Jedro

Glede na povzeto vsebino pooblastila pa tudi po oceni sodišča ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da za objavo ponudbe na oglasni deski za prodajo navedenih nepremičnin pod tam navedenimi pogoji, pooblaščenka ni bila pooblaščena. Prvi tožnik je pooblaščenko nedvomno pooblastil za vodenje postopka po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih, kar glede na ZKZ nedvomno terja objavo ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča (gozda ali kmetije) na oglasni deski.

Vsebina ponudbe je v domeni prodajalca ter da v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre namreč za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, prednostno ponudi predkupnim upravičencem po ZKZ.

Zgolj z konkretnimi dejstvi, ki bi pomenila nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v odločbi o priznanju statusa kmeta, izračunu dohodka za leto 2018 ter ostalih listin, bi druga tožnica (in prvi tožnik) lahko ugovarjala priznanemu statusu in na taka konkretna dejstva bi moralo biti v postopku odgovorjeno oziroma bi jih moral prvostopenjski organ obravnavati.

Izrek

I. Tožbi se zavrneta.

II. Stroškovni zahtevek tožečih strank se zavrneta.

III. Stroškovni zahtevki strank z interesom A. A., druge tožnice in B., d.o.o. se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom in odločbo s 1. in 2. točko izreka sklepa združil upravne zadeve: druge tožnice, stranke z interesom A. A. in stranke z interesom C. C. za odobritev pravnega posla v en postopek in odločil, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve; s 1. točko izreka odločbe odobril pravni posel na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 13. 11. 2019, ki jo je podal prvi tožnik kot prodajalec in izjave o sprejemu ponudbe z dne 13. 12. 2019, ki jo je sprejel A. A., in katere predmet je kmetijsko zemljišče parc. št. 1273/3 k.o. ..., ki se prodaja skupaj s stavbnima zemljiščema parc. št. 1273/4 in 1274, obe k.o. ..., po skupni prodajni ceni 250.000,00 EUR, z 2. točko izreka odločbe zavrnil vlogi za odobritev pravnega posla druge tožnice in C. C. ter s 3. točko izreka odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. V zvezi z odločitvijo s sklepom je navedel, da je o združitvi zadev odločil na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V zvezi z odločitvijo z odločbo je uvodoma navedel, da je prvi tožnik po pooblaščenki D. D. izročil organu ponudbo za prodajo zemljišča s parc. št. 1273/1 v izmeri 5083 m2, po prodajni ceni 250.000,00 EUR, po kateri se to zemljišče prodaja v celoti skupaj s stavbnim zemljiščem parc. št. 1274 po navedeni ceni. Prispelo je več pravočasnih ponudb, med drugim ponudba druge tožnice, ki ni uveljavljala predkupne pravice, stranke z interesom C. C., ki je uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, in stranke z interesom A. A., ki je tudi uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet. Organ je ugotovil, da je bila po objavi ponudbe izvedena parcelacija in gre sedaj za parc. št. 1273/3 in 1273/4. Ukinjeno zemljišče se je nahajalo delno v območju kmetijskih zemljišč in delno v območju stavbnih zemljišč. Predmetna zemljišča so del zaščitene kmetije. Druga tožnica je k vlogi predložila pisno izjavo, da je lastnica zemljišč, ki mejita na prodajano zemljišče, da primarno uveljavlja predkupno pravico kot zakupnik zemljišča, podrejeno kot lastnik zemljišča, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Organ je ugotovil, da druga tožnica nima statusa kmeta, je pa vpisana kot nosilka kmetije, pri čemer so nepremičnine v solasti druge tožnice in E. E., ki pa ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo (primerljive površine: 4,5024 ha). Stranka z interesom A. A. je k vlogi predložil izračun dohodka iz kmetijstva za obnovo statusa kmeta, ki ga je izdelala Kmetijsko gozdarska zbornica, odločbo z dne 17. 2. 2020 o statusu kmeta. Nepremičnine A. A. ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo (primerljive površine: 1,5173 ha). Stranka z interesom C. C. ni predložil nobenega dokazila je pa po podatkih registra lastnik zaščitene kmetije. Vsi navedeni izpolnjujejo pogoje iz 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in sicer druga tožnica, ki ji z nakupom zemljišča nastaja nova zaščitena kmetija, stranka z interesom A. A., ki povečuje oziroma zaokrožuje svojo kmetijo in stranka z interesom C. C., ki povečuje svojo že obstoječo kmetijo. Po opravljeni ustni obravnavi ter pribavi izjav strank je organ ugotovil, da ima A. A. predkupno pravico kot drug kmet. Ima priznan status kmeta s pravnomočno odločbo z dne 27. 1. 2020, dohodka iz kmetijske dejavnosti pa v času sprejema ponudbe še ni bilo mogoče ugotavljati, zato je organ upošteval dohodek za leto 2018, ki ga je izdala Kmetijsko gozdarska zbornica, kar je glede na njene dejavnosti (izdelava različnih strokovnih mnenj) mogoče upoštevati kot verodostojno dokazno listino. Druga tožnica v času sprejema ponudbe ni uveljavljala predkupne pravice, v postopku se je najprej sklicevala na mejaštvo, nato kot zakupnik zemljišča, podrejeno kot kmet mejaš, še podrejeno kot lastnik, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki se prodaja, ki je deloma gozd po njenih zatrjevanjih. Iz potrdila o namenski rabi MOL ne izhaja, da gre za gozdno zemljišče. Ker nima statusa kmeta, ne more uveljavljati predkupne pravice na tej podlagi. Predložene zakupne pogodbe, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, pa organ ne more upoštevati, ker je ob sprejemu ponudbe ni niti uveljavljala niti dokazovala.

3. Drugostopenjski organ je s sklepom združil pritožbene zadeve (med) drugim druge tožnice in prvega tožnika v en postopek (1. točka izreka sklepa), zavrnil pritožbo druge tožnice in prvega tožnika ter še zahtevo druge tožnice za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. V zvezi s pritožbo prvega tožnika je navedel, da prvi tožnik domnevno neustrezno zastopanje omenja prvič v pritožbi. Prvi tožnik se postopka ni udeleževal, ker je imel na podlagi domnevno spornega pooblastila pooblaščenko. Glede na vsebino pooblastila, ki jo organ povzame, prvostopenjski organ ni imel podlage, da bi utemeljeno dvomil, da pooblaščenka ni imela pooblastila za podajo ponudbe, ki se glede na predmet prodaje vodi po ZKZ, kar pomeni tudi ugotavljanje predkupnih upravičencev in vezanost prodaje na kogentne določbe ZKZ. Le če bi ena od strank ali prvi tožnik na to opozoril oziroma preklical pooblastilo, bi lahko prvostopenjski organ podvomil v dano pooblastilo. Iz navedb prvega tožnika je razvidno, da je vedel, da poteka postopek prodaje, vendar ni z ničemer na to reagiral. Da je prišlo do odobritve pravnega posla, naj bi prvi tožnik izvedel s prejemom izpodbijanega akta. Po mnenju prvega tožnika bi morala njegova pooblaščenka sama obvestiti prvostopenjski organ o domnevnih nepravilnostih. Drugostopenjski organ je ocenil, da je glede na zgoraj povedano vsebino podanega pooblastila ter ne-reagiranja prvega tožnika v postopku na prvi stopnji prvi tožnik s temi navedbami prekludiran po 238. členu ZUP, saj gre za nedovoljene pritožbene novote. Enako velja za navedbe glede parcelacije zemljišča, ob pritrditvi k navedbam prvostopenjskega organa v zvezi s tem. V primeru, ko prodajalec ponudi zemljišča v paketu, po skupni ceni in kar je postavljeno kot pogoj pri prodaji, vsa zemljišča delijo enako usodo – se jih obravnava po ZKZ (če gre za kmetijska in za stavbna zemljišča). V tem postopku se presoja zgolj, ali je promet potekal po ZKZ, o morebitnih civilnih oziroma pravdnih postopkih pa bo odločalo pristojno sodišče. Glede na opravljeno presojo dokazov na prvi stopnji drugostopenjski organ zavrača dokazne predloge prvega tožnika za njegovo zaslišanje, zaslišanje D. D., saj so bila vsa pomembna dejstva ugotovljena. V zvezi s statusom kmeta stranke z interesom A. A. je še dodal, da je prvostopenjski organ z listinami seznanil vse stranke postopka. Odločba o statusu kmeta je deklaratorna odločba, pri čemer je status kmeta predhodno vprašanje v tem postopku. Druga tožnica in prvi tožnik sta statusu kmeta stranke z interesom oporekala, vendar o tem nista predložila nasprotnih dokazov, prvostopenjski organ pa je to vprašanje tudi pravilno rešil. 5. V zvezi s pritožbo druge tožnice je navedel, da drži, da lahko sprejemnik ponudbe uveljavlja svoje predkupno upravičenje vse do izdaje odločbe prve stopnje, vendar mora izpolnjevati pogoje za predkupnega upravičenca v času sprejema ponudbe in jih izkazati v postopku. Zakupna pogodba je veljavno sklenjena, če je bila sklenjena po 26. in 27. členu ZKZ, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Druga tožnica ni izkazala, da je potek sklenitve zakupa potekal po 27. členu ZKZ (pogoj pisnosti iz 26. člena je namreč izpolnjen). Glede navedb, da je bila pogodba sklenjena po 30. členu ZKZ zaradi zdravstvenih težav prvega tožnika, je organ ugotovil, da je druga tožnica predložila izvid zdravniškega pregleda z dne 2. 10. 2019 in kirurškega posega z dne 30. 1. 2020, vendar pa drugostopenjski organ meni, da bi morala biti ne glede na to pogodba vpisana v zemljiško knjigo. V nasprotnem primeru bi šlo za izigravanje kogentnih določb ZKZ v zvezi z zakupnim razmerjem – stranke ne bi sklenile zakupnega razmerja po 26. in 27. členu, ker bi se sklicevale na 30. člen ZKZ, hkrati pa ga ne bi vpisale v zemljiško knjigo, saj je ta vpis izključen le, če je postopek potekal po 26. in 27. členu ZKZ. V zvezi z ugovori druge tožnice glede statusa kmeta stranke z interesom A. A. je navedel enako kot v zvezi s pritožbo prvega tožnika v tem delu. Druga tožnica svojih pavšalnih navedb z ničemer ne podkrepi. Druga tožnica je bila tudi seznanjena, da je prvostopenjski organ pridobil odločbo, s katero je bil status kmeta drugi tožnici pravnomočno zavrnjen. Druga tožnica bi morala v primeru, če se z odločbo ni strinjala, na podlagi dokaznega bremena, ki ga nosi v tem primeru, predložiti organu nasprotne dokaze. Ker je to možnost imela pred prvostopenjskim organom, je prekludirana z uveljavljanjem teh navedb v pritožbenem postopku.

