Jedro

Izpodbijani ukrep je sicer predpisan z zakonom, ima legitimen cilj, ki je v varovanju zaupanja v pravosodje; ukrep je tudi dovolj določno predpisan v ZOdv in Statutu OZS v tem smislu, da arbitrarna uporaba prava ni zelo verjetna; ukrep je primeren v tem smislu, da je s takšno stopnjo (ne)tolerance glede izpolnjevanja odvetniških obveznosti možno izboljšati zaupanje ljudi v pravosodje, vendar pa v izpodbijanem aktu manjka utemeljitev, da je tako strog ukrep nujen, ker z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnice, ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja v enaki meri in izpodbijana odločitev tudi nima obrazložitve z vidika načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede, to je z vidika tehtanje na eni strani intenzivnosti posega v tožničino pravico in na drugi strani koristjo za javno zaupanje in varstvo strank v pravnih postopkih pred sodišču.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Odvetniške zbornice Slovenije št. 1207/2014 z dne 11. 11. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je bilo po sklepu upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 11.11.2014 v skladu s 3. odstavkom 31. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) po uradni dolžnosti izdana odločba, s katero se A.A. izbriše iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije iz razloga po 7. točki prvega odstavka 30. člena ZOdv v zvezi s 7. točko prvega odstavka 25. člena ZOdv. V obrazložitvi akta se tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 31. člena ZOdv v zvezi z 28. členom Statuta OZS ter 30. člen ZOdv, kjer je v sedmi točki naveden kot razlog za izbris tudi, da odvetnik ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje odvetniškega poklica. 25. člen ZOdv, ki določa pogoje za opravljanje odvetniškega poklica, med drugim določa tudi, da je odvetnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. 27. člen ZOdv. Statut OZS v 59.ca členu določa, da pred izdajo odločbe o izbrisu iz imenika odvetnikov iz razloga, ker odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, poda mnenje pristojni območni zbor odvetnikov. Izvršni odbor Območnega zbora odvetnikov L. je dne 14.10.2014 podal mnenje, da odvetnica A.A. ni več vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.

2. Iz zadeve z opr. št. 307-10-22 (veza 132012011) izhaja, da je Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) dne 13.4.2012 zoper odvetnico A.A. vložila izvršilni predlog opr. št. I 111/2012 zaradi izterjave 200,00 EUR s pripadki in za izvršilno sredstvo predlagala rubež, cenitev in prodajo dolžnikovih premičnih stvari. Terjatev izhaja iz pravnomočne in izvršljive disciplinske odločbe, ki je odvetnica ni v celoti plačala. Izvršitelj je večkrat razpisal rubež, pri čemer je bil rubež doslej vselej neuspešen oziroma ga ni bilo moč opraviti. V zadnjem poročilu je izvršitelj celo navedel, da se dolžnica očitno izmika poravnavi dolga, zato je bila na predlog upnika izdana odredba, da mora dolžnica sporočiti seznam premoženja, vendar odgovora v zvezi s tem zbornica ni prejela. Zaradi neplačila obveznosti po pravnomočni in izvršljivi disciplinski odločbi opr. št. 307/2010 je bila z disciplinsko odločbo opr. št. 780/2012 dne 10.2.2014 odvetnica A.A. pravnomočno spoznana za odgovorno kršitve po 23. točki 77. b člena Statuta OZS, vendar tudi te naložene kazni kljub pozivu ni plačala. V zadevi opr. št. 1050/2013 je OZS dne 20.12.2013 vložila predlog za izvršbo zoper odvetnico zaradi izterjave 3.528,63 EUR s pripadki in sicer z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet. Terjatev se nanaša na zapadle obveznosti do zbornice za obdobje od 22.10.2010 do 21.2.2013. Sklep o izvršbi opr. št. VL 217507/2013 je postal pravnomočen dne 21.1.2014. Dne 2.4.2014 je bila OZS obveščena, da je navedena terjatev na računu dolžnice na 14. mestu. V zvezi z neplačevanjem obveznosti iz tega obdobja je bila dne 8.5.2014 izdana tudi disciplinska odločba opr. št. 863/2014, ki še ni pravnomočna.

