Jedro

Tridesetdnevni rok za sodno varstvo je v konkretnem primeru začel teči najkasneje, ko je tožnik podpisal sporazum o izplačilu odpravnine. Ker je v sporazumu jasno zapisano, da se tožniku zaradi prenehanja delovnega razmerja z zadnjim dnem delovnega razmerja izplača odpravnina po individualni pogodbi o zaposlitvi, je namreč treba šteti, da je ob podpisu izvedel za kršitev pravice v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrže tožba z dne 8. 3. 2007 s tožbenim zahtevkom, ki se glasi na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2007, vsebovana v ugotovitvenem sklepu z dne 31. 1. 2007, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 12. 2. 2007, nezakonita in da je tožniku z dnem 31. 1. 2007 nezakonito prenehalo delovno razmerje ter da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2001 in aneksa z dne 25. 4. 2006 v času od vključno 1. 2. 2007 do vključno 30. 4. 2007, kar je tožena stranka dolžna priznati in za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter obračunati in izplačati plačo, kot če bi bil tožnik na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečne plače do plačila, vse pod izvršbo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da je tožnik z vložitvijo tožbe dne 8. 3. 2007 zamudil 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, ker naj bi bil s kršitvijo pravice seznanjen najkasneje dne 27. 12. 2006, ko je podpisal sporazum o izplačilu odpravnine, zato bi tožbo moral vložiti najkasneje 26. 1. 2007. Tožnik s takšnim razlogovanjem ne soglaša in poudarja, da mora odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. in 2. odstavkom 86. člena ZDR biti izražena v pisni obliki, v njej pa mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. To pomeni, da ustna odpoved ali odpoved s konkludentnimi dejanji ni pravno upoštevna in ne more ustvarjati pravnih posledic. To se navezuje tudi na določilo tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa 30 dnevni rok za sodno varstvo v primeru zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki teče od dneva vročitve odpovedi. Res je sicer, da to določilo vsebuje tudi pristavek „oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice“, vendar je po mnenju tožnika zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je to določbo treba tolmačiti tako, da delavca zavezuje tisti rok, ki prej začne teči. Tako ni mogoče upoštevati, da v primeru, ko je bila delavcu izdana pisna odpoved, rok za sodno varstvo teče že pred vročitvijo pisne odpovedi oziroma od takrat, ko je delavec eventualno izvedel, da mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedala. V zvezi s temi dejstvi je izpodbijana odločba nejasna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve odločbe ni jasno razvidno, kaj je sodišče ugotovilo v zvezi z vprašanjem, za kakšno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v tem primeru šlo. Tožnik vztraja, da je v tem primeru šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Tožnik je bil direktor oziroma predsednik uprave tožene stranke in je že v teku postopka poudaril, da je odločitev nadzornega sveta z dne 13. 12. 2006 lahko predstavljala le statusno pravno odločitev o razrešitvi. V zapisniku nadzornega sveta je sicer pod tč. 2.6. tudi sklep, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 1. 2007. Vendar takšen sklep ni skladen z določili ZDR, saj ne govori o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da sporni sklep nadzornega sveta ne predstavlja upoštevne odločitve delodajalca o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v zvezi s tem sklepom tudi ni bil izdan noben pisni odpravek. Tako je bil izdan le ugotovitveni sklep nove uprave z dne 31. 1. 2007, ki ga tožnik izpodbija v tem delovnem sporu in ki je po vsebini tudi edini predstavljal odločitev o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zato vztraja, da je glede na dejanske okoliščine primera mogoče zaključiti, da je šlo le pri ugotovitvenem sklepu za vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, saj je bila v tem sklepu vsebovana enostranska odločitev delodajalca, da tožniku z dnem 31. 1. 2007 preneha veljati pogodba o zaposlitvi. Zato je upravičeno računati rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR od dneva vročitve tega sklepa, to je od 12. 2. 2007 dalje. To pa pomeni, da je bila tožba vložena znotraj zakonskega roka in pravočasno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Izpodbijana sodba vsebuje tudi razloge o vseh dejstvih, ki so odločilnega pomena za presojo odločitve, zaradi česar je pritožbeni očitek v tej smeri neupošteven. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se nanašajo na pravno odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s tožbo, ki jo je vložil 8. 3. 2007, zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitev, da mu je dne 31. 1. 2007 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je navajal, da je bil na seji nadzornega sveta dne 13. 12. 2006 razrešen s funkcije direktorja iz nekrivdnih razlogov, da pa nadzorni svet ni imel nobene pravne podlage za odločitev, da sprejme sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 31. 1. 2007, saj je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 4. 2001 oziroma v aneksu k tej pogodbi z dne 25. 4. 2006 izrecno določeno, da ima delovno razmerje sklenjeno do 30. 4. 2007. Vendar, kot je razvidno iz izpovedi tožnika in listinskih dokazov, je bil tožnik navzoč na seji nadzornega sveta dne 13. 12. 2006, na kateri je bil razrešen, pozneje pa je prejel še pisno izdelan zapisnik in bil seznanjen s sklepom nadzornega sveta, da mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha 31. 1. 2007. Tožnik je tudi izpovedal, da je podpisal sporazum o izplačilu odpravnine z dne 27. 12. 2006, katerega kopijo je prejel v roke še istega dne. Iz II. točke tega sporazuma pa izhaja, da se udeleženca s tem sporazumom dogovorita, da se delavcu zaradi prenehanja delovnega razmerja 31. 1. 2007 kot zadnjim dnem dela, tega dne izplača po individualni pogodbi pripadajoča odpravnina.

Upoštevaje navedeno in ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik bil prisoten na seji nadzornega sveta dne 13. 12. 2006 in da je zapisnik seje nadzornega sveta prejel nekaj dni po seji ter glede na dejstvo, da je v sporazumu o izplačilu odpravnine jasno zapisano, da se tožniku zaradi prenehanja delovnega razmerja 31. 1. 2007, kot zadnjim dnem dela izplača odpravnina po individualni pogodbi in da je bil tožnik s to okoliščino seznanjen najkasneje ob podpisu sporazuma dne 27. 12. 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik že 27. 12. 2006 izvedel za kršene pravice iz delovnega razmerja v zvezi z nezakonitim prenehanjem. Ker tožnik po 31. 1. 2007 tudi ni več hodil na delo k toženi stranki, pa to pomeni, da se je najkasneje od tega dne dalje zavedal oziroma moral zavedati, da mu je delovno razmerje prenehalo. Zaradi povedanega in ker po določbi 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) 30 dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva pravic začne teči od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice, je potrebno ugotoviti, da je 30 dnevni rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru pričel teči že dne 27. 12. 2006 (podpis sporazuma o izplačilu odpravnine) oziroma najkasneje s 1. 2. 2007, ko tožnik ni več prihajal na delo k toženi stranki in ne šele od 12. 2. 2007, ko naj bi tožnik po lastnih zatrjevanjih prejel ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, kot to zmotno meni pritožba. Ker je tožnik tožbo zoper toženo stranko vložil šele 8. 3. 2007 in je ta rok, ki je prekluzivne narave zamudil, pa to pomeni, da za vložitev tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Iz navedenih razlogov je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialno pravno pravilen in zakonit. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).