Jedro

Plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik kupil trošarinske izdelke, ki so bili predmet nezakonite sprostitve v porabo in nezakonitega vnosa, in tudi ne, da je dejansko tudi prejel navedene trošarinske izdelke, za katere pa trošarina ni bila plačana, je kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro plačnik trošarine, in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člena ZTro).

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor v 1. točki izreka odmeril davčni dolg za energente v skupnem znesku 38.346,48 EUR (9,189.348,11 SIT), od tega iz naslova trošarin 33.171,77 EUR (7,949.282,50 SIT), okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 1.997,62 EUR (478.709,40 SIT) in obresti 3.177,09 EUR (761.356,21 SIT), skupaj 38.346,48 EUR (9,189.348,11 SIT); v točki 2 izreka je trošarinski dolg naložil v plačilo solidarnima dolžnikoma A.A. in tožeči stranki; v točki 3 izreka določil rok za plačilo; v točki 4 izreka odločil, da bo o stroških izdan poseben sklep ter v točki 5 navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski urad izvedel trošarinski nadzor pri družbah B. d.o.o. in tožeči stranki v skladu s 1. odstavkom 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Generalni carinski urad – Sektor za preiskave je na podlagi 229. člena v povezavi z 2. odstavkom 239. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, 139/04, v nadaljevanju ZDavP-1) od avstrijskih carinskih organov pridobil podatke (trošarinske dokumente) o dobavah trošarinskih izdelkov – mineralnih olj slovenskim prejemnikom v režimu odloga plačila trošarine. Priloga avstrijskega dopisa je zapisnik o carinski reviziji pri dobavitelju družbi C., Avstrija. Priloga zapisnika o carinski reviziji je spisek vseh trošarinskih dokumentov, ki jih je izdal navedeni dobavitelj in so spremljali pošiljke mineralnih olj, namenjene slovenskim prejemnikom. Iz trošarinskih dokumentov št. 32816 z dne 17. 2. 2005, 32817 z dne 17. 2. 2005, 32879 z dne 22. 2. 2005, 33068 z dne 4. 3. 2005, 33195 z dne 10. 3. 2005, je iz polja 7 razvidno, da je prejemnik mineralnih olj slovenska družba B. d.o.o.. Sektor za preiskave je carinskemu uradu - Oddelku za trošarine predal dokumentacijo, pridobljeno na podlagi carinske preiskave, ki dokazuje vnos mineralnih olj iz druge države članice (Avstrije) v Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine, za katere pa trošarina v Sloveniji ni bila plačana. Carinski organ je na podlagi odstopljene dokumentacije uvedel postopek trošarinskega nadzora po 112. členu ZDavP-1 pri družbi B. d.o.o. kot prejemniku vnesenih pošiljk mineralnega olja in tožeči stranki kot neposrednemu dejanskemu prejemniku in kupcu vnesenih pošiljk mineralnega olja, za katere ni bila obračunana in plačana trošarina. Od 1. 1. 2007 velja ZDavP-2, v skladu s 1. odstavkom 418. člena tega zakona se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po ZDavP-2. Ugotovitve nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 21. 3. 2007. Družba B. d.o.o. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2. 2. 2007 kot pravna oseba izbrisana iz sodnega registra. V postopku je bil izdan sklep, s katerim se nadaljuje postopek odmere trošarine v zadevah vnosov mineralnih olj, za katere ni bila obračunana trošarina, zoper družbenika A.A., ustanovitelja in direktorja družbe B. d.o.o. Družba D. d.o.o. je bila vpisana v sodni register na osnovi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 10. 1997. S spremembo akta o ustanovitvi z dne 24. 3. 2006 je družba spremenila ime firme v E. d.o.o.. Družba B. d.o.o. se je pri carinskem uradu registrirala kot trošarinski zavezanec – trgovec na debelo z naftnimi derivati, alkoholnimi in tobačnimi izdelki. Carinski urad je z odločbo z dne 28. 9. 2004 družbi B. d.o.o. izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega je lahko iz druge države članice EU prejemala mineralna olja – energente v odlogu plačila trošarine. Omenjeni družbi je dovoljenje pooblaščenega prejemnika na podlagi odločbe carinskega organa z dne 16. 2. 2005 prenehalo veljati, in sicer z dnem vročitve odločbe dne 8. 3. 2005. Carinski urad je po pregledu dokumentacije, predane s strani Sektorja za preiskave ugotovil dejansko stanje: Pošiljke energentov: 164 – trošarinski dokument št. 32816, 165 – trošarinski dokument št. 32817, 188 – trošarinski dokument št. 32879, 247 – trošarinski dokument št. 33068, 282 – trošarinski dokument št. 33195 so bile odpremljene s trošarinskimi dokumenti in dobavnicami dobavitelja C.. Prejemnik navedenih pošiljk je družba B. d.o.o. A.A. - zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. je na hrbtni strani trošarinskih dokumentov s podpisom potrdil, da je družba prevzela navedene pošiljke. Prevoz blaga je opravila družba D. d.o.o., ki je pošiljke prevzela. Fakturiranje blaga je potekalo preko naslednjih družb: Dobavitelj je izstavil račun za blago družbi E.. Iz računov in dobavnic je razvidno, da je prejemnik pošiljk družba B. d.o.o. Slednja je za omenjene pošiljke izstavila račune družbi F.F. s.p., le-ta pa je za navedene pošiljke izstavila račune družbi D. d.o.o.. Kupec in neposredni prejemnik pošiljk je družba D. d.o.o., saj so ji bile pošiljke dostavljene direktno od dobavitelja iz Avstrije, čeprav je fakturiranje blaga (izdaja računov) potekalo drugače. Družba D. d.o.o. se pojavlja tudi kot prevoznik blaga, ki je navedene pošiljke sama pripeljala direktno od dobavitelja v svoje skladiščne prostore. Carinski organ je ugotovil, da je družba B. d.o.o. prejemala iz druge države članice (Avstrije) mineralna olja – energente v režimu odloga plačila trošarine. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdajal pošiljatelj mineralnih olj v Avstriji, to je družba C.. Trošarina v Avstriji s strani pošiljatelja ni bila plačana, ker so bila mineralna olja odpremljena v režimu odloga plačila trošarine. Režim odloga plačila trošarine pa je v skladu s 5. točko 4. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 in 122/06 – uradno prečiščeno besedilo, ZTro-UPB2, v nadaljevanju ZTro) ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. ZTro v 29.a členu določa pogoje za pridobitev dovoljenja pooblaščenega prejemnika, ki sme prejemati trošarinske izdelke v okviru svoje dejavnosti iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine in zato pridobi dovoljenje carinskega organa. Trošarinski dokument je v skladu s 1. odstavkom 8. člena ZTro listina, ki spremlja pošiljko trošarinskih izdelkov in ki dokazuje, da se v njej navedene vrste ter količine trošarinskih izdelkov gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine oziroma, da so namenjene v drugo državo članico. Obveznost za plačilo trošarine za trošarinske izdelke nastane, ko so trošarinski izdelki v Sloveniji sproščeni v porabo.

