Jedro

Ugotovitev, da se blago uvršča v isto ali podobno tarifno oznako ne zadostuje za zaključek, da blago omogoča tudi izpolnjevanje enakih funkcij kot vrednoteno blago in da je blago, ki se primerja z vrednotenim blagom zamenljivo po trgovski poti, kar je bistvena zahteva, ki izhaja iz definicije podobnega blaga. V ponovnem postopku bo zato moral carinski organ presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vrednotenje deklariranega blaga po točki b) drugega odstavka 30. člena CZS. Če bo ugotovil, da vrednotenje deklariranega blaga na tej podlagi sploh ni mogoče, je treba upoštevati določbo prvega odstavka 30. člena CZS, ki zahteva, da se tam določene metode za vrednotenje blaga uporabijo po določenem vrstnem redu oziroma upoštevati 31. člen CZS, ki jo je za določitev vrednosti treba uporabiti, če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti z uporabo 29. in 30. člena CZS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbe Carinskega urada Ljubljana DT 4242-726/2009-5/1100-018 z dne 26. 11. 2009 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.262,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana tožniku kot deklarantu naložil v plačilo dajatev in realnih obresti za blago v znesku skupaj 12.265,51 EUR, ki je bilo ocarinjeno po tam navedeni carinski deklaraciji (EUL), ki je bila vložena za sprostitev blaga v prost promet, brez plačila DDV, zaradi dobave v drugo državo članico. Izpodbijana odločba je bila izdana, ker je carinski organ v postopku naknadnega preverjanja EUL na novo določil vrednost carinskega blaga. V postopku carinjenja se je carinski organ odločil za kontrolo carinske deklaracije v smislu 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS). Carinski organ je ugotovil, da je prijavljena vrednost blaga veliko nižja od Tabele povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jo je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na osnovi uvozov tekstilnih izdelkov in obutve v letu 2008. Sklicuje se na prvi odstavek 181a. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2459/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253/11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena uredba) ter na določila 30. člena CZS. Iz slednjih izhaja, da če carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo člena 29 CZS, je treba po vrstnem redu uporabiti točke a), b), c) in d) odstavka 2 in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev. Natančnejši pogoji o uporabi točke a) drugega odstavka 30. člena in točke b) drugega odstavka 30. člena CZS so opredeljeni v 150. in 151. členu Izvedbene uredbe. Ob upoštevanju navedenih ter skladno s prvim odstavkom 181a. člena Izvedbene uredbe je carinski organ določil nove carinske vrednosti zadevnega blaga, saj je bilo ugotovljeno, da prijavljena vrednost obravnavanega blaga ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti blaga, kot jo določa 29. člen CZS. Iz obrazložitve je razvidno, kako je carinski organ opravil vrednotenje blaga ter da je pri tem upošteval najnižjo vrednost podobnega blaga, izvoženega v Skupnost iz Republike Kitajske.

Upravno sodišče je s sodbo I U 214/2012-12 z dne 27. 6. 2012 zavrnilo tožbo tožnika. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 368/2012 13. 12. 2012 ugodilo tožnikovi reviziji in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji VSRS je zaključek prvostopenjskega sodišča in carinskih organov, da je primerjano blago podobno vrednotenemu blagu, preuranjen, sodišču prve stopnje pa je naložilo, da ponovno presodi, v skladu z materialnopravnimi stališči, ki jih je zavzelo VS RS v navedenem sklepu, ali so izpolnjeni pogoji za vrednotenje deklariranega blaga po točki b) drugega odstavka 30. člena CZS oziroma, da upošteva določbe prvega odstavka 30. člena oziroma 31. člena CZS.