3. Nadalje je bila z disciplinsko odločbo opr. št. 1275/2012, ki je postala pravnomočna dne 14.10.2013, spoznana za odgovorno disciplinske kršitve po 6. točki 77.b člena Statuta OZS, ker je zadržala denarna sredstva, prejeta za stranko. Pri tem ji je bila izrečena denarna kazen v znesku 500,00 EUR in naloženo plačilo povprečnine v znesku 250,00 EUR, vendar navedenega kljub pozivu ni plačala. V tej zadevi je pooblaščenka prijavitelja odvetnica B.B. dne 2.12.2013 zbornico obvestila, da je odvetnica A.A. zaradi terjatev in več izvršb spremenila naslov stalnega prebivališča in se prijavila na naslovu Centra za socialno delo L. 4. Poleg tega odvetnica A.A. dolguje OZS znesek v višini 3.979,23 EUR, kar izhaja iz priloženega izpiska iz knjigovodske evidence in sicer za obdobje od 19.4.2010 do 20.11.2013. Poleg tega je v teku izvršilni postopek opr. št. VL 89005/2009 zaradi izterjave zapadlih obveznosti do zbornice v znesku 1.721,88 EUR za obdobje od 23.5.2006 do 17.11.2008. V navedenem postopku je organizacija za plačilni promet dne 3.1.2011 realizirala plačilo 1.298,25 EUR, vendar kasneje OZS ni prejela nobenega zneska več, sklep o izvršbi pa je na 5. mestu v evidenci na računu dolžnice.

5. Vse to izkazuje utemeljenost očitka, da se odvetnica A.A. izmika plačilom terjatev, saj rubeži niso uspešni, poleg tega pa je njeno stalno prebivališče po dokazilih, ki jih je predložil prijavitelj v konkretni disciplinski zadevi, prijavljeno pri Centru za socialno delo, pri katerem se prijavi stalno prebivališče, če oseba nima in ne more imeti prijavljenega stalnega prebivališča. Tudi to dokazuje utemeljenost očitka, da se plačilom izmika, saj rubeži na naslovu stalnega prebivališča niso mogoči. Sklepi o izvršbi so sicer pravnomočni, vendar pa je izterjava neizvedljiva zaradi razlogov na strani odvetnice. V okviru upravnega postopka je bila odvetnici dana možnost izjave skladno z 9. členom ZUP. Odvetnica je dne 21. 7. 2014 odgovorila na poziv.

6. Odvetnica A.A. je v odgovoru navedla, da je svoj dolg po izvršilni zadevi opr. št. I 111/2012 poravnala dne 15.1.2013, zaradi česar je Okrajno sodišče v D. dne 28.2.2013 izdalo sklep o ustavitvi postopka. V zvezi s tem se v upravnem postopku pri OZS ugotavlja, da se je s sklepom z dne 28.2.2013 izvršba le delno ustavila za plačanih 200,00 EUR, vendar dolžnica še do sedaj ni plačala stroškov postopka, ki so upniku nastali s sodnim postopkom in dejanji izvršitelja in v tem delu izvršilni postopek še ni končan. S sklepom sodišča z dne 28.2.2013 se izvršilni postopek ni ustavil v celoti, kot napačno navaja odvetnica. Odvetnica je v predmetni zadevi navedla še, da je dne 24.4.2012 že plačala znesek 200,00 EUR. Iz podatkov v spisu to plačilo ni razvidno, odvetnica pa svojih trditev ni podkrepila z dokazom. Tudi ugovori odvetnice glede izvršbe opr.št. VL 217507/2013 niso utemeljeni. Sklep o izvršbi zaradi izterjave 3.528,63 EUR je postal pravnomočen in izvršljiv dne 21.1.2014. Odločitev disciplinskih organov na sodni izvršilni postopek ne vpliva, in sicer ne po vsebini kot tudi ne glede nastopa pravnomočnosti in izvršljivosti. Nadalje je bilo odvetnici v zvezi z disciplinsko odločbo opr. št. 1275/2012, ki je bila spremenjena z odločbo disciplinske komisije II. stopnje, kot obdolženki naloženo plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, poleg povprečnine disciplinske komisije I. stopnje v višini 250,00 EUR pa je odvetnica dolžna plačati še povprečnino disciplinske komisije II. stopnje v višini 250,00 EUR, skupaj torej 1000,00 EUR in ne 750,00 EUR, kot navaja odvetnica.

7. Dolgovi odvetnice A.A., katerih izterjava je skoraj v celoti neuspešna po več izvršilnih postopkih pred pristojnimi sodišči, se nanašajo na naslednja neplačila oz. dolgove (na dan 17.9.2014): neplačilo članarine OZS za leta 2010,2011, 2012; neplačilo zavarovanja odvetniške poklicne odgovornosti za leta 2010, 2011, 2012, 2013; neplačilo članarine OZS za leta 2013, 2014; neplačilo zavarovanja odvetniške poklicne odgovornosti za leto 2014; neplačilo članarin in zavarovanja za leta 2006, 2007, 2008; štirih disciplinskih kazni. Dolg skupaj znaša 6.908,70 EUR.