6. Prvi tožnik je v tožbi uvodoma opozoril na I Up 76/2019 z dne 6. 5. 2020. Povzel je potek postopka, zlasti, da je bila odločitev, da se proda kmetijsko zemljišče skupaj s stavbnima zemljiščema, odločitev njegove pooblaščenke, ki za to ni imela pooblastila, niti ni bilo tako dogovorjeno s tožnikom, niti to ne izhaja iz pooblastila za prodajo zemljišč. Prvi tožnik je pooblaščenko pooblastil za (med drugim - op. sod.): vodenje postopka po določilih ZKZ, dajanje vlog in prevzemanje pisanj v upravnih postopkih, idr. Vodenje postopka po ZKZ ne gre razumeti tako, da je imela pooblaščenka pooblastilo za objavo ponudbe na oglasni deski. Ta del je bil dogovorjen le zato, ker je del parc. št. 1273/1 kmetijsko zemljišče in je zato obstajala možnost, da bo prišlo do prodaje po ZKZ. Iz pooblastila bi moralo jasno in nedvoumno izhajati, da je pooblaščenka pooblaščena za objavo ponudbe na oglasno desko. Prav tako je bilo iz pooblastila razvidno, da tožnik pooblašča pooblaščenko za izbiro kupca in ne pooblašča upravne enote, ki bi namesto njega odločala o kupcu celo v delu, kjer to ni zakonsko potrebno (pri stavbnih zemljiščih). Pooblaščenka je imela specialno pooblastilo za točno določena postopanja v zvezi s prodajo. Če bi imela splošno pooblastilo za prodajo, potem v pooblastilu ne bi bila navedena posamična točno določena dejanja. Pooblastilno razmerje ni dopuščalo, da bi pooblaščenka začela postopek prodaje parc. št. 1273/1 in 1274. Pooblastilo je bilo dano za pomoč pri izvedbi posla, ne pa, da bi pooblaščenka sama sklepala pogodbe in začela postopek prodaje po ZKZ. Opozoril je na 64. a člen Zakona o notariatu. Do teh dejstev se drugostopenjski organ sploh ni opredelil. Že v pritožbi je bilo pojasnjeno, da je pooblaščenka zagotovila, da bo svoje samovoljno ravnanje, glede katerega s prvim tožnikom nista bila dogovorjena, sanirala in da ga takšna ponudba ne zavezuje. Prvi tožnik je pooblaščenki verjel, kot laik ni bil seznanjen s postopki, niti z obravnavo pooblastilnih razmerij. Vedel je, da glede stavbnih zemljišč ponudba ne more biti zavezujoča, kot tudi, da ga ravnanje, za katerega ni bila podana njegova volja, ne more zavezovati. Šele z izdajo izpodbijane odločbe je bil seznanjen s tem, da zadeva ni bila sanirana. Že v pritožbi je predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje D. D., zaslišanje stranke z interesom B. Drugostopenjski organ se je glede tega postavil na stališče, da gre za nedovoljene pritožbene novote. V tem delu je torej odločba neobrazložena. Poudaril je še, da je D. D. organ obvestila, da tožnika od 7. 1. 2021 ne zastopa več in hkrati potrdila resničnost njegovih navedb, kar še toliko bolj potrjuje, da bi moral organ izvesti predlagane dokaze. Zaradi neustreznega zastopanja je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Preklic pooblastila tudi ne bi pomeni, da ponudba ni bila dana, temveč bi moral organ ugotavljati ustreznost pooblastila. Drugostopenjski organ se tudi ni opredelil do zatrjevanega neustreznega zastopanja. Poleg tega pooblaščenka ni imela izrecnega pooblastila za prenos pooblastila na drugega in organ ne bi smel upoštevati pooblaščenca F. F. na naroku kot njegovega pooblaščenca, s čimer niti ni bil seznanjen. Tudi v tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Prav tako se drugostopenjski organ ni opredelil do predloga za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v II P 874/2020, na ugotovitev, da pravni posli niso bili sklenjeni in da prvega tožnika ne zavezujejo oziroma podrejeno zaradi razveljavitve pogodb med prvim tožnikom kot tožnikom in A. A., C.C. in drugo tožnico kot toženci. Že k pritožbi je priložil tožbo, ki jo je vložil zoper D. D. v pravdnem postopku zaradi prekoračitve pooblastila. Če bi organ presodil, da za to ni pristojen, potem bi moral postopek odločanja vsaj prekiniti do odločitve v pravdnem postopku. Drugostopenjski organ se tudi ni opredelil do tožnikovih dokaznih predlogov v pritožbi. O vsem tem naj sodišče zasliši tožnika, D. D. in stranko z interesom B. 7. Dodal je še, da ponudba prodajalca ne more zavezovati glede stavbnih zemljišč, saj za to ne veljajo določbe ZKZ. Ne gre za ustaljeno prakso, kot to navaja organ, temveč gre za eno odločitev (I U 2351/2018). Drugače je odločilo sodišče v zadevi I U 1138/2016, Cp 219/2013. Da gre v tem primeru za nerešeno vprašanje v sodni praksi, kaže tudi dejstvo, da je Vrhovno sodišče v zadevi II DoR 240/2013 dopustilo revizijo med drugim glede vprašanja, ''ali ponudba za prodajo kmetijskih zemljišč, v kateri so zajete tudi posamezne stavbne parcele, vložena po ZKZ in v kateri ponudnik navede pogoj, da se prodaja izključno kot celota, ponudnika veže glede vseh nepremičnin, ali se v primeru paketne prodaje nepremičnine, režim prodaje za stavbne parcele podredi strožjemu režimu prodaje po ZKZ in ali je dopustno del paketne ponudbe, ki se nanaša na stavbna zemljišča, pravno obravnavati kot vabilo k dajanju ponudb iz 22. člena ZKZ in posledično šteti, da s sprejemom izjave o sprejemu ponudbe ni nastal zavezovalni pravni posel, zaradi česar ni obveznosti ponudnika za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila'', pri čemer o reviziji Vrhovno sodišče dosedaj še ni odločilo. Določbe ZKZ je treba razlagati ozko. V primeru prodaje še stavbnih zemljišč je treba dati prodajalcu možnost izbire med kupci. Ugovarjal je še, da stranka z interesom A. A. ne izpolnjuje pogojev za kmeta, zato nima predkupne pravice. Status kmeta je dokazoval s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, pri čemer je bil po vedenju tožnika vložen predlog za obnovo postopka tega postopka in o zadevi še ni odločeno. O tem naj se sodišče prepriča z vpogledom v upravni spis pri Upravni enoti Ljubljana. Prvi tožnik je predlagal, da sodišče vpogleda v upravni spis, ga zasliši in tožbi ugodi, izpodbijana akta odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

8. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo v I U 505/2021 najprej prerekal navedbe prvega tožnika kot prepozne. Meni, da je vsebina pooblastila jasna, gre za široko in zelo splošno pooblastilo glede na njegovo vsebino. Pooblastilo je prvi tožnik podpisal, torej je bil seznanjen, za kaj pooblašča pooblaščenko. Neumestno je sklicevanje na Zakon o notariatu. Prvi tožnik na naroku 31. 7. 2020 ni bil prisoten, temveč je bil prisoten F. F., katerega zastopanje je bilo ustrezno in v skladu z ZUP. Temu zastopanju tožnik ni nasprotoval do konca postopka na prvi stopnji, pa bi mu lahko. Očitno je računal na odobritev pravnega posla med njim in drugo tožnico. Ker do tega ni prišlo, se je prvi tožnik v pritožbenem postopku pričel sklicevati na domnevno neustrezno zastopanje po pooblaščencu F. F. ter prekoračitev pooblastila. Za bistveno kršitev pravil postopka bi prišlo le v primeru, če bi bil prvi tožnik kupec, kateremu organ ne bi odobril pravnega posla. Vloga prodajalca se je dejansko izčrpala z veljavnim posredovanjem ponudbe. V postopku odobritve pravnega posla se namreč ne odloča o pravici ali pravni koristi prodajalca, temveč o pravici ali pravni koristi kupca. Kar se tiče ponudbe, gre za paketno prodajo. Ponudba prodajalca zavezuje (I U 2351/2018). V I U 1138/2016 ne gre za tak primer. V zadevi II DoR 240/2013 je šlo za to, da toženec (prodajalec) ni razčlenil ponudbe na kmetijski in stavbni del, temveč je šlo za prodajo vseh zemljišč kot celote, tožnik (kupec) pa je argumentiral, da ima prednostno pravico tudi za stavbna zemljišča v okviru kmetije na podlagi 23. člena ZKZ. Z navedbo, da se prodajajo zemljišča kot celota, se je režim prodaje stavbnih zemljišč podredil prodaji kmetijskih zemljišč. Napačno je tako stališče prvega tožnika, da je predmet odobritve pravnega posla le kmetijsko zemljišče s parc. št. 1273/3. Tudi parcelacija parc. št. 1273/1 je bila izvedena z namenom, da bi prvi tožnik prepričal upravni organ, da zemljišči s parc. št. 1273/3 in 1274 ne moreta biti predmet odobritve. Vendar iz dogovora z dne 5. 11. 2019 jasno izhaja, da se prodajata skupaj z zemljišči s parc. št. 1273/1 in 1274 in takšno ponudbo je prvi tožnik objavil. Ugovarjal je še udeležbi stranke z interesom B. v postopku. Opozoril je na neuspešno pridobitev statusa kmeta druge tožnice. Ugovarjal je še sklenjenim pravnim poslom med prvim tožnikom, B. in drugo tožnico. Z onemogočanjem predkupnih upravičencev (predvsem A. A.) je sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, pri čemer gre pri posojilni pogodbi za fiktiven posel. Na podlagi te pogodbe je stranka z interesom B. poskušal v zemljiškoknjižnem postopku vknjižiti hipoteko na parc. št. 1273/1 (sedaj 1273/3 in 1273/4) in 1274, ki so predmet odobritve pravnega posla. Stranka z interesom B. je kupnino plačal in se s sklenitvijo posojilne pogodbe zavaroval. Vknjižba hipoteke je bila zavrnjena s sklepom, Dn.št. 164192/2020 z dne 29. 1. 2021, ker je očitno, da causa sklenitve tega notarskega zapisa ni v skladu s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Potrebe po prekinitvi postopka do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku ni. V predpisih pa tudi ni podlage za priznanje statusa stranke druge tožnice v postopku pridobitve statusa kmeta zanj. Predlagal je vpogled v listine, ki se nahajajo v upravnem spisu, ogled na kraju samem, vpogled v zemljiškoknjižne postopka in predlagal zavrnitev tožbe ter naložitev njegovih stroškov postopka prvemu tožniku. Z naknadno vlogo je predlagal združitev postopkov I U 501/2021, I U 505/2021, I U 575/2021. 9. Toženka je v odgovoru na tožbo v I U 505/2021 tudi predlagala združitev postopka pod I U 501/2021, I U 505/2021 in I U 575/2021. V nadaljevanju je prerekala vse navedbe prvega tožnika in predlagala zavrnitev tožbe.

10. Stranka z interesom druga tožnica je v odgovoru na tožbo v I U 505/2021 navedla, da je seznanjena z dogovorom o prodaji nepremičnin z dne 5. 11. 2019 med prvim tožnikom in B., d.o.o., pri čemer je dogovor vseboval celotno nepremičnino s parc. št. 1273/1, glede na to, da je del kmetijsko in del stavbno zemljišče. Prvi tožnik je že od začetka, ko je bil seznanjen, da je njegova pooblaščenka podala ponudbo na oglasno desko, zatrjeval, da je njegova pooblaščenka to storila brez veljavnega pooblastila in da ponudba ni zavezujoča. To naj bi prvemu tožniku sporočila njegova pooblaščenka. Kljub temu so se prvi tožnik, stranka z interesom in stranka z interesom B. dogovorili, da iz previdnosti sprejme ponudbo tudi stranka z interesom druga tožnica, ki je bila zakupnica zemljišča s parc. št. 1273/1 (sedaj je to parc. št. 1273/3). Opozorila je na vloženo tožbo v I U 575/2021. Pritrjuje prvemu tožniku, da A. A. ne izpolnjuje pogojev za status kmeta. Predlagala je, da jo sodišče zasliši, vpogleda v tožbo in spis, I U 575/2021, ter predlog za obnovo postopka priznanja statusa kmeta.

11. Stranka z interesom B., d.o.o. je v odgovoru na tožbo I U 505/2021 pritrdil navedbam prvega tožnika glede poteka postopka, obsega in vsebine pooblastila, poudaril, da so pravni posli, sklenjeni zaradi prekoračitve pooblastila najmanj izpodbojni. Glede na vpis plomb na obravnavanih nepremičninah bi pa moral organ stranko z interesom povabiti v postopek. Predlagal je svoje zaslišanje, zaslišanje prvega tožnika, zaslišanje D. D., vpogled v spis ter opozoril na vloženo tožbo v I U 501/2021. Priglasil je stroške postopka.

12. Prvi tožnik je v prvi pripravljalni vlogi ponovil svoje navedbe v tožbi ter prerekal vse navedbe v odgovoru na tožbo stranke z interesom A. A. Predlagal je kot doslej.

13. Druga tožnica je v tožbi navedla, da je pogoj za uveljavljanje predkupne pravice po 3. točki 23. člena ZKZ zgolj to, da je oseba, ki uveljavlja predkupno upravičenje, zakupnica zemljišča, ki je naprodaj. Zakon ne govori o zakupniku, katerega pogodba je vpisana v zemljiško knjigo. Vpis zakupnega razmerja v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave. Zakupna pravica je obligacijska pravica in ne stvarna pravica, vpis v zemljiško knjigo ima publicitetni učinek. Poudarila je, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje zgolj tretje osebe, ki imajo pravni interes, ne pa vse tretje osebe. Tako tudi sodišče v III U 203/2015 z dne 16. 9. 2016. V tej sodbi se sodišče tudi izrecno sklicuje na 26. in 27. člen ZKZ, kar pa ne pomeni, da je, če je bila zakupna pogodba sklenjena v skladu s 30. členom istega zakona, nujen vpis v zemljiško knjigo. To tudi pomeni, da ni utemeljeno stališče, da bi bilo v primeru sklenitve zakupne pogodbe v posebnih okoliščinah na podlagi 30. člena ZKZ za uveljavljanje predkupne pravice nujno, da bi bila zakupna pogodba vknjižena v zemljiški knjigi. Ne drži, da bi v takšnih primerih prihajalo do špekulativnih sklepanj zakupnih pogodb. Za sklenitev zakupne pogodbe po 30. členu ZKZ morajo biti izpolnjene posebne okoliščine, ki utemeljujejo, da sklenitev ne poteka po 26. in 27. členu ZKZ. Vpis zakupne pogodbe, sklenjene po 30. členu ZKZ, ničesar ne spremeni, pogoji za sklenitev po tej določbi morajo biti izpolnjeni. Antidatiranost pogodbe pa se da dokazovati tudi na drug način: npr. z zaslišanjem prič, itd. Niti prvostopenjski, niti drugostopenjski organ se nista opredelila do navedb o sklenitvi zakupne pogodbe po 30. členu ZKZ. Prvostopenjski organ zaradi napačnega stališča, da zakupne pogodbe ne bi smel upoštevati, ker druga tožnica predkupne pravice na tej podlagi ni uveljavljala takoj ob sprejemu ponudbe, drugostopenjski organ pa zaradi napačnega stališča, da bi morala biti zakupna pogodba vknjižena v zemljiško knjigo. Obstoj zakupnega razmerja je druga tožnica nedvomno izkazala s predložitvijo zakupne pogodbe. Na ustni obravnavi dne 31. 7. 2020, na kateri naj bi se - kot izhaja iz vabila - ugotavljali pogoji iz 18. člena ZKZ in ne predkupna upravičenja, je organ sam navedel, da bo veljavnost zakupne pogodbe še presojal. Druga tožnica je zato organu poslala še dodatna pojasnila in predložila dokazila z vlogo z dne 3. 8. 2020 (izvid zdravniškega pregleda z dne 2. 10. 2019 in kirurškega posega z dne 31. 1. 2020). Ostalim strankam je bilo vse navedeno posredovano in dano v izjavo. Stranka z interesom A. A. je veljavnost zakupne pogodbe osporaval šele z vlogo z dne 10. 9. 2020, organ s to vlogo druge tožnice ni seznanil in se do te vloge ni imela možnost opredeliti, saj se je organ očitno odločil, da njene veljavnosti ne bo presojal. S tem je podana kršitev 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi v pritožbenem postopku je druga tožnica pojasnila okoliščine sklepanja zakupne pogodbe (bolezen in težave z živcem v zapestju prvega tožnika in posledično sklenitev pogodbe v nuji in za krajši čas, kasneje zaradi posega). Druga tožnica je tako šele v pritožbenem postopku predložila izjavo prvega tožnika, izjavo G. G., lastnico sosednje kmetije, izjavo H. H. in I. I., ki živita v neposredni bližini, izjavo J. J., ki ima v bližini parcelo, v potrditev izvajanja zakupne pogodbe, predlagala je tudi zaslišanje navedenih prič. Do teh dokazov se drugostopenjski organ ni opredelil oziroma jih je pavšalno zavrnil. S tem je podana kršitev 22. člena Ustave. Glede na 30. člen ZKZ druga tožnica meni, da je zakupna pogodba veljavna, ker je bila sklenjena v pisni obliki, vsebovala je zemljiškoknjižno dovolilo in vse druge bistvene sestavine pogodbe, bila je podpisana s strani obeh pogodbenih strank. Druga tožnica predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje stranke z interesom prvega tožnika, zaslišanje zgoraj navedenih okoliščin kmetov in prebivalcev.