Tožnik v tožbi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. V obravnavani zadevi je treba kot carinsko vrednost blaga upoštevati transakcijsko vrednost, ker je to cena, ki je bila za uvoženo blago dejansko plačana. Če carinski organ v to dvomi, bi moral dvome utemeljiti. Pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga bi moral carinski organ upoštevati 30. člen in 31. člen CZS, ki ju tožnik citira. Treba je upoštevati kakovost blaga, njegov sloves in obstoj blagovne znamke. Sklicuje se na člene 141 do 181a. člena Izvedbene uredbe ter Prilogo 23 k Izvedbeni uredbi. Po mnenju tožnika ni upoštevana kakovost in lastnosti spornega blaga, komercialna raven, količina blaga ter celovitost posla. Carinski organ ni upošteval komercialne ravni posla s tem, ko je primerjal neprimerljive količine in ni opravil uskladitev vrednosti, kot to določa Priloga 23 k Izvedbeni uredbi. V obravnavanem primeru je bilo blago uvoženo v EU za prodajo na kitajskih tržnicah na Madžarskem. Tožnik opozarja da se določene carinske deklaracije ponavljajo. Postavke iz faktur, ki jih je uporabil carinski organ za določanje vrednosti, bi bilo treba ustrezno prilagoditi glede na objektivna merila. Če takšnih objektivnih meril ni, določanje carinske vrednosti po določbah a) in b) točke drugega odstavka 30. člena CZS ni ustrezno. Drugostopenjski organ se ni opredelil za katero zvrst trgovine naj bi v konkretnih primerih šlo glede ločevanja trgovine na debelo in drobno. Očita mu restriktivno razlago Izvedbe uredbe, saj ni nikjer navedeno, da je krovna pogodba pogoj. Ne drži trditev carinskega organa o podobnih količinah, saj gre za različne količine. Treba je upoštevati, da gre za komercialni posel velikega obsega. Ker gre za blago, ki je namenjeno izključno prodaji na trgu Evropske unije, bi moral carinski organ, namesto postopka 40xx upoštevati postopek 42xx. Tožnik se sklicuje na točko d) 142. člena Izvedbene uredbe, ki določa, kaj je podobno blago. Pri spornem blagu gre za manj kakovostno blago v primerjavi z blagom, ki se uvaža v RS za znane kupce. Nikjer iz listin ni razvidno, da naj bi šlo v za podobno blago. Iz listin, ki jih je tožnik prejel, izhaja, da se nanašajo večinoma na podjetja A. d.d., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.d.. Pri spornem blagu pa gre za nizko cenovno, docela ceneno blago in ne gre za blagovne znamke. Tabela Olaf ne izpolnjuje nobene izmed lastnosti javne listine. Navedbe na računih in carinskih deklaracijah so pomanjkljive, da je nemogoče oceniti ali gre za primerljivo blago. Podobnost blaga naj bi se določala kar po dveh kriterijih hkrati: po uvrstitvi v enako tarifno številko in po uvrstitvi v drugo tarifno številko., kar pomeni, da je npr. carinski organ primerjal blago iz bombaža z blagom iz umetnih materialov oziroma blago iz bombaža z blagom iz poliestra. Zmotno je določanje vrednosti zgolj na podlagi tarifne številke, saj se v isto tarifno številko uvrščajo tudi blagovne znamke. Predpogoj za primerjanje vrednosti je primerljivost blaga. Carinski organ bi moral izvesti analizo posameznega blaga, ki je predmet primerjave. Tožnik se sklicuje na katalog E. kot dokaz, da so deklarirane cene možne in realne. Postopek „sanacije“ prvotnega postopka je izvajal prvostopenjski organ, o njem pa se je izjasnil drugostopenjski organ, s čimer je bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do pritožbe. Tožnik ponavlja navedbe iz pritožbenega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži vrnitev plačanih dajatev ter stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podrejeno, da zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbe prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, ki jih še dodatno pojasnjuje ter predlaga zavrnitev tožb. Tožnik v pripravljalnih vlogah prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih tožbenih navedbah. V zvezi z vprašanjem blagovne znamke dodaja, da utemeljeno opozarja, da gre pri primerjanem blagu lahko tudi za blago z blagovno znamko in da ta dvom ni bil nikoli odpravljen.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je carinski organ podvomil, da prijavljena vrednost carinskega blaga, različnih tekstilnih izdelkov, uvoženih s Kitajske, predstavlja resnično transakcijsko vrednost v smislu 29. člena CZS. Ker tožnik ni odpravil dvomov, saj ni dostavil zahtevane dodatne dokumentacije, je carinski organ vrednost carinskega blaga določil v skladu s 30. členom CZS, po katerem je treba po vrstnem redu uporabiti tam predpisane metode ugotavljanja vrednosti blaga. Ker ni imel podatkov o transakcijskih vrednostih enakega blaga v smislu a) točke drugega odstavka 30. člena CZS, je vrednost določil v skladu z b) točko drugega odstavka 30. člena CZS, po kateri je carinska vrednost “transakcijska vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je treba ovrednotiti. Podatke o „podobnem blagu“ je carinski organ pridobil iz centralnega informacijskega sistema. Upošteval je analitski izpis carinskih deklaracij, po katerih je bilo v RS carinjeno podobno blago z določenimi parametri glede časovnega okvirja, carinskega postopka, tarifnih oznak in države porekla. Sporno je ali so merila za določitev vrednosti iz b) točke drugega odstavka 30. člena CZS in ustreznih določb Izvedbene uredbe pravilno uporabljena. Pogoj za določitev carinske vrednosti v skladu z b) točko drugega odstavka 30. člena CZS je, da gre za podobno blago, ki je po d) točki 142. člena Izvedbene uredbe „blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, podobne lastnosti in podobno materialno sestavo, ki mu omogoča izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati; pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno, je treba med drugim upoštevati kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke. Carinski organ je izhajal iz uvrstitve blaga v tarifno oznako KN, kar glede na stališče VS RS še ne zadostuje, da je blago tudi podobno, podobnih lastnosti in kakovosti. V določeno tarifno oznako namreč ni uvrščeno samo blago, ki je med seboj enako ali podobno, saj se v isto oznako lahko uvršča tudi drugačno blago1. Pri določenem blagu pa carinski organ tudi ni imel na razpolago podatkov o ceni blaga z enako materialno sestavo in je uporabil vrednost blaga, ki ima drugačno materialno sestavo in se uvršča v drugo tarifno oznako KN. V tem delu bi moral carinski organ posebej natančno obrazložiti, zakaj je blago, ki je primerjano pri določenih postavkah, in spada v različne tarifne oznake ter ima drugačno materialno sestavo, po zgoraj navedenih kriterijih podobno vrednotenemu. V okoliščinah, ko se se primerjali na primer pletena ženska krila (95% akril 5% elastan) s pletenimi ženskimi oblekami iz bombaža (70 % bombaž in 30% svila), pletene ženske obleke iz 95 % akrila 5% elastana s pletenimi ženskimi oblekami iz bombaža ipd., zgolj navedba, da je primerjano blago „podobno“ vrednotenemu, po mnenju sodišča ne zadostuje. Niso pojasnjeni konkretni razlogi, zakaj je carinski organ prišel do takšnega zaključka. V obeh primerih, ko gre za isto tarifno oznako in ko gre za različne tarifne oznake, pa tudi ni obrazloženo, zakaj carinjeno in primerjano blago omogočata izpolnjevanje enakih funkcij in zakaj sta zamenljiva po trgovski plati. Zaradi navedenega je zaključek carinskega organa, da je blago podobno vrednotenemu blagu, ker se uvršča v isto ali podobno tarifno oznako, vsaj preuranjen.

Pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno vrednotenemu ali ne, je treba upoštevati tudi kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke. Medtem, ko pri določenem blagu blagovna znamka ni nujno bistven element za zaključek, ali gre za podobno blago vrednotenemu, pa sta pri tekstilnem blagu blagovna znamka in kakovost ključna elementa pri presoji, ali gre za podobno blago. Navedeni kriteriji bistveno vplivajo na zamenljivost blaga na trgu. Stališče carinskega organa, da primerjano blago ni bilo blago z blagovno znamko, ki ima sloves, saj to ne izhaja iz deklaracij in računov ne drži v celoti, saj ali je blago označeno z blagovnimi znamkami ali ne, ni vedno razvidno samo iz računa in deklaracije, kot zatrjuje tožnik, ker ta navedba ni nujna. Do tožnikovih ugovorov in njegovimi konkretiziranimi zatrjevanji, da je bilo z deklaracijami, ki jih je carinski organ uporabil za ugotavljanje vrednosti, uvoženo blago z blagovnimi znamkami, bi se moral carinski organ določno opredeliti, česar pa ni storil. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Carinski organ bo v ponovljenem postopku moral od uvoznikov pridobiti podatke na kakšno blago (ali blago z blagovnimi znamkami ali blago brez blagovnih znamk) se deklaracije, ki so carinskemu organu služile za primerjavo, nanašajo ter v tem delu dopolniti ugotovitve glede dejanskega stanja. Da je bilo primerjano blago prav tako nizke kakovosti in brez blagovne znamke kot vrednoteno, ni mogoče zaključiti zgolj na podlagi dejstva, da so cene blaga, kupljenega na Kitajskem, nekajkrat nižje od tistih v Tabelah povprečnih vrednosti in Tabelah Olaf. Omenjene tabele so uporabljene zgolj kot „tehnični pripomoček“ za utemeljitev upravičenega dvoma v prijavljeno vrednost blaga oz. indic, da je bilo primerjano blago nizke kakovosti. Ob pomanjkanju drugih relevantnih podatkov o primerjanem blagu zato zaključek, da je bilo to blago ravno tako nizke kakovosti kot vrednoteno blago, ne more temeljiti zgolj na teh statističnih podatkih.