8. Po mnenju izvršnega odbora OZS Ljubljana odvetnica A.A. zato ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje odvetniškega poklica, saj ni več vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Odvetnica se izmika plačilu zapadlih obveznosti, kar je dokumentirano v opominjevalnih postopkih zbornice in izvršilnih postopkih. Odvetnica ne izpolnjuje disciplinskih odločb in ne poravnava zapadlih obveznosti. V zvezi z izmikanjem plačilu zapadlih obveznosti je Upravno sodišče v zadevi opr. št. U 348/2013-8 že potrdilo stališče zbornice, da predlagatelj (oz. v konkretnem primeru odvetnica) ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, če se izmika plačilu zapadlih obveznosti. Upravni odbor pritrjuje ugotovitvam izvršnega odbora OZO L., da odvetnica A.A. ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje odvetniškega poklica. Ker se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so zbornici znana, je bila sprejeta odločitev, kot izhaja iz izreka odločbe, po skrajšanem postopku po ZUP.

9. V tožbi tožnica pravi, da se z odločitvijo toženca ne strinja, saj je obrazložitev izpodbijane odločbe na strani 2-5 napačna, dejansko stanje glede posameznih plačil po izrečenih odločbah pa je zmotno in nepravilno. V disciplinski zadevi opr. št. 307-10-22 (veza 1320/2011) in po vloženem izvršilnem predlogu opr. št. I 111/2012 zaradi izterjave 200,00 EUR je bila terjatev OZS v znesku 200,00 EUR plačana 15.01.2013, pred vložitvijo izvršilnega predloga s strani toženca pa je bil predhodno dne 24.04.2012 plačan znesek 200,00 EUR, torej je bila sporna terjatev plačana v skupnem znesku 400,00 EUR, zato je toženec tudi predlagal utesnitev izvršbe, nakar je pristojno sodišče izdalo sklep o ustavitvi izvršbe (I 111/2012).

10. V zvezi z disciplinsko odločbo opr. št. 1275/2012, ki je postala pravnomočna 14.10.2013, pa tožnica smatra, da je predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper njo absolutno zastaral, saj je bila očitana kršitev storjena 28.09.2004, kar je razvidno iz izpodbijane odločbe št. 1275/2012 z dne 16.04.2013 ter je potrebno navedeno odločbo zaradi kršitve čl. 84. statuta OZS v celoti razveljaviti in disciplinski postopek zoper tožnico s sklepom ustaviti.

11. Navajanje, da je tožnica dolžna v zadevi opr. št. 1050/2013 OZS poravnati tudi neplačani znesek 3.528,63EUR, pa tudi ne drži, saj zadeva še ni pravnomočna, razen tega pa je tožnica dolžna poravnati znesek 2.678,15 EUR in ne 3.528,63 EUR. V zvezi s sklepom VL 89005/2009 zaradi izterjave 1.721.88 EUR (in ne 3.979.23 EUR) pa je bilo tožencu izvršeno plačilo v znesku 1.298,25 EUR, tako da znaša neporavnani del plačila še 423,63 EUR s pp.

12. Tožnica se je zavezala pisno poravnati tožencu do septembra 2014 še neplačani del, ki znaša skupno 3.851,78 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka, ker pa prilivov na računu še vse do danes ni, bo navedena razlika plačana tožencu v začetku leta 2015. V zvezi z neplačili po sklepu Okrajnega sodišča D. VL 89005/2009 je za posamezne zneske nastopilo zastaranje terjatve, (obdobje od 23.05.2006 do 17.11.2008, od 01.01.2009 do 01.01.2012 in od 01.01.2013 do 01.01.2014); iz navedenega razloga je tudi disciplinska komisija drugostopenjsko odločbo št. 1275/2012 z dne 16.04.2013 spremenila in denarni znesek 2.750,00 EUR znižala na 750,00 EUR. Navajanje toženca, da znaša skupni dolg tožnice na strani 4 izpodbijane odločbe 6.908,70 EUR, je tako napačen in sicer znaša skupni neplačani del še 3.851,78 EUR. Navajanje toženca, da se tožnica izmika plačilom OZS je skrajno žaljivo, neprimerno in zavajajoče, še posebej navedbe, da je tožnica spremenila prebivališče zato, da bi se izogibala plačilom obveznosti; prebivališče je v resnici spremenila iz razlogov na strani izvenzakonskega partnerja, ki pa niso v nikakršni povezavi z dejavnostjo tožnice. Tožnica je še naprej dolžna opravljati odvetniško dejavnost, saj gre za številne nerešene zadeve strank, zato predlaga, da naslovno sodišče zaradi nemotenega poslovanja odvetniške pisarne izda sklep o začasni odredbi, saj gre za več kot 50 nerešenih zadev pri pristojnih sodiščih, razen tega pa tožnica zastopa obdolžence v kazenskih zadevah po uradni dolžnosti, ki se bodo predvidoma zaključile do konca tega leta; tožnica bo na osnovi zaključnega računa za leto 2014 zoper stranke (dolžnike) prisiljena zaradi neprejetih plačil vložiti izvršilne predloge, vse to pa ji je zaradi izbrisa iz imenika odvetnikov OZS sedaj onemogočeno. Po 59. čl. sprememb in dopolnitev statuta OZS pri tožnici ni bil izpolnjen nobeden od pogojev za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov, zato je potrebno odločbo št. 1207/2014 z dne 11.11.2014 v celoti razveljaviti, in izdati novo ugotovitveno