14. V nadaljevanju je še navedla, da ni bilo pravilno ugotovljeno, da naj bi se z nakupom teh parcel zaokroževala ali povečevala kmetija stranke z interesom A. A. A. A. ima res kmetijo, vendar je treba pri tem upoštevati, kje se zemljišča nahajajo, saj je možnost obdelovanja vprašljiva, če so zemljišča oddaljena. Drugi tožnici bi z nakupom teh zemljišč nastala nova zaščitena kmetija. Na drugi strani A. A. ni lastnik zaščitene kmetije, niti mu zaščitena kmetija ne bo nastala. V zvezi s statusom kmeta A. A. je druga tožnica še navedla, da drugostopenjski organ pri tem ni upošteval, da je bilo ključno vprašanje, ali je v relevantnem času A. A. pridobival takšno višino dohodka, pri čemer druga tožnica v zvezi s tem ni mogla predložiti dokazov, saj ti podatki niso javni in je šlo za zatrjevanje negativnega dejstva, kar pomeni, da bi jih moral preveriti organ oziroma pozvati A. A., da predloži dokaze v zvezi s tem. Sicer pa bi organ lahko to sam preverjal glede na možnost dostopa do ustreznih baz. Dejstvo je, da sta druga tožnica in C. C. podatkom argumentirano ugovarjala, kar bi moralo vzbuditi vsaj dvom organu v resničnost podatkov. Že iz bežnega vpogleda v izračun dohodka je jasno, da je nemogoče, da bi A. A. na hektarju površin pridelal takšne količine pridelkov, ne glede na intenzivnost pridelave. Prav tako je praktično nemogoče, da bi takšne količine špargljev in vrtnin prodal doma, pri čemer ni niti izkazano, katere vrtnine prideluje in po kakšni ceni prodaja svoje izdelke. Prvostopenjski organ tega ni presojal, temveč je upošteval kot nesporno dejstvo odločbo z dne 27. 1. 2020. S tem je zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, kršil načelo materialne resnice. Pri tem organa tudi nista upoštevala, da druga tožnica in C. C. v postopku nista imela pooblaščenca, ki je prava vešča, za razliko od A. A. S tem sta kršila načelo pomoči prava neuki stranki. Organ bi moral drugo tožnico opozoriti, da so njene navedbe nezadostne. Druga tožnica je še pojasnila, da je vložila predlog za obnovo postopka priznanja statusa kmeta, o katerem še ni bilo odločeno. Sicer pa so ponudbo poleg že navedenih sprejeli tudi K. K. in L., d.o.o., ki so med seboj povezani in želijo zemljišča pridobiti za opravljanje gospodarske dejavnosti, kar je drugostopenjski organ zavrnil kot pavšalne navedbe, ne glede na predložitev izpiska iz AJPES. Zakoniti zastopnik in lastnik L., d.o.o. je M. M., sin A. A., prokuristka in lastnica L., d.o.o. je N. N., K. K. je njen oče, prejšnji direktor L., d.o.o. Gre za obid zakona. Druga tožnica je predlagala, da sodišče po izvedbi vseh dokazov in opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, oba akta odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu organu, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

15. Toženka je v odgovoru na tožbo v I U 575/2021 predlagala združitev zadev I U 501/2021, I U 505/2021 in I U 575/2021. Prerekala je tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

16. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo I U 575/2021 predlagal združitev tega postopka z I U 501/2021 in I U 505/2021. Opozoril je, da druga tožnica ob oddaji vloge ni uveljavljala predkupne pravice in je torej rok zamudila. Sicer ni treba navesti iz katerega razloga stranka uveljavlja predkupno pravico, je pa treba navesti, da jo (III U 386/2016). Druga tožnica je šele po prejemu vabila na ustno obravnavo pričela s postopkom statusa kmeta in posledično tudi z drugimi aktivnostmi (sporazum o zavarovanju denarne terjatve in posojilna pogodba, SV 49/2020 z dne 29. 1. 2020, sklenjena med B. in prvim tožnikom s predlagano vknjižbo hipoteke pod Dn. št. 164192/2020, pogodba o ustanovitvi osebne služnosti užitka z dne 28. 1. 2020, sklenjena med prvim tožnikom in drugo tožnico ter predlagana vknjižba pod Dn. št. 19044/2020, pogodba o ustanovitvi stavbne pravice z dne 28. 1. 2020, sklenjene med B., d.o.o. in prvim tožnikom s predlogom za vknjižbo v zemljiško knjigo pod Dn. št. 46438/2020), da bi preprečila stranki z interesom nakup obravnavanih nepremičnin. Druga tožnica statusa kmeta ni pridobila. Če bi B., d.o.o. uspel z vknjižbo hipoteke na nepremičninah, bi kupec pridobil obremenjeno nepremičnino, kar je v nasprotju s podano ponudbo. Če bi uspel v postopku z vknjižbo stavbne pravice, bi kupec pridobil le golo lastninsko pravico. V nobenem primeru ne bi kupec prejel lastninske pravice na neobremenjenih nepremičninah, za katere je bila ponudba dana in sprejeta ter pravni posel sklenjen. Vknjižba hipoteke na nepremičninah je bila s sklepom Višjega sodišča v Kopru, CDn 153/2020 z dne 8. 9. 2020, razveljavljena, v ponovnem postopku je Okrajno sodišče v Žalcu vknjižbo hipoteke zavrnilo (sklep, Dn. št. 164192/2020 z dne 29. 1. 2021). Druga tožnica je predkupno pravico uveljavljala šele potem, ko je bila njena vloga za status kmeta zavrnjena. Tudi predkupno upravičenje po 3. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ ni izkazala. To je poskušala nadoknaditi s predloženimi izjavami, ki so prilagojene potrebam tega postopka. Resnični izjavi sta podala O. O. in P. P., ki stanujeta blizu in sta seznanjena, da se druga tožnica ne ukvarja z obdelovanjem zemlje. Sicer pa če bi druga tožnika imela veljavno sklenjeno zakupno pogodbo, ne bi bilo treba njej in B., d.o.o. sklepati prej omenjenih pravnih poslov. Sklicevanje na neukost je tudi neutemeljeno. Sicer pa je F. F., pooblaščenec prvega tožnika, na ustni obravnavi očitno podal navedbe v korist druge tožnice. Nesodelovanje druge tožnice ni posledica ravnanj organa. Ni jasno, zakaj bi morala druga tožnica prejeti še odgovor stranke z interesom, ki jo je ta podal na njeno vlogo, saj bi to lahko šlo v nedogled. Navedbe druge tožnice o nastopanju brez pooblaščenca, nevročitev odgovora stranke z interesom na njeno vlogo so v nasprotju s 52. členom ZUS-1. 17. Stranka z interesom tudi meni, da je izkazal fiktivno sklenitev zakupne pogodbe. Če bi ob sprejemu ponudbe imela zakupno pogodbo, bi jo brez dvoma predložila in iz tega naslova uveljavljala predkupno upravičenje. Glede statusa kmeta je še dodal, da je izkazal dohodek iz kmetijske dejavnosti za leto 2018, torej je izpolnjeval pogoje za status kmeta v letu 2019, tj. v času sprejema ponudbe. Dne 31. 12. 2019 pa podatkov za leto 2019 še ni bilo mogoče pridobiti, kar enako velja za dan izdaje odločbe, št. 330-267/2020 z dne 27. 1. 2020, ki je dokončna in pravnomočna. Za vložitev predloga za obnovo postopka pa druga tožnica nima pravnega interesa. Kot neresnična se tudi izkažejo zatrjevanja druge tožnice v zvezi z razlogi za sklenitev zakupne pogodbe. Sicer so tudi te navedbe prepozne in pravno neupoštevne. Zato stranka z interesom predlaganim dokaznim predlogom nasprotuje. V zvezi z zaščiteno kmetijo je stranka z interesom še dodal, da imetnik zaščitene kmetije nima prednostne pravice, treba je ugotoviti le, ali so izpolnjeni pogoj iz 18. člena ZKZ. Prav tako je nerelevantno, kdo je sorodnik A. A. in kdo naj bi bila lastnika L., d.o.o. Drugostopenjska odločba pa se tudi v upravnem sporu ne more izpodbijati glede na zavrnitev pritožbe. Kot dokaz je predlagal vpogled v listine, ki se nahajajo v upravnem spisu, vpogled v zemljiškoknjižne postopke, sklep Okrajnega sodišča v Žalcu, Dn. št. 164192/2020 z dne 29. 1. 2021 ter predlagal zavrnitev tožbe ter naložitev stroškov postopka drugi tožnici.

