Jedro

Tožniku se pravilno ni priznala pravica do azila iz humanitarnih razlogov in zaradi združitve z družino, ki ima v Republiki Sloveniji priznano začasno zatočišče, saj žena in otroci lahko uveljavljajo pravico do združitve moža in očeta z družino po predpisih, ki urejajo status tujca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1178/2002-10 z dne 6.8.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.5.2002 (1. točka izreka), predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je ugodilo (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odl. US, 113/2000-odl. US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobil azila in odločila, da mora tožnik zapustiti državo v roku 3. dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka je menila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik je s svojo družino prišel v Republiko Slovenijo 13.4.1992 in se po nekaj dnevih sam vrnil v matično državo ter se pridružil sprva HVO potem pa Armiji BIH. Ob demobilizaciji je 10.6.1996 ilegalno prišel v Republiko Slovenijo in se pridružil svoji družini, ki ima priznano začasno zatočišče. Po več selitvah z družino sedaj živi v Zbirnem centru v Č. Ker si je neuspešno poskušal urediti dovoljenje za bivanje iz humanitarnih razlogov, je 13.12.2000 zaprosil za priznanje začasnega zatočišča in ker mu je bila tudi ta prošnja zavrnjena, je dne 7.12.2001 zaprosil za azil. V kraj B., kjer so imeli hišo, ki je sedaj poškodovana, se ne more vrniti, saj se je boril proti Srbom. Njegov sin je bil zaradi tumorja na možganih v ljubljanskem UKC operiran in njegovo zdravljenje še ni končano, žena pa čaka na operacijo na žolču. Tožena stranka je vpogledala vrsto poročil, iz katerih je ugotovila, da se varnostna in politična situacija za osebe, ki se vračajo v domovino izboljšuje, pereči problemi, kot so brezposelnost in šolanje otrok, pa ostajajo.

Vpogledala je tudi poročila, ki se nanašajo na območje B., kjer je tožnik z družino živel pred prihodom v Republiko Slovenijo. Iz teh izhaja, da v B. prevladuje prebivalstvo bosanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi ter hrvaška populacija, čeprav je bilo to območje v času med vojno pod srbskim nadzorom. Tja se je vrnilo v letu 1999 1200 bosanskih družin, začela pa se je ustanavljati tudi multietična javna uprava in tudi policija. Dne 8.3.2000 je bilo ustanovljeno Multietično avtonomno okrožje B., ki ne spada niti v federacijo BiH, niti pod Republiko Srbsko, pač pa ima v skladu s končno dodelitvijo in aneksom arbitražnega sodišča z dne 5.3.1999 svojo politično in sodno oblast. V B. še vedno delujejo tudi mednarodni opazovalci. Osebe, ki so med vojno zapustile BiH, se vračajo in nimajo nikakršnih varnostnih težav v zvezi z vračanjem na njihove domove in niso izpostavljene nečloveškemu ravnanju ali mučenju, vendar pa živijo v slabih socialno-ekonomskih razmerah.

Tožnik bi se, po mnenju tožene stranke, lahko vrnil v B., saj ima to območje poseben status, večinsko prebivalstvo pa je bosanske narodnosti in muslimanske vroizpovedi. Zato sklepa, da je tožnik zapustil matično državo zaradi združitve s svojo družino v Sloveniji in iz razlogov ekonomske narave, kar dokazuje tudi njegova prošnja za priznanje azila, ki je ni vložil nemudoma po prehodu v državo, temveč šele po 5 letih bivanja v Sloveniji, ko je dobil sedanjo pravno pomoč. Ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca niti po Ženevski konvenciji niti Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi okoliščina, da je bil tožniku izdan potni list BiH dne 7.2.2000 z veljavnostjo do 7.2.2005, kaže, da ga ne preganjajo uradne oblasti države izvora. Prav tako ni razlog za pridobitev azila v Republiki Sloveniji združitev s tožnikovo družino, ki živi v Sloveniji. Na podlagi predpisov o tujcih pa si lahko pridobi ustrezno dovoljenje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi tožene stranke, saj ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, določenih v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, poleg tega pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge.

Sodišče je nadalje zavrnilo tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb procesnega prava. Ta ugovor je tožnik uveljavljal neutemeljeno, ker ga niti ni obrazložil, niti konkretiziral, navedel pa tudi ni dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa bi to moralo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Enako je tudi z ugovorom o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Tožbene navedbe, da je v kraju, od koder prihaja, večinsko prebivalstvo Srbsko in da je torej pripadnik manjšine, zaradi česar naj bi bil v primeru vrnitve ogrožen, so v nasprotju s podatki poročil nevladnih mednarodnih organizacij, na katere se opira izpodbijana odločba. Nadaljnja navedba, da je bil maltretiran s strani pripadnikov HVO, je v nasprotju z njegovo izjavo na zaslišanju dne 4.2.2002 in ji zato sodišče ne more slediti.