13. Tožnica ima 4-člansko družino, ki jo kot edina redno zaposlena vzdržuje z lastnimi sredstvi, drugih dohodkov in premoženja ne poseduje, zato bi izbris iz imenika odvetnikov tako ogrozil ne samo njo, temveč celotno družino. Tožnica je kljub težki finančno socialni situaciji v družini pripravljena še ne plačani del prispevkov plačati OZS, ko bodo sredstva na računu. Iz pravilnika o vzajemni pomoči OZS je nedvomno razvidno, da so do nje upravičeni le odvetniki ob upokojitvi in svojci ob smrti odvetnika v obliki enkratne vzajemne pomoči, medtem ko zaposleni odvetniki zaradi težke finančne situacije niso upravičeni do nikakršne pomoči, še več, nihče še do danes ni izpostavil zmožnosti pokrivanja prispevkov zbornici glede na finančni položaj odvetnika in siceršnjo težko finančno situacijo strank, ki jih odvetniki zastopajo. V smislu gornje obrazložitve je razvidno, da so zoper tožnico bile izdane zaradi neplačil prispevkov OZS tri disciplinske odločbe (št. 307/2010 v zvezi z 780/2012; št. 1050/2013 in št. 1275/2012), da je tožnica svoje obveznosti do OZS delno poravnala, neporavnani del obveznosti pa znaša še 3.851,78 EUR s pripadki, ki ga bo glede na pričakovana plačila poravnala v začetku tega leta, zato predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo ter da se izvršitev odločbe zadrži do izdaje pravnomočne odločbe, ter v skladu z 82. čl. statuta OZS.

14. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka pravi, da je iz številnih disciplinskih in izvršilnih postopkov razvidno, da se tožeča stranka že več let izmika plačilu terjatev, ne samo do Odvetniške zbornice Slovenije kot stanovske organizacije, pač pa iz disciplinskih odločb izhaja tudi zadrževanje sredstev strank (disciplinska odločba št. 1275/2012). V zvezi z zadevo opr. št. I 111/2012 je bilo ugotovljeno, da se je s sklepom z dne 28. 2. 2013 izvršba le delno ustavila za plačanih 200,00 EUR, vendar dolžnica še do sedaj ni plačala stroškov postopka, ki so upniku nastali s sodnim postopkom in dejanji izvršitelja in v tem delu izvršilni postopek še ni končan. Odvetnica je v predmetni zadevi navedla še, da je dne 24. 4. 2012 že plačala znesek 200,00 EUR. Iz podatkov v spisu to plačilo ni razvidno, odvetnica pa tudi ni predložila dokazila. Sklep o izvršbi zaradi izterjave 3.528,63 EUR je postal pravnomočen in izvršljiv dne 21. 1. 2014. Odločitev disciplinskih organov na sodni izvršilni postopek ne vpliva, in sicer ne po vsebini kot tudi ne glede nastopa pravnomočnosti in izvršljivosti. Dejstvo je, da je sodišče v zadevi izdalo sklep o izvršbi, ki je postal izvršljiv, in to za znesek 3.528,63 EUR in ne 2.678,15 EUR, kot navaja tožeča stranka. V kolikor je bila izterjava dela tega zneska zastarana, bi morala odvetnica podati ugovor v izvršilnem postopku, česar pa ni storila. V zvezi z disciplinsko odločbo opr. št. 1275/2012 navaja, da je odločba disciplinske komisije II. stopnje spremenila le višino izrečene kazni, ne pa tudi določene povprečnine.