18. Druga tožnica je v prvi pripravljalni vlogi prerekala navedbe stranke z interesom A. A., poudarila navedbe iz tožbe in vztrajala pri tožbenem predlogu.

19. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča sprejelo sklep, I U 505/2021 z dne 17. 5. 2022, da v zadevi sodi sodnica posameznica. Senat je namreč ocenil, da so pogoji za odločanje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 podani, ker gre v zadevi za vprašanje zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa v zvezi z obsegom pooblastila in posledično veljavnosti dane ponudbe za odobritev pravnega posla, o čemer se je izrekla sodna praksa. Enako je ravnalo tudi v zadevi I U 575/2021 in s sklepom, I U 575/2021 z dne 17. 5. 2021, odločilo, da v zadevi sodi sodnica posameznica. Senat je tudi v tej zadevi namreč ocenil, da so pogoji za odločanje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 podani, ker gre v zadevi za vprašanje zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa v zvezi s presojo predkupnega upravičenja, vprašanjem veljavnosti sklenitve zakupne pogodbe ter statusa kmeta, o čemer se je izrekla sodna praksa. Stranke sestavi sodišča niso ugovarjale.

20. Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo 16. 6. 2022, ki so se je udeležile vse stranke, razen toženke, ki je posredovala svoje opravičilo za izostanek za naroka, ter stranka z interesom C. C. Na naroku je sodišče na podlagi 35. člena ZUS-1 združilo zadevi I U 505/2021 in I U 575/2021 v skupno obravnavo in odločanje ter sklenilo, da se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 505/2021. 21. Na naroku so prisotne stranke vztrajale pri svojih vlogah in navedbah v postopku. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijani prvostopenjski akt, drugostopenjski akt, ostale listine v upravnem spisu, kjer se nahajajo tudi: sporazum o zavarovanju denarne terjatve in posojilna pogodba, SV 49/2020 z dne 29. 1. 2020, dogovor o sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino z dne 5. 11. 2019, prodajna pogodba z dne 27. 1. 2020, prodajna pogodba z dne 29. 6. 2020, pogodba o ustanovitvi stavbne pravice z dne 28. 1. 2020, pogodba o ustanovitvi osebne služnosti z dne 28. 1. 2020, zakupna pogodba z dne 25. 9. 2019, odločba GURS, št. 02112-221/2020-2 z dne 10. 3. 2020, sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Dn. št. 164192/2020 z dne 29. 1. 2021, fotografije z dne 2. 9. 2020, fotografije z dne 7. 12. 2020, pooblastilo prvega tožnika, dano D. D., predlog za obnovo postopka v zadevi priznanja statusa kmeta A. A., odločba Upravne enote Ljubljana, št. 330-267/2020-3 z dne 27. 1. 2020 (odločba o priznanju statusa kmeta A. A.), izjava o sprejemu ponudbe druge tožnice, obvestilo o preteku ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, izjava A. A. o sprejemu ponudbe, izjavi O. O. in P. P. z dne 4. oziroma 2. 9. 2020, vloga v zadevi II P 874/2020 (prošnja za razpis naroka za GO in prva pripravljalna vloga), sklep Višjega sodišča v Kopru CDn 88/2022 z dne 1. 6. 2022, ter ZK izpisek za 1273/1 in 1274 na dan 10. 6. 2022, ter vse ostale listine v upravnem spisu.

22. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prvega tožnika, stranke z interesom E. E., druge tožnice, prič D. D., G. G., H. H., I. I., J. J. ter pribavo upravnega spisa, št. 330-267/2020 pri Upravni enoti Ljubljana. Zaslišanje prvega tožnika, stranke z interesom E. E. in priče D. D. je zavrnilo, ker gre za neprimeren dokaz glede na spornost obsega oziroma vsebine pooblastila in v zvezi s tem uveljavljeno sodno prakso. Zaslišanje druge tožnice, prvega tožnika, prič G. G., J. J., H. H. in I. I. je sodišče zavrnilo, ker gre za neprimeren dokaz glede na sporno vprašanje veljavnosti zakupne pogodbe po 30. členu ZKZ. Dokazni predlog za pribavo spisa, št. 330-267/2020 pri Upravni enoti Ljubljana je sodišče zavrnilo, ker je za odločitev v zadevi nerelevantna odločitev o predlogu za obnovo postopka statusa kmeta stranke z interesom A. A., saj je prvostopenjski organ odločal na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju statusa kmeta A. A., kar je mogel in smel uporabiti (6. člen ZUP).

23. Prvi tožnik in druga tožnica sta zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ugovarjala. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na zgoraj navedene razloge za zavrnitev teh dokaznih predlogov.

_O zavrnitvi predloga prvega tožnika za prekinitev postopka_

24. Na glavni obravnavi je prvi tožnik predlagal, da sodišče prekine postopek upravnega spora do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 874/2020, v katerem se odloča o veljavnosti ponudbe oziroma pravnega posla, ki naj bi bil sklenjen na podlagi te ponudbe.

25. Po 47. členu ZUS-1 lahko sodišče, če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), to vprašanje ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek). Če sodišče samo obravnava to vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek).

26. 48. člen ZUS-1 določa primere, v katerih je prekinitev postopka v upravnem sporu obligatorna, tj. če se predhodno vprašanje nanaša na obstoj kaznivega dejanja, obstoj zakonske zveze ali ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa (prvi odstavek). Enako mora sodišče ravnati tedaj, če o predhodnem vprašanje že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom (tretji odstavek).

27. Uvodoma je ugotoviti, da se postopek II P 874/2020 (zaradi veljavnosti pravnega posla) ne nanaša na primere, v katerih je prekinitev postopka obligatorna po zakonu (prvi odstavek 48. člena ZUS-1), hkrati pa je tudi ugotoviti, da ne gre za predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev v upravnem sporu. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost odločitve, sprejete ob zaključku upravnega postopka, ta pa temelji na dejstvih in okoliščinah, ki so bila organu znana v času izdaje odločbe (6. člen ZUP), tj. dne 21. 10. 2020, torej na podlagi med drugim pooblastila, danega s strani prvega tožnika pooblaščenki D. D. V primeru, če bo v pravdnem postopku ugotovljeno, da je pri sklenitvi pooblastilnega razmerja prišlo do napake volje na strani prodajalca - prvega tožnika, bo to razlog za obnovo postopka.

_O zavrnitvi predloga druge tožnice za prekinitev postopka_

28. Druga tožnica je na naroku predlagala, da sodišče postopek prekine do pravnomočne odločitve o vloženem predlogu za obnovo postopka druge tožnice za priznanje statusa kmeta A. A., ki se vodi pri Upravni enoti Ljubljana, št. 330-267/2020. 29. Tudi v tem primeru je ugotoviti, da se postopek, št. 330-267/2020 (zaradi predloga za obnovo postopka v zvezi s priznanjem statusa kmeta), ne nanaša na primere, v katerih je prekinitev postopka obligatorna po zakonu (prvi odstavek 48. člena ZUS-1), hkrati pa je tudi ponovno ugotoviti, da ne gre za predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev v upravnem sporu. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost odločitve, sprejete ob zaključku upravnega postopka, ta pa temelji na dejstvih in okoliščinah, ki so bila organu znana v času izdaje odločbe (6. člen ZUP), tj. dne 21. 10. 2020. Organ je imel v zvezi z ugotovitvijo predkupnega upravičenja (med drugim) kot dokaz predloženo (dokončno in pravnomočno) odločbo o priznanju statusa kmeta A. A. In na tej podlagi je mogel in smel odločiti. Če bo do obnove postopka prišlo in bo sprejeta v obnovljenem postopku diametralno nasprotna odločitev, tj. da stranka z interesom A. A. statusa kmeta v času izdaje prvostopenjskega akta ni imel, bo to razlog za obnovo postopka, ki je predmet presoje v tem sporu.

**K I. točki izreka:**

30. Tožbi nista utemeljeni.

31. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o odobritvi pravnega posla na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 13. 11. 2019, ki jo je podal prvi tožnik kot prodajalec in izjave o sprejemu ponudbe z dne 13. 12. 2019, ki jo je sprejel A. A., in katere predmet je kmetijsko zemljišče parc. št. 1273/3 k.o. ..., ki se prodaja skupaj s stavbnima zemljiščema parc. št. 1273/4 in 1274, obe k.o. ..., po skupni prodajni ceni 250.000,00 EUR, in zavrnitev vlog za odobritev pravnega posla druge tožnice in C. C. _O obsegu pooblastila prvega tožnika, danega pooblaščenki D. D._

32. Prvi tožnik ugovarja, da njegova pooblaščenka D. D. ni bila pooblaščena za dejanja, ki jih je izvedla v upravnem postopku: tj. objava ponudbe na oglasni deski za prodajo nepremičnin s parc. št. 1273/1 in 1274, k.o. ..., in to pod pogoji, da se nepremičnini prodajata v paketu po skupni ceni 250.000,00 EUR, temveč je bila pooblaščena le za pomoč pri izvedbi posla, kot to izhaja tudi iz vsebine pooblastila.

