Jedro

Pri ugotovitvi, ali je nepotrebno delo večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov je potrebno upoštevati tako delavce, katerim je bila podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga kot tudi delavce, katerim je podana odpoved PZ s ponudbo nove pogodbe. ZDR v 96. členu pri določitvi delavcev, katerih delo bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, ne določa, da se upošteva le tiste delavce, katerim bo tudi dejansko prenehalo delovno razmerje. ZDR ureja situacijo nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov in ne situacije dejanskega prenehanja delovnega razmerja delavcev, odpoved s ponudbo nove pogodbe pa je le način razreševanja odpovedi iz poslovnega razloga. Zato bi delodajalec moral sprejeti program reševanja presežnih delavcev, glede na določbo 2. alinee 1. odstavka 96. člena ZDR, saj je podal odpoved PZ s ponudbo nove pogodbe po določilu 90. člena ZDR 17 delavcem - voznikom, še 4 delavcem - voznikom (med njimi tudi tožniku) pa je podal t.i. individualne odpovedi PZ iz poslovnega razloga po določilu 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

23.4.2004 in odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu z vsemi pravicami in obveznostmi še traja (1. točka izreka). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ga za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače v višini dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi in mu od posameznih mesečnih zneskov neto plač izplačati zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače

18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od pripadajočih mesečnih bruto zneskov pa je tožena stranka dolžna plačati tudi vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače, vse v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh razlogov po določilih

338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je bil razlog za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga tožniku in ostalim trem delavcem vsekakor slabo finančno stanje pri toženi stranki oziroma izkazana izguba za leto 2003. Direktorica tožene stranke je na glavni obravnavi res dejala, da so bili pri toženi stranki z izgubo za leto 2003 seznanjeni v februarju 2004, toda dokončne (uradne) podatke o višini so dobili šele z izdelavo bilance za leto 2003, ki pa je bila oddana dne 31.3.2004, nato je dne 24.3.2004 bilanco potrdil še koncern H. Avstrija kot lastnik oziroma družbenik tožene stranke. Tako bilanca do oddaje dne

31.3.2004 še ni bila dokončna. Šele po dokončni bilanci so se pri toženi stranki lahko lotili sistematičnega reševanja situacije in so v ta namen dne 1.4.2004 sprejeli tudi novo sistemizacijo delovnih mest. Šele takrat so se lahko odločili, katerim delavcem bodo zmanjšali plače oziroma, kako bodo sestavili seznam presežnih delavcev. V tožnikovem primeru je bil še dodatni razlog ta, da se je planirala tudi odprodaja njegovega kamiona. Šele ugotovitev tožene stranke, katerega od njenih tovornjakov bodo prodali, pomeni dokončno seznanitev z razlogom odpovedi pogodbe za tožnikov primer. Tožena stranka tudi ni odpovedala pogodb o zaposlitvi več kot 10% delavcem, saj je le štirim delavcem delovno razmerje dejansko prenehalo, res pa je, da je odpovedala pogodbo še nekaterim delavcem, vendar jim je podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je kot razlog za odpoved navedla "združitev določenih del za katere se zahteva ista stopnja in vrsta izobrazbe", ta razlog pa se naj ne bi nanašal na tožnikovo delo, kar naj bi izpovedala tudi direktorica A. K.. Takšna njena izjava je izvzeta iz celotnega konteksta njene izpovedbe. Ne drži tudi stališče sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ni dovolj resen in utemeljen, ker naj bi tožena stranka v novembru 2004 podaljšala pogodbe o zaposlitvi tudi dvema hrvaškima delavcema na delovnem mestu voznika. Navedeno drži, vendar če bi v času trajanja pogodbe o zaposlitvi odpovedala njima delovno razmerje, bi šlo za diskriminacijo na nacionalni osnovi. Toženi stranki tudi bodoče odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcev niso mogle biti znane, saj je kasneje 13 delavcev naknadno na lastno iniciativo podalo odpovedi. V konkretnem primeru je šlo za individualno odpoved, tako da tožnik tudi nima pravice do prednostne zaposlitve po 102. členu ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče zatrjevanih bistvenih kršitev ni storilo in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, v zvezi z uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče svoje stališče pojasnjuje v nadaljevanju.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23.4.2004 ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka prekoračila 30 dnevni rok od seznanitve z razlogom odpovedi in samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je delodajalec odpovedal pogodbo več kot 10% delavcem in bi zato moral sprejeti poseben program reševanja presežkov po določilih 96. člena ZDR, ker se strukturne in organizacijske spremembe pri delodajalcu niso nanašale na tožnikovo delo, ker je delodajalec v novembru leta 2004 podaljšal pogodbo dvema hrvaškima delavcema ter iz razloga, ker bi lahko tožnika tožena stranka zaposlila na drugem delovnem mestu glede na vse poznejše odpovedi s strani delavcev, ki so se zgodile.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za rešitev predmetne zadeve relevantno predvsem dejstvo, ali je pri toženi stranki šlo za odpoved večjemu številu delavcev in poslovnih razlogov po določilih Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki v 96. členu in naslednjih določa postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (t.i. kolektivni odpusti). Tako 96. člen ZDR med drugim določa, da je delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 10% delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev, dolžan sprejeti program reševanja presežnih delavcev. Program je dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kot je izpovedala zaslišana A.K., ki je bila v spornem obdobju prokuristka in je sedaj direktorica tožene stranke, je imela tožena stranka ob ugotovitvi slabega poslovnega rezultata oziroma v času ugotavljanja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga dejansko zaposlenih 102 delavcev ter, da so ob prestrukturiranju tožene stranke bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi le 4 delavcem, katerim je tudi dejansko prenehalo delovno razmerje, med njimi tudi tožniku.