15. V tožbi tožeča stranka navaja še, da je v disciplinski zadevi opr. št. 1275/2012 senat disciplinske komisije II. stopnje znižal denarno kazen zaradi zastaranja posameznih terjatev, kar je v popolnem nasprotju z obrazložitvijo navedene odločbe, ki jo je tožeča stranka celo priložila – senat disciplinske komisije II. stopnje je nasprotno zapisal, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Tožeča stranka po mnenju tožene vztrajno ponavlja napačne izračune dolga izključno z namenom zavajanja, saj je tožeča stranka kot pravnica s pravosodnim izpitom zagotovo sposobna razumeti razliko med disciplinskim in izvršilnim postopkom ter je zagotovo seznanjena z obveznostjo plačila stroškov postopka poleg glavnice. Ob tem zaveze o plačilu, ki jih poda tožeča stranka, nimajo teže, kar izhaja iz samih tožbenih navedb (tožeča stranka sama navaja, da se je svoj dolg zavezala poravnati do septembra 2014, vendar kot navaja, ni bilo prilivov na računu). Takšna ugotovitev dodatno utrjuje prepričanje tožene stranke, da je bila odločba opr. št. 1207/2014 z dne 11. 11. 2014 ne le utemeljena, temveč zaradi zaščite strank oziroma varstva javnega interesa tudi nujna. Gre za vzorec, ki ga tožeča stranka ponavlja tudi sicer, saj iz disciplinske odločbe opr. št. 1275/2012 z dne 4. 9. 2013 izhaja, da tožeča stranka ni poravnala niti svojega dolga bivši stranki po sklenjeni sodni poravnavi (izjava tožeče stranke na naroku 4. 9. 2013). Tožeča stranka bi z v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe nadaljevala z opravljanjem odvetniškega poklica, s čimer bi bil po mnenju tožene stranke ogrožen javni interes. Tožeča stranka bi za čas veljave začasne odredbe kot odvetnica pravno svetovala, zastopala in zagovarjala stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, ter sestavljala listine in zastopala stranke v njihovih pravdnih razmerjih. Zaradi varstva javne koristi in koristi strank, ki bi jih zastopala začasno vpisana odvetnica bi bila izdaja začasne odredbe, kot jo predlaga tožeča stranka, nesprejemljiva. Stranke bi namreč brez njihove vednosti zastopala oseba, glede katere bi lahko sodišče naknadno ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje tega poklica, glede na finančni položaj tožeče stranke pa bi začasna odredba lahko ogrozila tudi finančni položaj potencialnih strank, saj je pravilna uporaba morebitnih prejetih sredstev strank ter ločenost denarnih sredstev v rokah odvetnika. Po mnenju tožene stranke bi bila zato z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist (32. člen ZUS-1). Ob tem je potrebno dodati, da velik del dolga tožeče stranke predstavlja zavarovalni prispevek za zavarovanje odvetniške poklicne odgovornosti. Navedeno pomeni, da mora zbornica iz sredstev, ki jih prejema od ostalih članov zbornice, zaradi varovanja javnega interesa, kriti zavarovalno premijo za odvetnico oziroma namesto nje. V zadevah, v katerih tožeča stranka nastopa kot pooblaščenka oziroma zagovornica, tožena stranka pojasnjuje, da za varstvo koristi strank poskrbi prevzemnik pisarne – v predmetni zadevi je bil za prevzemnika pisarne tožeče stranke določen odvetnik C.C. iz D. Skladno s Statutom Odvetniške zbornice Slovenije je prevzemnik dolžan obvestiti stranke o prenehanju opravljanja poklica njihovega bivšega zastopnika in jim dati na razpolago spise v njihovih zadevah z opozorilom, da posle, ki jih je vodil njihov bivši zastopnik, lahko same nadaljujejo ali pooblastijo drugega odvetnika. Do izjave stranke je prevzemnik pisarne dolžan in upravičen zastopati njene koristi tudi brez posebnega pooblastila (73. člen Statuta OZS). Statut OZS nadalje določa, da je prevzemnik dolžan obračunati tudi plačila in stroške za delo bivšega odvetnika, po končani likvidaciji pa mora izkazani dohodek v gotovini oziroma preostale neporavnane terjatve in dokazilne listine o teh terjatvah izročiti bivšemu odvetniku (75. člen Statuta OZS). Glede na navedeno so očitki tožeče stranke, da ji je onemogočena izterjava neplačanih odvetniških stroškov, neutemeljeni. Če tožeča stranka meni, da bi ji zaradi odločitve tožene stranke lahko nastala škoda, tožena stranka predlaga, da sodišče o tožbenem zahtevku prednostno odloči. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim omenja „številne disciplinske postopke“ glede opravilnih številk odločb o disciplinskih kršitvah pa se omejuje na odločitev opr. št. 1275/2012. Pod točko 5. odgovora na tožbo omenja tehtanje osebnih interesov ter interesov javnosti in pravi, da tudi če bi tožeča stranka dokazala svoje navedbe glede vzdrževanja družinskih članov ter težke socialne situacije, zaradi varovanja svojega ekonomskega položaja ne bi smela še naprej opravljati poklica odvetnice, pri katerem se zahteva visoka stopnja zaupanja in zvestobe pri ščitenju interesov strank. V preostalem delu ponavlja argumente iz izpodbijanega akta in odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne stroške postopka.