33. Sodišče ugotavlja, da je bilo pooblastilo D. D. dano, da: ''_pridobi vso potrebno dokumentacijo, daje vloge in prevzema pisanja v upravnih postopkih, daje vloge in prevzema pisanja v zemljiškoknjižnih postopkih, ureja evidence, ki jih vodi GURS, vodi postopek prodaje po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih, v njegovem imenu izbere najboljšega kupca, po sklenitvi prodajne pogodbe uredi davčni postopek, prevzame odločbo FRS o odmeri davka na promet nepremičnin, prevzame pogodbo, uredi vse spremembe lastništva, opravi vsa potrebna dejanja in postopke_''. Enako navaja tudi prvi tožnik v tožbi, torej vsebina pooblastila ni sporna. Glede na povzeto vsebino pooblastila pa tudi po oceni sodišča ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da za objavo ponudbe na oglasni deski za prodajo navedenih nepremičnin pod tam navedenimi pogoji, pooblaščenka ni bila pooblaščena. Prvi tožnik je pooblaščenko nedvomno pooblastil za _vodenje postopka po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih_, kar glede na ZKZ nedvomno terja objavo ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča (gozda ali kmetije) na oglasni deski. Povedano drugače: promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami poteka na način, nedvomno določen v ZKZ (17. člen ZKZ), za to, da se postopek odobritve pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem, gozdovi ali kmetijo sploh lahko uvede (po vložitvi vlog za odobritev pravnega posla), pa mora biti (najprej) objavljena ponudba na oglasni deski pri upravnem organu (20. člen ZKZ). Prvi tožnik zato nima prav, ko meni, da bi moralo iz pooblastila nedvoumno izhajati, da prvi tožnik D. D. pooblašča tudi za objavo ponudbe na oglasni deski pri upravni enoti za nepremičnini s parc. št. 1273/1 in 1274, pod navedenimi pogoji. Iz pooblastila pa tudi ne izhaja, da je prvi tožnik pooblastil D. D. (kot sam navaja) ''zgolj'' za izbiro kupca, ne pa, da o kupcu odloča upravna enota. Četudi pa bi bilo možno pooblastilo razumeti tako, je ponoviti, da promet s kmetijskim zemljiščem poteka po ZKZ, to pomeni objavo ponudbe na oglasni deski pri upravni enoti, s čimer je podana pristojnost upravni enoti, da prejme pisne izjave o sprejemu ponudbe (prvi odstavek 20. člena ZKZ) in nato, če prispejo vloge za odobritev pravnega posla, izvede ta postopek. Ob taki vsebini pooblastila zato ni mogoče slediti prvemu tožniku, da gre za ''specialno pooblastilo za točno določena postopanja v zvezi s prodajo'', saj je pooblastilo med drugim bilo dano tudi, da _daje vloge in prevzema pisanja v upravnih postopkih in opravi vsa potrebna dejanja in postopke_ (poleg seveda že povzetega, da: _vodi postopek prodaje po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih)._ Pri tem ni pomembno, kako je pooblastilo subjektivno dojemal pooblastitelj, temveč kako je to izjavo tožnikove volje mogoče objektivno razumeti (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 8/2017 z dne 1. 2. 2017)_._ To je po oceni sodišča tudi edino logično. Sklicevanje na 64. a člen Zakona o notariatu (po tej določbi mora pooblastilo za sklenitev pravnega posla obsegati navedbo pravnih poslov z bistvenimi elementi, navedbo obsega premoženja pooblastitelja, na katero se nanašajo pravni posli, ki jih lahko sklepa pooblaščenec ter navedbo obveznosti pooblaščenca, da bo pooblastitelja predhodno seznanjal s posli, ki jih bo sklepal v okviru pooblastila - drugi odstavek) je zato neutemeljeno. V tem pogledu (tj. glede vsebine in veljavnosti pooblastila) so namreč pravno relevantne določbe ZUP.

34. In ob takšni vsebini pooblastila po presoji sodišča prvostopenjski organ ni imel podlage za dvom, da pooblaščenka pooblastila za objavo ponudbe na oglasni deski, kot je bila objavljena, ni imela. Pri tem tudi ni nepomembno, da prvi tožnik ves čas prvostopenjskega postopka organa ni seznanil z zanj spornim obsegom pooblastila, temveč je to prvič navajal šele v pritožbi, četudi je bil seznanjen (kot tudi sam navaja), da postopek pred prvostopenjskim organom poteka. Prav tako ne drži, da se drugostopenjski organ o tem v svoji odločbi ni izjavil ter se v celoti skliceval le na 238. člen ZUP. O teh pritožbenih očitkih se je drugostopenjski organ namreč vsebinsko obširno opredelil (str. 41, 42 in 43 obrazložitve drugostopenjskega akta) in jih (tudi po presoji sodišča) utemeljeno zavrnil. Enako ne drži, da se drugostopenjski organ ni opredelil do predloga za prekinitev postopka, saj je to storil (drugi odstavek str. 43 obrazložitve). Hkrati mu tudi ni mogoče očitati, da bi moral sam prekiniti postopek do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku glede na že zgoraj pojasnjeno dejansko in materialnopravno podlago za odločanje v upravnem postopku.

35. Prvi tožnik ugovarja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka zaradi neustreznega zastopanja na ustni obravnavi pred upravnim organom dne 31. 7. 2020. 36. Nesporno je, da pooblaščenka D. D. ni odvetnica. Obseg takšnega pooblastila osebi, ki ni odvetnik, je določen v četrtem odstavku 59. člena ZUP in obsega vsa procesna dejanja, razen umika zahteve, sklenitve poravnave, _prenosa pooblastila na drugega_ in vložitve izrednih pravnih sredstev.

37. Po podatkih spisa je na ustno obravnavo dne 31. 7. 2020 pristopil kot pooblaščenec prvega tožnika F. F., ki je predhodno v spis (27. 7. 2020) posredoval pooblastilo. Iz tega pooblastila izhaja, da ga ..., ki ga zastopa D. D., pooblašča za zastopanje na ustni obravnavi dne 31. 7. 2020 ob 8. 30 uri pri Upravni enoti Ljubljana v zadevi odobritve pravnega posla. Iz zgoraj povzetega pooblastila med prvim tožnikom in D. D. je nedvomno razvidno, da prvi tožnik pooblaščenke ni izrecno pooblastil za prenos pooblastila na drugega. To pomeni, da je za to dejanje v postopku (torej zastopanje na ustni obravnavi dne 31. 7. 2020) izkazana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in ne vzdrži navedba drugostopenjskega organa, da je bilo zastopanje prvega tožnika pri tem dejanju v postopku zakonito.

38. Na tej ustni obravnavi je F. F. izjavil naslednje: da je prvi tožnik ponudbo dal za parcele v celoti, vendar je predmet odločanja le (po parcelaciji parc. št. 1273/1) parc. št. 1273/3 kot kmetijsko zemljišče, da sta prvi tožnik in druga tožnica sklenila zakupno pogodbo, da druga tožnica uveljavlja predkupno upravičenje kot zakupnica zemljišča, da stranka z interesom B., d.o.o. ni stranka tega postopka, ker gre za kmetijsko zemljišče, da druga tožnica s svojimi parcelami meji na parcele, ki so predmet postopka, ugovarjal je tudi predloženim odločbam o priznanju statusa kmeta A. A. Te navedbe je prvostopenjski organ, kot tudi v okviru pritožbenega postopka drugostopenjski organ, vsebinsko presojal, torej je ravnal v korist prvega tožnika (pri čemer za to oceno, tj. ali je organ ravnal stranke ali ni, ni pravno relevantno, ali je organ navedbam sledil ali ne).

39. Na naroku za glavno obravnavo dne 16. 6. 2022 je prvi tožnik, ki ga v upravnem sporu zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik, podal (med drugim tudi) navedbe, ki so vsebinsko identične navedbam, ki jih je podal na ustni obravnavi 31. 7. 2020 F. F. v imenu prvega tožnika. Te navedbe tudi sodišče v tej sodbi vsebinsko presoja in nanje odgovarja. S tem je sodišče kršitev, ki je bila zagrešena v postopku z neustreznim zastopanjem prvega tožnika na ustni obravnavi dne 31. 7. 2020, odpravilo.

40. Ob vsem povedanem pa tudi vzdrži pojasnilo drugostopenjskega organa, zakaj predlaganih dokazov prvega tožnika ne bo izvedel, glede na ostale v postopku predložene in pridobljene dokaze.

_O prodaji kmetijskega in stavbnih zemljišč v paketu in po skupni ceni_

41. Prvi tožnik v tožbi ugovarja, da ponudba prodajalca ne more zavezovati glede stavbnih zemljišč in da sta organa zavzela napačno materialnopravno stališče, da v primeru, ko se prodajalec odloči za prodajo kmetijskih in stavbnih zemljišč v paketu, za vsa zemljišča veljajo določbe ZKZ.

