Jedro

Če ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel orožje, se lahko odreče dovoljenje za njegovo nabavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 271/99-8 z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.1.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote L. z dne 23.12.1998, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da ima upravni organ pooblastilo za odločanje po prostem preudarku v določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in 44/90 v nadaljevanju ZOro), po kateri lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje oziroma strelivo, če to narekujejo koristi javnega reda in miru, ali če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja ali orožnega lista. Iz podatkov upravnih spisov ter odločbe tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja, da potrebuje tožnik orožje za svojo osebno varnost zaradi vse večjega števila kaznivih dejanj.

Zgolj z zatrjevanim občutkom ogroženosti in ne da bi bile izkazane okoliščine, ki bi kazale na ogroženost njegovega življenja, pa tožnik ni izkazal opravičenega razloga za izdajo zahtevanega dovoljenja. Zato sprejema oceno tožene stranke, da je prvostopenjski upravni organ, ki je zavrnil njegovo zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa odločil v obsegu danega pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dano. Ugovor, ki se po tožnikovem mnenju nanaša na opravičenost razloga za izdajo spornega dovoljenja (da se bo po upokojitvi preselil v okolico T., kjer se vrstijo vlomi in druga kazniva dejanja) zato ni sprejelo.

Tožnik se v pritožbi ne strinja s presojo, da ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za izdajo zahtevanega dovoljenja za nabavo samokresa. Za dejanja z elementi nasilja ni bil nikoli kaznovan, svojo primernost za pridobitev orožja pa je dokazal tudi s posestjo službenega orožja istega kalibra. Meni, da pri odločanju ni bilo v zadostni meri upoštevano dejstvo, da mu je neznanec že večkrat grozil po telefonu, pa policija kljub poznani telefonski številki ni izsledila storilca. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 20. člena ZOro lahko upravni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja tudi, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Opravičeni razlogi so podani le, če so izkazani konkretno in utemeljujejo ogroženost osebne varnosti oziroma varnosti prosilčevega premoženja ter bi bila z nabavo orožja ta konkretna ogroženost zmanjšana ali odpravljena. Samo občutek ogroženosti za izdajo dovoljenja za nabavo orožja ne zadošča. Ker tožnik z zatrjevanim občutkom ogroženosti ni izkazal opravičenega razloga za izdajo zahtevanega dovoljenja, je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je bil v upravnem postopku prosti preudarek pravilno uporabljen in obrazložen. Zato je izpodbijana sodba, s katero je bila tožnikova tožba zoper odločbo tožene stranke zavrnjena, pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev.

Ker ni izkazal opravičenega razloga za nabavo orožja, tožnik niti z navedbami o svoji osebni primernosti, niti z navedbami o anonimnih grožnjah po telefonu, ki jih je presojala že tožena stranka, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče je v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.