Obrazložitev k I. točki izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Odvetništvo, ki ga opravljajo odvetnice oziroma odvetniki, je svoboden poklic (2. odstavek 1. člena ZOdv). Odvetnik je pri svojem delu samostojen in neodvisen, vendar je tudi del pravosodja (3. člen in 1. odstavek 1. člena ZOdv). Samostojnost in neodvisnost službe odvetništva kot dela pravosodja je ustavna kategorija (1. odstavek 137. člena Ustave). Pravico opravljati ta poklic se pridobi z vpisom v imenik odvetnic oziroma odvetnikov (3. odstavek 1. člena ZOdv). Ta pravica preneha z izbrisom iz imenika odvetnikov/odvetnic (31. člena ZOdv). Izpodbijani akt ne samo, da je posegel v tožničino pravico opravljati svoboden poklic, ampak je izpodbijani akt tožnici to pravico odvzel, kar pomeni, da mora sodišče v upravnem sporu zaradi ustavne pravice iz 3. odstavka 49. člena Ustave, po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, in zaradi dejstva, da se ta pravica uresničuje znotraj pravosodja (137. člen Ustave), zakonitost izpodbijanega akta presojati po strogi metodi.

19. Za razrešitev obravnavanega spora je poleg zgoraj opredeljene pravne narave pravice in področja njenega uresničevanja, pomembna tudi vsebina zakonskih pooblastil Odvetniški zbornici Slovenije (v nadaljevanju: OZS) za urejanje in odločanje o izbrisu iz imenika. Zakonodajalec je namreč dal naslednjo zakonsko pooblastilo OZS: „O vpisu in izbrisu iz imenika odvetnikov odloča organ, določen s statutom OZS,v upravnem postopku.“ Zakonodajalec je torej OZS, kot profesionalnemu združenju odvetnikov, ki je ustanovljeno z zakonom (41. člen ZOdv), podelil pooblastilo zgolj za določitev, kateri organ bo odločal o vpisu in izbrisu iz imenika in da mora ta organ odločati v upravnem postopku. Slednje pomeni, da je odločanje tega organa podvrženo sodnemu nadzoru v upravnem sporu. Zakonodajalec ni dal nikakršnega izrecnega pooblastila OZS, da uredi oziroma opredeli tudi pogoje ali razloge za izbris iz imenika in s tem za odvzem pravice opravljati ta svobodni poklic. Določilo 44. člena ZOdv pravi, da se „s statutom podrobneje določijo naloge in organizacija zbornice, naloge skupščine in drugih organov zbornice, sodelovanje odvetniških kandidatov in pripravnikov in tujih odvetnikov po 2a. členu tega zakona pri delu organov zbornice, način zagotavljanja sredstev za delo zbornice in druga vprašanja, pomembna za delovanje zbornice“.

20. Upoštevajoč to določbo razlogi oziroma pogoji za odvzem pravice opravljati poklic odvetnika niso „naloge in organizacija organov zbornice“ in tudi ne morejo biti „druga vprašanja, pomembna za delovanje zbornice,“ ker gre pri razlogih oziroma pogojih za (ne)opravljanje poklica odvetnika za pomembna vprašanja za delovanje odvetništva kot svobodnega poklica, ne pa za pomembna vprašanja za delovanje zbornice kot javno-pravne organizacije. Ureditev razlogov oziroma pogojev za (ne)opravljanje odvetniškega poklica si je pridržal zakonodajalec v ZOdv, na primer v določilu 21. člena - dejavnosti, službe, funkcije in posli, ki so nezdružljivi z opravljanjem odvetniškega poklica; v določilu 21.a člena ZOdv - dovoljene in prepovedane oblike informiranja javnosti; pogoji za opravljanje odvetniškega poklica, kamor spada tudi pogoj, da je vreden zaupanja – 1. odstavek 25. člena, točka 7 ter 27. člen ZOdv; v določilu 22. člena ZOdv – obveznost dejansko in stalno opravljati odvetniški poklic; razlogi za izbris iz imenika – 30. člen ZOdv; eden izmed taksativno naštetih razlogov za izbris iz imenika je okoliščina, če se ugotovi, da oseba ne izpolnjuje več „z zakonom predpisanih pogojev“ za opravljanje odvetniškega poklica (7. točka 1. odstavka 30. člena ZOdv). Izbris iz imenika mora torej temeljiti na zakonsko predpisanih pogojih. Zakonsko predpisan pogoj v konkretnem primeru pa je določilo 27. člena ZOdv. Po tem določilu „ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica.“ Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na razlog iz drugega dela tega določila.