42. Iz izreka prvostopenjske odločbe (in kar potrjuje tudi njena obrazložitev) nedvomno izhaja, da je postopek odobritve pravnega posla potekal ''zgolj'' v zvezi s kmetijskim zemljiščem, sedaj označenim s parc. št. 1273/3, k.o. .... Tudi ugotavljanje predkupnih upravičencev (izmed sprejemnikov ponudbe in vlagateljev vlog za odobritev pravnega posla) se je vršilo glede na kmetijsko zemljišče (označeno s parc. št. 1273/3). Ker pa je bilo to kmetijsko zemljišče ponujeno v paketu in po skupni ceni (in kar je bilo postavljeno tudi kot pogoj, kot izhaja iz dane ponudbe, ki se nahaja v upravnih spisih), je prvostopenjski organ to pravilno upošteval v nadaljevanju postopka (sprejemi ponudbe, kot je bila dana). Vsebina ponudbe je namreč v domeni prodajalca in v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, ponudi prednostno predkupnim upravičencem po ZKZ. To pa ni nezakonito, saj ZKZ omejuje prodajalca le pri prodaji kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda. Po oceni sodišča pogoj ponudbe, da se kmetijsko zemljišče prodaja skupaj s stavbnim zemljiščem, v kompletu, tudi ni v nasprotju z namenom ZKZ, še zlasti, če gre za prodajo dela zaščitene kmetije. Temu pritrjuje tudi sam pojem ''zaščitene kmetije'' oziroma njegova razlaga. Zaščitena kmetija je po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG, natančno 1., 2. in 3. člen ZDKG) namreč več kot le kmetijska oziroma gozdna zemljišča; kmetija so tudi druge nepremičnine, objekti in premičnine. Sama zemljišča namreč ne zadoščajo za izvrševanje redne kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, temveč morajo biti podani še drugi, zlasti infrastrukturni pogoji ali vsaj možnosti za postavitev objektov, če jih ni (tako Vrhovno sodišče v sklepu, X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018). To je tudi skladno z 18. členom ZKZ. Tako že sodišče v I U 2351/2018 z dne 29. 10. 2019, potrjeni s sodbo, X Ips 115/2020 z dne 13. 6. 2022. Sodba, I U 1138/2016 z dne 21. 2. 2017, na katero se sklicuje prvi tožnik in stranka z interesom B., d.o.o., se na tak primer ne nanaša. V tej zadevi je namreč sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ker je presodilo, da je bil izrek izpodbijane odločbe v delu, ko opredeljuje predmet odobritve, nejasen. Res je v nadaljevanju še navedlo, da je upravni organ v postopku odobritve pravnega posla, v okviru določb ZKZ, dolžan odobriti pravni posel v obsegu, kolikor se ta nanaša na kmetijsko zemljišče in ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, in da odločanje o drugih pogojih prodaje ni stvar upravnega organa, vendar pa je nato sodišče v sodbi, I U 1913/2017 (kjer je bil predmet presoje akt prvostopenjskega organa, izdan v ponovljenem postopku po sodbi, I U 1138/2016), poudarilo enako kot zgoraj to sodišče: ''da je vsebina ponudbe v domeni prodajalca ter da v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre namreč za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, prednostno ponudi predkupnim upravičencem po ZKZ''.

43. Pri tem na drugačno presojo ugovora tudi ne more vplivati po védenju strank še nerešeno revizijsko vprašanje, dopuščeno s sklepom, II Dor 240/2013, ravno s tem v zvezi. Vrhovno sodišče je namreč s sklepom, II Ips 15/2014 z dne 28. 8. 2014, revizijo, dopuščeno s sklepom, II Dor 240/2013, zavrglo, ker tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta.

44. Morebitna napaka volje prodajalca pri podaji ponudbe (ali je prodajalec sploh želel, da se zemljišča prodajajo skupaj v paketu) pa ne more biti stvar upravnega postopka odobritve pravnega posla, temveč stvar iz pristojnosti civilnega sodišča. 45. Sodišče kot zaključno še dodaja, da je glede na stališča iz sklepa, I Up 76/2019 z dne 6. 5. 2020 (na katerega opozarja prvi tožnik), omejilo svojo sodno presojo zakonitosti izpodbijanega akta na presojo pravilne uporabe določbe ZKZ, ne pa tudi na presojo eventualnih civilnopravnih elementov same pogodbe, torej je presojalo, kako so bila upoštevana zakonska pravila o ponudbi, sprejemu ponudb/e, roku za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla in določitev predkupnih upravičencev. S tem, ko je iz zgoraj navedenih razlogov presodilo, da je bilo pooblastilo dano za objavo ponudbe na oglasni deski z vsebino, kot opisano, obsega svoje presoje ni nedopustno prekoračilo.

_O (ne)veljavnosti zakupne pogodbe_

46. Druga tožnica ugovarja, da je zakupna pogodba, sklenjena na podlagi 30. člena ZKZ med prodajalcem prvim tožnikom in njo, veljavna, ne glede na to, da ni vpisana v zemljiško knjigo (kar je med strankami nesporno). Pri tem se sklicuje na 3. točko prvega odstavka 23. člena ZKZ. Po tej točki lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavlja predkupno pravico kot predkupni upravičenec zakupnik zemljišča, ki je naprodaj.

47. Sodišče pritrjuje drugi tožnici, da vpis zakupne pravice v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave, kar pa ne pomeni, da zakupne pogodbe, sklenjene na podlagi 30. člena ZKZ ni treba vpisati v zemljiško knjigo. Po 30. členu ZKZ za zakupna razmerja, ki se sklepajo zaradi posebnih razlogov, kot npr. zaradi odhoda k vojakom ali na začasno delo v tujino, zaradi bolezni in podobno, za čas, dokler ti razlogi trajajo, vendar ne več kot dve leti, določbe tega poglavja ne veljajo, razen _določbe o sklenitvi pisne zakupne pogodbe in vpisu v zemljiško knjigo in zemljiški kataster_. Že besedilo citirane določbe 30. člena ZKZ je jasno in nedvoumno - za veljavno sklenitev zakupne pogodbe na tej podlagi je treba tudi izkazati njen vpis v zemljiško knjigo. Pri tem ni pomembno, da določba 3. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ govori zgolj o _zakupniku zemljišča, ki je naprodaj,_ saj ta določba predpisuje predkupne upravičence, medtem ko je zakup kmetijskih zemljišč posebej urejen v določbah 25. b do 38. člena ZKZ. In te določbe je treba pri presoji veljavnosti zakupne pogodbe upoštevati. Sodba, III U 203/2015, na katero se druga tožnica sklicuje, pa drugačnega stališča glede _veljavnosti zakupne pogodbe po 30. členu ZKZ_ ne zavzame, zato ni upoštevna. Posledično so zato neupoštevna tudi nadaljnja razlogovanja druge tožnice o ne-nujnosti vpisa v zemljiško knjigo. Kot že povedano, zakon je jasen in v takih primerih (poleg izpolnjevanja posebnih okoliščin, ki jih opredeljuje 30. člen ZKZ) terja (tudi) vpis v zemljiško knjigo. Glede na to ni relevantno, da se organ ni opredeljeval do obstoja oziroma neobstoja posebnih okoliščin po 30. členu ZKZ, saj je za presojo njene ne-veljavnosti zadoščala že ugotovitev, da zakupna pogodba v zemljiško knjigo ni vpisana.

48. Drži, da se prvostopenjski organ do predložene zakupne pogodbe zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je ne more upoštevati, ker je druga tožnica ob sprejemu ponudbe ni uveljavljala, sploh ni opredelil, se je pa do nje obširno in konkretizirano opredelil drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi (str. 15, 16,17). Zato očitki druge tožnice o kršitvi pravil postopka iz tega razloga niso utemeljeni, saj so bili sanirani z ravnanjem drugostopenjskega organa oziroma njegovim aktom (tretji odstavek 248. člena ZUP). Nevročitev vloge stranke z interesom A. A. z dne 10. 9. 2020 drugi tožnici v zvezi z oporekanjem veljavnosti zakupne pogodbe pa glede na zgoraj povzeto (da se je do zakupne pogodbe oziroma njene veljavnosti vsebinsko opredeljeval šele drugostopenjski organ, kar se je smel) tudi ne predstavljajo takšne kršitve pravil postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijanega akta. Kot pa tudi sama druga tožnica navaja, je v pritožbenem postopku predložila dodatne dokaze v zvezi z izkazovanjem posebnih okoliščin iz 30. člena ZKZ, ne glede na to, da je menila, da je pred izdajo prvostopenjskega akta zakupno razmerje nesporno izkazala. Drugostopenjski akt pa v zvezi s predloženimi in predlaganimi dokazi tudi ni neustrezno obrazložen glede na ključni razlog, zakaj zakupna pogodba ni veljavno sklenjena in v posledici česar je organ ni mogel ali smel upoštevati.

