splošno znano dejstvo, ki ga toženi stranki ni treba dokazovati (4. odstavek 214. člena ZPP), ker so bile tečajne liste vsakodnevno objavljene v časopisih. Kot splošno znano je mogoče šteti le dejstvo, da je imela tedanja Jugoslavija gibljiv tečaj dinarja, ne pa dejstvo, kolikšen je bil tečaj dinarja v razmerju do določene tuje valute na določen dan. Čim bi namreč sodišče moralo opravljati poizvedbe o tečaju din in vpogledati v tečajno listo, veljavno na določen dan, to pomeni, da bi samo moralo iskati dokaz o zatrjevanjem tečaju DIN proti ECU. To pa je v nasprotju z načelom ZPP, da mora dejstva, ki jih navaja stranka, dokazovati sama (primerjaj 1. odstavek 7. člena, 212. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 114.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1991 do plačila ter stroške postopka v znesku 61.980,00 SIT. Tako je odločilo, ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila upravičena do tečajnih razlik v navedenem znesku in do vnovčitve akceptnega naloga tožeče stranke.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dne 9.11.1990 pogodbo o kratkoročnem kreditu, s katero je tožena stranka tožeči odobrila kredit v znesku 400.000,00 takratnih din. Prvostopenjsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta z aneksom št. 1 k tej pogodbi stranki podaljšali rok vračila kredita do 26.12.1990 in dodali klavzulo, po kateri se višina kredita preračuna na srednji tečaj ECU na dan sklenitve pogodbe, v primeru spremembe tečaja dinarja do ECU v času veljavnosti pogodbe pa se od dneva spremembe tečaja kredit naprej računa po novem tečaju. Čas trajanja kreditne pogodbe sta torej pogodbeni stranki opredelili do 26.12.1990, ko je bila tožeča stranka znesek glavnice kredita dolžna vrniti toženi stranki (1. odstavek 557. člena ZOR). Že iz tega izhaja, da tožena stranka ni bila upravičena zaračunavati tečajnih razlik za čas od prenehanja trajanja pogodbe do plačila glavnice. Za ta čas ji gredo namreč le zamudne obresti. Materialnopravno pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da bi na podlagi citirane valutne klavzule tožena stranka lahko uveljavljala le tečajne razlike, če bi do njih prišlo v času od 9.11.1990 do 26.12.1990. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču ugotovitev, da do tečajnih razlik v obravnavanem obdobju ni prišlo. To je sodišče ugotovilo za tečaj DIN proti DEM, kar pa v obravnavanem primeru ni relevantno. Izrecno je navedlo, da gibanja tečaja DIN proti DEM ne gre enačiti z gibanjem tečaja DIN proti ECU in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala spremembe tečaja DIN do ECU v obdobju od 9.11.1990 do 26.12.1990. Zmotno je pritožbeno stališče, da je (bilo) gibanje tečaja DIN do tujih valut splošno znano dejstvo, ki ga toženi stranki ni treba dokazovati (4. odstavek 214. člena ZPP), ker so bile tečajne liste vsakodnevno objavljene v časopisih Delo, Dnevnik in Večer, sodišče pa bi se o višini tečajev lahko prepričalo iz časopisa Delo. Kot splošno znano je mogoče šteti le dejstvo, da je imela tedanja Jugoslavija gibljiv tečaj dinarja, ne pa dejstvo, kolikšen je bil tečaj dinarja v razmerju do določene tuje valute na določen dan. Čim bi namreč sodišče moralo opravljati poizvedbe o tečaju din in vpogledati v tečajno listo, veljavno na določen dan, to pomeni, da bi samo moralo iskati dokaz o zatrjevanjem tečaju DIN proti ECU. To pa je v nasprotju z načelom ZPP, da mora dejstva, ki jih navaja stranka, dokazovati sama (primerjaj 1. odstavek 7. člena, 212. člen ZPP). Tako se pokaže, da sta pritožbi priloženi tečajni listi (prilogi B 8 in B 9) nedopustni pritožbeni novoti, ki ju pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne sme presojati.

Ker zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo in uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.