21. Na tej podlagi sodišče najprej ugotavlja, da so okoliščine neplačevanja članarin OZS in zavarovanj odvetniške poklicne dejavnosti, zlasti če gre po mnenju tožene stranke za „izmikanja“ tem obveznostim ter en oziroma edini primer neupravičenega zadržanja denarnih sredstev, ki jih je odvetnica prejela za stranko, nedvomno takšne okoliščine, ki spadajo v okvir ravnanj, deloma tudi obnašanja, na podlagi katerih je možno sklepati, da oseba ne bo poštno in vestno opravljala odvetniškega poklica. V tem elementu tožena stranka ni kršila materialnega prava. Tudi dejstvo, da je OZS v štirih alinejah določila 59ca člena Statuta OZS primeroma uredila domnevo, kdaj se utemeljeno sklepa, da odvetniškega poklica oseba ne opravlja vestno in pošteno, ni v nasprotju z načeli vladavine prava, delitve oblasti in skladnosti podzakonskih predpisov z zakonom (2. člen, 3. odstavek 153. člena ter 2. odstavek 3. člena Ustave). Takšno določilo prispeva k pravni predvidljivosti in pravni varnosti v zvezi z uresničevanjem pravice do opravljanje svobodnega poklica odvetništva.

22. Problem z vidika stroge presoje zakonitosti izpodbijanega akta se začne v dejstvu, da tožena stranka, čeprav se zdi, da je odločitev oprla ravno na okoliščine iz 59ca. člena Statuta OZS, tega določila, ki služi pravni varnosti in predvidljivosti v zvezi z uresničevanjem odvetništva v smislu ustavne pravice do enakega dostopa do vsakega delovnega mesta, sploh ne omenja. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe in dokazne ocene tožene stranke ni jasno razvidno in prepričljivo izkazano (glede na trditve tožnice v upravnem postopku), koliko pravnomočnih disciplinskih kazni je tožnica dobila in v kakšnem obdobju ter koliko izmed njih je hujših ali lažjih kršitev (prva alineja 1. odstavka 59.ca člena Statuta OZS), ali pa, da tožnica v zadnjih štirih letih ni prostovoljno izpolnila najmanj dveh odločb disciplinskih organov zbornice, kljub dvema pisnima opominoma zbornice z opozorilom na izbris (2. alineja 59ca člena Statuta OZS). Sodišče bi morebiti glede na podatke v spisu to pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta najlažje samo odpravilo, če bi se oprlo na 3. alinejo 1. odstavka 59ca člena Statuta OZS, po kateri je za izbris iz imenika dovolj, če odvetnik iz naslova članarin, denarnih kazni, zavarovalnin, zamudnih obresti in drugih obveznosti dolguje OZS več kot 2000.00 EUR, ker to med strankama niti ni sporno - ob predpostavki široke razlage pogoja glede pisnih opominov. Tožena stranka namreč šele v pritožbi zoper sklep z dne 23. 1. 2015 Upravnega sodišča o izdaji začasne odredbe navaja, da se je oprla na 3. alinejo 1. odstavka 59ca člena Statuta OZS.

23. Vendar pa v konkretnem primeru sodišče ne more nadomestiti manjkajoče obrazložitve tožene stranke in sicer ne toliko zaradi tega, ker določeno polje proste presoje in avtonomije pri uporabi strogosti razlogov iz 27. člena ZOdv pripada OZS in ne sodišču, ampak zaradi tega, ker ima obrazložitev izpodbijanega akta še neko drugo pomanjkljivost, ki pa je bistvena za obravnavani upravni spor. V nekaterih drugih primerljivih zadevah, kot je na primer odvzem pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja v disciplinskem postopku zoper izvršitelja v povezavi z razlogom nevrednosti javnega zaupanja, je zakonodajalec v zakonu izrecno predpisal, da mora pristojni organ pred odločitvijo o sankciji upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto ukrepa in višino kazni, zlasti pa težo kršitve in njene posledice, povzročeno škodo, stopnjo odgovornosti, prejšnje delo in vedenje izvršitelja in morebiti prej izrečene disciplinske ukrepi (298c člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). To sicer ni nujna vsebina zakona, kajti upravičenost (dopustnost) posega v pravico do opravljanja svobodnega poklica pod enakimi pogoji iz 3. odstavka 49. člena Ustave mora organ odločanja vedno obravnavati tudi z vidika načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena ustave), torej tudi v primeru, če elementi načela sorazmernosti niso izrecno opredeljeni v zakonu. Vendar je za konkreten primer OZS to izrecno predpisala v podzakonskem predpisu in sicer v določilu 59. č člena Statuta OZS, ki v tem smislu zagotavlja bolj predvidljivo uresničevanje pravice iz 3. odstavka 49. člena Ustave v zvezi z zakonsko pravico iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZOdv. Po tem določilu se „v postopku izbrisa iz imenika odvetnikov poleg razlogov za izbris odvetnika iz imenika upošteva tudi teža kršitev in njene posledice, stopnja odgovornosti, predhodno ravnanje odvetnika, morebitno predhodno uvedeni in ustavljeni postopki izbrisa odvetnika iz imenika, odvetnikova pripravljenost, da se posledice, ki so razlog za izbris po tem statutu, čim prej odpravijo, in druge okoliščine primera.“