_O izpolnjevanju pogoja iz 18. člena ZKZ_

49. Po (v času izdaje odločbe še veljavnim) 18. členom ZKZ se zaščitena kmetija oziroma njen del iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US) v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih: - če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja nova zaščitena kmetija; - če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika; - če se odtujijo stavbna zemljišča; - če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko; - če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika Slovenija oziroma občina; - če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

50. Druga tožnica ugovarja, da organ ni pravilno ugotovil, da naj bi se z nakupom teh parcel zaokroževala ali povečevala kmetija stranke z interesom A. A. Meni, da ne zadošča zgolj gola ugotovitev, da ima A. A. kmetijo, temveč je treba pri tem upoštevati tudi oddaljenost kupljenih zemljišč od njegove kmetije. Pri tem se sklicuje na III U 362/2013. 51. Prvostopenjski organ je v zvezi s tem (po tem, ko je za vsakega posameznega vlagatelja oziroma potencialnega predkupnega upravičenca naštel vse kmetijske površine v lasti, ki pridejo v poštev pri izračunu primerljive kmetijske površine) ugotovil, da vsi trije kupci (druga tožnica, stranka z interesom C. C. in stranka z interesom A. A.) izpolnjujejo pogoje iz 18. člena ZKZ: drugi tožnici z nakupom nastaja nova zaščitena kmetija, stranka z interesom A. A. povečuje oziroma zaokrožuje svojo kmetijo z nakupom teh zemljišč, C. C., ki povečuje svojo že obstoječo zaščiteno kmetijo. Druga tožnica v tožbi ne konkretizira, kakšna oddaljenost naj bi bila med kupljenimi zemljišči in kmetijo A. A., ki naj bi preprečevala A. A. njihovo rabo v okviru svoje kmetije pri opravljanju kmetijske dejavnosti, zato sodišče tega ugovora že zato ne more preizkusiti. Glede na citirano določbo 18. člena ZKZ pa tudi ni utemeljen očitek organu, ko je tudi ugotavljal, ali je A. A. lastnik zaščitene kmetije ali ne. Ob upoštevanju, da druga tožnica ni izkazala uveljavljanega predkupnega upravičenja, pa tudi ni pravno pomembno, da bi z nakupom teh zemljišč drugi tožnici nastala nova zaščitena kmetija.

_O presoji statusa kmeta A. A._

52. Druga tožnica meni, da bi moral prvostopenjski organ ugotavljati na podlagi njemu znanih podatkov, ali A. A. z obdelovanjem svojih površin sploh lahko pridobi takšen dohodek, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta.

53. V smislu tega zakona je kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; - ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu; - ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; - ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena (prvi odstavek 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

54. Kot izhaja iz podatkov spisa, se je prvostopenjski organ pri priznanju statusa kmeta A. A. oprl na pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 330-267/2020-3 z dne 27. 1. 2020, izračun dohodka iz kmetijstva v letu 2018 za obnovitev statusa kmeta - KMG-MID ......... št. 7/II-9359, ki ga je dne 31. 12. 2019 za leto 2018 izdala Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavod Ljubljana, ugotovil je še, da je nosilec kmetije KMG-MID ......, da je kmetija vpisana v register, da redijo prašiče in obdelujejo 3,24 ha kmetijskih površin in od leta 2007 redno oddajajo zbirne vloge za subvencijo.

55. Uvodoma je treba poudariti, da je odločba o priznanju statusa kmeta deklaratorne narave (kot sta pravilno navedla že oba organa in se pri tem tudi sklicevala na sodbo, I U 114/2017), to pomeni, da se z njo ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, pravice ali obveznosti oziroma pravnega stanja, ki ob izpolnjenih dejanskih okoliščinah obstaja že po samem zakonu.

56. Prvostopenjski organ je tudi po presoji sodišča pravilno upošteval zgoraj citirano odločbo, kot tudi druge listine, ki jih je v spis v zvezi s statusom kmeta predložil A. A. Sodišče se namreč strinja s presojo organa, da je izračun dohodka za leto 2018 (pri čemer se tudi strinja, da izračun dohodka za leto 2019 ob izdaji odločbe z dne 27. 1. 2020 še ni bil mogoč, pri čemer je, upoštevajoč drugi odstavek 24. člena ZKZ in objavo ponudbe na oglasno desko decembra 2019 treba upoštevati leto 2018 kot relevantno leto za ugotavljanje dohodka), ki ga je izdelala Kmetijsko gozdarska zbornica, verodostojna listina, ki jo je prvostopenjski organ smel upoštevati, še zlasti skupaj z ostalimi listinami. Z navedbo, da je že iz bežnega vpogleda v izračun dohodka jasno, da je nemogoče, da bi A. A. na nekaj več kot hektarju površin pridelal takšne površine pridelkov in, da je praktično nemogoče, da bi A. A. takšne količine špargljev in vrtnin prodal doma, pri čemer ni jasno, katere vrste vrtnin in po kakšni ceni jih je A. A. prodal, druga tožnica brez, da bi konkretizirala, kolikšna količina pridelkov je po mnenju druge tožnice na tej površini sploh možna in za kakšne vrtnine ter po kakšni ceni, ne more izpodbiti oziroma niti ne vzbuditi dvoma v (v postopku predložene) listine. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenemu očitku prvega tožnika in druge tožnice, da bi prvostopenjski organ (ob že navedenih listinah) zato, ker so ostale stranke dvomile v priznan status kmeta A. A., moral preveriti pravilnosti priznanja tega statusa. Zgolj z konkretnimi dejstvi, ki bi pomenila nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v odločbi o priznanju statusa kmeta, izračunu dohodka za leto 2018 ter ostalih listin, bi druga tožnica (in prvi tožnik) lahko ugovarjala priznanemu statusu in na taka konkretna dejstva bi moralo biti v postopku odgovorjeno oziroma bi jih moral prvostopenjski organ obravnavati. Takšnih konkretnih dejstev pa ni druga tožnica navajala ne v pritožbi ne v upravnem sporu. Tako tudi sodišče v, I U 649/2014. _O kršitvi načela pomoči prava neuki stranki_

57. Druga tožnica tudi ugovarja kršitev načela pomoči prava neuki stranki. Navedeno utemeljuje (poleg pavšalnih očitkov o izostanku opozoril drugi tožnici glede njenih pravic in dolžnosti ter uveljavljanju le-teh) s tem, da je prvostopenjski organ ni opozoril, da ni navedla zadostnih nasprotnih dokazov za vzpostavitev dvoma v pravilnost odločbe o priznanju statusa kmeta. Sodišče sodi, da tudi ta očitek ni utemeljen. Dokazno breme je na stranki, ki zatrjuje določena dejstva (140. člen ZUP), kar pomeni, da mora stranka najprej _konkretizirati_ svoje navedbe, nato pa zanje preskrbeti ali predložiti oziroma vsaj predlagati dokaze, s katerimi naj bi te konkretizirane navedbe izkazala. Če bi organ drugi tožnici nudil pomoč, kot naj bi jo po njenem mnenju, tj. da bi po ugotovitvi, da so njene navedbe nekonkretizirane, svetoval, v kakšni smeri naj navedbe poda in kakšne dokaze naj zanje preskrbi oziroma predloži ali vsaj predlaga, bi ravno s tem kršil načelo 7. člena ZUP, vendar v tem primeru v škodo stranke z interesom A. A. To bi pa lahko utemeljeno (glede na to, da gre za postopek s strankami z nasprotujočimi se interesi) vzbudilo dvom v njegovo nepristranskost. Drugačne presoje druga tožnica ne more doseči niti z navedbo, da je takoj po pridobitvi pooblaščenca vložila predlog za obnovo postopka priznanja statusa kmeta. Ves čas upravnega postopka bi namreč druga tožnica lahko imela kvalificiranega pooblaščenca. Nesporno pa tudi je, da o predlogu za obnovo postopka priznanja statusa kmeta še ni bilo odločeno, če pa bo odločeno v prid drugi tožnici, tako da bo postopek obnovljen ter izdana odločba o zavrnitvi statusa kmeta A. A., bo lahko - kot že navedeno - to razlog za obnovo tega postopka.

58. V zvezi z navedbo druge tožnice, da je njene navedbe o lažnem prikazovanju statusa kmeta A. A. in sprejema ponudb tudi s strani K. K. in L., d.o.o., ki so med seboj povezani, drugostopenjski organ pavšalno zavrnil, pa sodišče odgovarja naslednje: po podatkih spisa sta K. K. in L., d.o.o. odstopila od dane ponudbe in je bil postopek zanju ustavljen. V zvezi s tem, da A. A. status kmeta izkazuje, pa je povedano že zgoraj. Sodišče zato ugovoru druge tožnice o zlorabi določb ZKZ in obidu namena zakona tudi ne sledi.

59. Sodišče se je z razlogi te sodbe opredelilo izrecno ali posredno do vseh relevantnih tožbenih ugovorov.

60. Glede na povedano je sodišče zavrnilo tožbo prvega tožnika delno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in delno na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo druge tožnice pa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 61. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

62. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka prvega tožnika in druge tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

63. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom A. A., druge tožnice in B., d.o.o. temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom A. A. je predlagal zavrnitev tožbe, kar bi glede na prvi odstavek 154. člena ZPP pomenilo, da mu morata prvi tožnik ter druga tožnica povrniti stroške postopka. Ker pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči sodišče (155. člen ZPP), sodišče priglašenih stroškov stranki z interesom A. A. ni priznalo, ker je presodilo, da niso bili potrebni za rešitev upravnega spora. Stranki z interesom druga tožnica in B., d.o.o. sta predlagali sodišču, da tožbi tožnika ugodi, zato je sodišče, ker je tožbo zavrnilo, ob smiselni uporabi 154. člena ZPP, zavrnilo tudi stroškovna zahtevka druge tožnice in B., d.o.o.