Carinski urad ugotavlja nezakonito sprostitev: Družba B. d.o.o. je v davčnem obdobju februarju 2005 od družbe C. prejela v odlogu plačila trošarine kot imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinske izdelke: dne 17. 2. 2005 je družba prejela 29.983 litrov plinskega olja za pogon D2, dne 17. 2. 2005 je družba prejela 31.458 litrov plinskega olja za pogon D2, dne 22. 2. 2005 je družba prejela 31.491 litrov ekstra lahko kurilno olje. Družba B. d.o.o. je v davčnem obdobju marec 2005 od družbe C. prejela v odlogu plačila trošarine kot imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinske izdelke: dne 4. 3. 2005 je družba prejela 30.011 litrov plinskega olja za pogon D2. Družba B. d.o.o. za navedena mineralna olja, prejeta v davčnem obdobju februar in marec 2005, ni obračunala trošarine in dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo CO2 ter ni vložila obračuna trošarine in obračuna dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo CO2, kar bi morala v skladu s 34. členom ZTro ter ni plačala trošarine in takse CO2 v skladu s 35. členom ZTro. Ker pooblaščeni prejemnik ni predložil obračunov trošarine in CO2 takse, se je izognil plačilu trošarine in CO2 takse, kljub temu, da je evidentno, da je ta mineralna olja prejel in distribuiral v nadaljnjo prodajo na območju Slovenije, kar izhaja iz potrditve tretjega izvoda trošarinskih dokumentov in iz računov za nadaljnjo prodajo. Zato je nastala obveznost za plačilo trošarine zaradi nezakonite sprostitve blaga v porabo na podlagi 1. točke 1. odstavka 16. člena ZTro.