24. Nič od navedenega ni razvidno iz izpodbijane odločbe, da bi tožena stranka obravnavala, zaradi česar ima izpodbijani akt tolikšno pomanjkljivost, da se ga ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 39. člena in 3. odstavkom 15. člena Ustave). Izpodbijani ukrep je sicer predpisan z zakonom, ima legitimen cilj, ki je v varovanju zaupanja v pravosodje; ukrep je tudi dovolj določno predpisan v ZOdv in Statutu OZS v tem smislu, da arbitrarna uporaba prava ni zelo verjetna; ukrep je primeren v tem smislu, da je s takšno stopnjo (ne)tolerance glede izpolnjevanja odvetniških obveznosti možno izboljšati zaupanje ljudi v pravosodje, vendar pa v izpodbijanem aktu manjka utemeljitev, da je tako strog ukrep nujen, ker z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnice, ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja v enaki meri in izpodbijana odločitev tudi nima obrazložitve z vidika načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede, to je z vidika tehtanje na eni strani intenzivnosti posega v tožničino pravico in na drugi strani koristjo za javno zaupanje in varstvo strank v pravnih postopkih pred sodišču. Ta dva elementa v okviru načela sorazmernosti in v povezavi z določilom 59č člena Statuta OZS bo tožena stranka morala dopolniti v ponovljenem postopku, pri čemer se bo morala opredeliti in odločiti tudi o časovnem okviru izbrisa iz imenika. Kajti po določilu 2. odstavka 27. člena ZOdv, če je zahteva za vpis v imenik zavrnjena iz razloga nevrednosti zaupanja, na katerega je tudi tožena stranka oprla izpodbijano odločitev, potem se nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, zakaj tožena stranka tega določila ni uporabila v izreku izpodbijanega akta glede časovnega okvira izbrisa iz imenika. Kajti kljub uporabi določila 2. odstavka 27. člena ZOdv tudi v primerih izbrisa je namreč možno uveljavljati trajen izbris iz imenika v primeru najhujših kršitev v zvezi z nevrednostjo javnega zaupanja. Tudi trajanje izbrisa iz imenika je namreč eden od bistvenih delov ocene odločitve o izbrisu z vidika načela sorazmernosti. Tožena stranka je sicer en element iz 59č člena Statuta OZS in načela sorazmernosti obravnavala v odgovoru na tožbo pod točko V., vendar pa po ustaljeni upravno-sodni praksi tožena stranka ne more bistvenih pomanjkljivosti v upravnem aktu nadomestiti z dopolnjevanjem obrazložitve v odgovoru na tožbo.

25. Tožena stranka je torej napačno uporabila 27. člen Zodv, ker tega določila ni uporabila v povezavi z načelom sorazmernosti (3. odstavek 49. člena in 3. odstavek 15. člena Ustave ter 59č člena Statuta OZS) oziroma ker izpodbijani akt v navedenem delu nima ustrezne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k II. točki izreka:

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe je neutemeljena.

27. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi z izvršitvijo tožnici nastala težko popravljiva škoda. Ker Upravno sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ta pa postane pravnomočna že z izdajo in učinkuje z vročitvijo sodne odločbe o tožbi zoper izpodbijani akt, tožnica ni izkazala verjetnosti, da bi ji nastala težko popravljiva škoda, ki bi jo lahko sodišče preprečilo z izdajo začasne odredbe, glede na to, da je sodišče s to sodno odločbo, kot izhaja iz izreka pod točko I., že odločilo o tožbi tožnice. Na tej podlagi je sodišče zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k III. točki izreka:

28. Tožeča stranka ni zahtevala povrnitve stroškov postopka, tožena stranka pa ne more uspešno uveljavljati stroškovnega zahtevka, če je tožbi ugodeno, niti če je tožba zavrnjena ali zavržena (2., 3. in 4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče v tretji točki izreka odločilo, da se stroškovni zahtevek tožene stranke zavrne.