Odločba tožene stranke je bila izdana na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih. Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na ugotovitve, da so se uredile varnostne in življenjske razmere v tožnikovi izvorni državi v času, odkar jo je zapustil. Neutemeljen je tudi ugovor o nepoznavanju prava, saj mora tujec poznati pravni red, predvsem predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U 119/99-30 (Uradni list RS, št. 56/2002). Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožnik je imel možnost, da izčrpno predstavi, pojasni in dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembna za odločitev. Tožena stranka je to ugotavljala v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil in pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Prav tako ni razlogov za priznanje azila na podlagi pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v Federacijo BiH ali B. izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da zadevo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Organi odločanja, po njegovem mnenju, niso v zadostni meri presojali obstoja humanitarnih razlogov za priznanje zaščite in preuranjeno sklepali, da samo dejstvo, da je formiran D. B., njemu omogoča varno vrnitev v matično državo. Tudi po priporočilih UNHCL naj bi bilo vračanje pripadnikov manjšin izključno prostovoljno. V B. predstavljajo večino Srbi, teritorij B. pa je vključen v Republiko Srbsko. Zaradi nemirov je še vedno potrebna prisotnost mednarodnih sil. Glede na navedeno, organi odločanja niso z gotovostjo ugotovili, da se lahko vrne brez škode za osebno varnost oziroma da ob vrnitivi ne bi bil podvržen slabemu nečloveškemu in ponižuječem ravnanju. Po priporočilu UNHCL se naj ne bi vračalo tudi travmatiziranih oseb. Taka oseba je vsekakor on, saj je med vojno doživel mnoga grozodejstva. Vpisal se je v seznam borcev v občini B. Ta seznam so nato prevzeli Srbi in začeli z maščevanjem. Njegova hiša ni bila porušena med bojem, temveč je bila namerno porušena s strani Srbov, ki so rušili hiše tistim, za katere vedo, da so se aktivno vključili v vojno in borili proti njim. Takoj po vojni se ni mogel vrniti v B. in je živel v B.B., kjer je večinsko hrvaško prebivalstvo. Zato ni pravilna navedba, da je zapustil BiH izključno iz razloga združevanja z družino. Na zaslišanju je navedel, da so ga iz porušene srbske hiše v B.B. izgnali pripadniki vojaške policije, v naslednji hiši pa je bil aretiran in nato pretepen. Naproša pritožbeno sodišče, da pri odločanju upošteva Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki določa, da naj bodo otrokove pravice glavno vodilo pri vseh postopkih. Sin je hudo bolan in nujno potrebuje bližino in nego obeh roditeljev. Predlaga tudi oprostitev plačila vseh sodnih stroškov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, daje Republika Slovenija po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil pravico azila tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija) in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil, iz humanitarnih razlogov, tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 67. člena ZUS utemeljeno sledilo toženi stranki, ki je pravilno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, saj ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v matični državi preganjan zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Prav tako je bila utemeljeno uporabljena določba 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj je pravilna ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ne bi vrnil v njegovo matično državo oziroma v B. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka temeljito in vsestransko proučila sedanje razmere v BiH in tudi v B., ki ima poseben status in je pod mednarodnim varstvom. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako materialno kot procesno pravo in na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, utemeljeno zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi moralo sodišče tožbi ugoditi in priznati tožniku pravico do azila iz humanitarnih razlogov in zaradi združitve z družino. Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, ZTuj-1) uresničuje načela o združitvi družine in o pravici do celovitosti družine, ki jih določajo Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Tožnikova žena in otroci imajo, po tožnikovih navedbah, v Republiki Sloveniji priznan status beguncev, tožnik pa ima tudi veljavni potni list BiH in če izpolnjujejo tudi ostale predpisane pogoje, lahko uveljavljajo (žena in otroci) pravico do združitve moža in očeta z družino po navedenih predpisih.

Pritožbeno sodišče pa tudi ni odločalo o predlogu tožeče stranke, da se iz humanitarnih razlogov oprosti plačila vseh sodnih stroškov. Že sodišče prve stopnje je tožnika oprostilo plačila sodnih taks, saj drugih stroškov postopka tožniki ni imel oziroma jih ni priglasil (glej 1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 16. členom ZUS).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.