Pri postavkah, kjer količine blaga niso bile enake ali približno enake, ni prišlo do uskladitve uporabljenih cen zaradi drugačnih količin blaga, katerega cena je bila uporabljena za vrednotenje, zaradi objektivnih razlogov. Kjer bi organ moral zaradi neprimerljivih količin uskladiti ceno blaga navzgor, tega ni storil, ker naj bi bilo to v korist tožnika. Kjer bi moral uskladiti ceno podobnega blaga navzdol pa tega ni storil, ker je bila ugotovljena cena že sicer bistveno nižja od povprečne cene po Tabeli Olaf oziroma Tabeli povprečnih vrednosti. Po presoji sodišča objektivni razlogi, na katere se sklicuje carinski organ, ne morejo biti razlog, da carinski organ ne opravi uskladitve uporabljenih cen zaradi drugačnih količin blaga. Takšno postopanje po stališču VSRS (npr. sklep X Ips 368/2012) ni bilo pravilno niti v primeru, ko je bilo v korist tožnika. Opisano postopanje carinskega organa zato ni v skladu z Izvedbeno uredbo in njene Priloge 23, po katerih jasno izhaja, da je usklajevanje zaradi različnih količin in komercialne ravni obvezno, kar pomeni, da uskladitve ni dopustno opustiti, tudi če naj bi bila opustitev v korist stranke. Uskladitve pa je treba opraviti samo na podlagi predloženih dokazov, iz katerih izhaja, da so pravilne in natančne, kot je npr. veljavni cenik, ki se nanaša na drugačne ravni in količine. Tabela Olaf, na katero se sklicuje carinski organ oziroma Tabela povprečnih vrednosti, nista takšna dokaza, kakšnega drugega dokaza pa carinski organ ni uporabil oziroma ga ni imel. Če objektivnega merila za izvedbo uskladitev ni pa glede na izrecno določbo Priloge 23 določanje carinske vrednosti po točki b) drugega odstavka 30. člena CZS ni ustrezno.

Iz povedanega izhaja, da je zaključek carinskega organa, da je primerjano blago podobno vrednotenemu blagu, vsaj preuranjen. V ponovnem postopku bo zato moral carinski organ ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vrednotenje deklariranega blaga po točki b) drugega odstavka 30. člena CZS in to obrazložiti. Pri tem so mu lahko ob pomanjkanju drugih relevantnih listinskih podatkov v pomoč tudi deklaracije drugih članic EU. Če bo ugotovil, da vrednotenje deklariranega blaga na tej podlagi sploh ni mogoče, je treba upoštevati določbo prvega odstavka 30. člena CZS, ki zahteva, da se tam določene metode za vrednotenje blaga uporabijo po določenem vrstnem redu oziroma upoštevati 31. člen CZS, ki jo je za določitev vrednosti treba uporabiti, če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti z uporabo 29. in 30. člena CZS. V okviru 31. člena CZS Sporazum o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini predvideva posvetovanja med carinskim organom in uvoznikom z namenom pridobivanja podatkov, potrebnih za pravilno uporabo nadaljnjih metod vrednotenja.

Ker po povedanem carinski organ ni popolno ugotovil dejanskega stanja, saj manjkajo dejanske ugotovitve, na podlagi katerih bi se lahko zaključilo, da gre za podobno blago v skladu z definicijo podobnega blaga in je bilo kršeno materialno pravo, in sicer razlaga definicije podobnega blaga iz točke d) prvega odstavka 142. člena Izvedbene uredbe ter zato, ker niso bile opravljene obvezne uskladitve zaradi komercialnih ravni in količin. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo na podlagi tretjega odstavka ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. alineja drugega odstavka 59. člena).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, kar znaša 420,00 EUR.

V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1, v zvezi s sklepom VS RS X Ips 368/2012 z dne 13. 12. 2012, tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v višini 12.265,51 EUR. Po tar. št. 3300 je določilo stroške v višini 682,00 EUR (količnik 2,0 x 341,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ki znaša 140,40 EUR, kar skupaj znaša 842,40 EUR. Skupaj gre tožniku torej 1.262,40 EUR stroškov. Glede vračila takse se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).