Dodatno so bile podane odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi še 17 delavcem - voznikom. Od tistih delavcev, ki jim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi 4 delavci novih pogodb o zaposlitvi dejansko niso podpisali, 13 delavcev pa je nove pogodbe podpisalo, nato pa so podali individualne odpovedi, tako da jim je delovno razmerje prenehalo.

Po oceni pritožbenega sodišče je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala sprejeti program reševanja presežnih delavcev, kot to določa 96. člen ZDR, saj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po določilu 90. člena ZDR 17 delavcem - voznikom, ter še 4 delavcem - voznikom (med njimi tudi tožniku) podala t.i. individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določilu 88. člena ZDR. Pri ugotovitvi o tem ali gre za večje število nepotrebnih delavcev iz poslovnega razloga, je tako potrebno upoštevati tako delavce, katerim je dejansko prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga kot tudi tiste delavce, katerim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe. ZDR v 96. členu namreč kot kriterij za določitev "nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnega razloga" ne določa, da se upošteva le tiste delavce, katerim bo tudi dejansko prenehalo delovno razmerje. ZDR ureja situacijo nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov in ne situacije dejanskega prenehanja delovnega razmerja delavcev, kot to zmotno meni tožena stranka, odpoved s ponudbo nove pogodbe pa je le način razreševanja odpovedi iz poslovnega razloga. Upoštevaje navedeno je tožena stranka tako skupaj odpovedala pogodbe o zaposlitvi 21 delavcem (4 + 17), kar predstavlja ob zaposlitvi skupaj 102 delavcev dejansko 21% delavcev, torej gre za situacijo iz 2. alinee 1. odst. 96. člena ZDR - (najmanj 10% delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev) oz. za situacijo iz 2. odst. 96. člena ZDR (20 delavcev ali več nepotrebnih iz poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev). Tako je bila tožena stranka dejansko dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev in ob tem upoštevati tudi določila ZDR o obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom (97. člen ZDR), obveznosti obveščanja zavoda za zaposlovanje (98. člen ZDR) ter določbe o tem, katere sestavine mora vsebovati program razreševanja presežnih delavcev, kot to določa 99. člen ZDR. Program razreševanja presežnih delavcev mora vsebovati: - razloge za prenehanje potreb po delu delavcev; - ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji;

- seznam presežnih delavcev; - ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, kot so: ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev pomoči za začetek samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne dobe.

Program razreševanja presežnih delavcev pa mora biti tudi finančno ovrednoten. Delodajalec mora v programu določiti tudi kriterije za določitev presežnih delavcev. Tako tudi ni pravilno pravno stališče tožene stranke, da tožena stranka ni bila dolžna spoštovati 102. člena ZDR, ki sicer ureja prednostno pravico do zaposlitvi v roku enega leta v primeru, če delodajalec zaposljuje nove delavce. V takšnem primeru imajo namreč delavci, katerim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prednostno pravico do zaposlitve, če izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela. Vendar navedeno v konkretnem postopku sicer ni bilo sporno vprašanje. Ker tožena stranka ni upoštevala določil ZDR, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (t.i. kolektivni odpusti), je bila podana individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku nezakonita.

V kolikor pa bi šlo za individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenim ugovorom tožene stranke o tem, da subjektivni rok za podajo odpovedi po 5. odst. 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved, še ni pričel teči s tem, ko so ugotovili izgubo v poslovanju, pač pa dejansko z dnem, ko je tožena stranka dokončno ugotovila izgubo v poslovanju z letnim izkazom poslovanja in tudi formalno sprejela novo sistemizacijo delovnih mest, s katero je na novo določila potrebna delovna mesa in tudi ugotovila, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno.

V zvezi z zaposlitvijo dveh hrvaških državljanov na delovnem mestu voznika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in istočasno na identičnem delovnem mestu zaposliti dva tuja državljana. Tudi poslovni razlog o spremembi vsebine del oz.

racionalizacije ni bil izkazan in tudi ni mogoče slediti ugovoru o tem, da bi tuja državljana lahko uveljavljala razlog diskriminacije na nacionalni osnovi. Poudariti je, da je tožnik bil v delovnem razmerju za nedoločen čas, tuja državljana pa je tožena stranka lahko zaposlila za določen čas samo pod pogoji in na način predviden v Zakonu o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS št. 66/2000 s sprem. - ZZDT). Tako nikakor ne bi šlo za kakršnokoli diskriminacijo po nacionalnem poreklu, kot to zmotno navaja tožena stranka. V kolikor je tožena stranka zaposlovala tuje državljane na enakih delovnih mestih pa tudi ni mogoče šteti, da je tožena stranka izkazala resen in utemeljen razlog za odpoved ter pogoj, da je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem po določilu 2. odst. 88. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.