Carinski organ nadalje ugotavlja nezakoniti vnos: družba B. d.o.o. je v davčnem obdobju marec 2005 od družbe C. prejela v odlogu plačila trošarine brez dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinske izdelke: dne 10. 3. 2005 je družba prejela 29.882 litrov ekstra lahko kurilno olje, kljub temu, da omenjena družba od dne 9. 3. 2005 dalje ni več imela dovoljenja pooblaščenega prejemnika, se je pri dobavitelju družbi C. v Avstriji lažno izkazovala kot imetnik trošarinskega dovoljenja. Navedena družba ni predlagala nadzornemu carinskemu organu trošarinskih dokumentov v potrditev, niti ni vlagala obračunov trošarine in CO2 takse in ni plačevala trošarine in CO2 takse za navedene pošiljke mineralnih olj, kot je zakonsko predpisano. Zato je nastala obveznost navedene družbe za plačilo trošarine zaradi nezakonito vnešenih trošarinskih izdelkov v Slovenijo iz druge države članice na podlagi 3. točke 1. odstavka 16. člena ZTro.

Upoštevaje ugotovitve carinskega organa glede nezakonitega ravnanja družbe B. d.o.o., jo je v obravnavanem primeru v skladu z določbo 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro šteti za plačnika trošarine. V skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Iz prevoznih listin CMR in prevzemnic blaga je ugotovljeno, da je družba D. d.o.o. sama prevažala in vnesla mineralna olja v Slovenijo ter jih knjižila v svoje poslovne knjige na podlagi prevzemnic blaga. Na podlagi računov je ugotovljeno, da je družba tudi kupec mineralnih olj, ki jih je prevažala, in ki so bila predmet nezakonitega ravnanja, saj zanje v Sloveniji ni bila plačana trošarina in CO2 taksa, zato je plačnik trošarine in CO2 takse za omenjene pošiljke mineralnih olj v skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro tudi družba D. d.o.o., ki je neposredni prejemnik in kupec teh nezakonito sproščenih ali vnesenih pošiljk mineralnih olj. Obveznost za plačilo trošarine nastane v skladu s 1. točko 1. odstavka 16. člena ZTro takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito proizvedeni, pridobljeni, v posesti, prevažani, uporabljani ali porabljeni oziroma sproščeni v porabo in v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice.

V postopku je bil zapisnik o trošarinskem nadzoru poslan tožeči stranki. Carinski urad zavrača pripombe tožeče stranke. Carinski urad je ugotovil, da je bilo blago predloženo v namembni državi članici, v danem primeru je bilo blago predloženo v Sloveniji (prejela ga je družba B. d.o.o.), pošiljatelj energentov C. iz Avstrije se je v skladu z določili direktive Sveta EU razbremenil obveznosti in ni zavezanec za plačilo trošarine v RS, saj je prejemnik blaga A.A., zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o., na hrbtni strani trošarinskega dokumenta, v polju C, s podpisom potrdil, da je družba prevzela celotno blago odpremljeno iz Avstrije. S tem se je trošarinska obveznost prenesla na prejemnika blaga družbo B. d.o.o.. Carinski urad zavrača tudi ostale pripombe tožeče stranke. Avstrijska družba C. je prodala trošarinske izdelke – energente družbi E.. Slednja ni članica EU, zato ne more poslovati s trošarinskimi izdelki v skladu s trošarinsko zakonodajo in Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992, saj slednja ureja gibanje trošarinskih izdelkov med državami članicami EU. Da so bili energenti odpremljeni v režimu odloga plačila trošarine pomeni, da trošarina v državi odpreme Avstriji ni bila plačana. Tožeča stranka je trgovec z energenti, zato mora poznati oziroma bi morala poznati zakonodajo s področja trošarin in tveganja, ki se v tej dejavnosti pojavljajo. Tožeča stranka, ki je kupila energente, je le-te tudi sama prevažala iz Avstrije. Ob dejstvu, da je prevoznik vedel, da je prejemnik blaga družba B. d.o.o., je energente dostavil sam sebi ter jih kupil od družbe F.F. s.p.. Kupec bi s tem, ko je kupil energente od družbe F.F. s.p. lahko vedel, da gre za posel verižne preprodaje, ki lahko predstavlja določeno tveganje. Carinski urad še navaja, da je ves čas postopka tožeči stranki omogočal, da je vpogledala v celotno dokumentacijo ter da je dajala pripombe na ugotovitve carinskega organa.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je zavrnil drugostopni organ, ki se z ugotovitvami organa prve stopnje strinja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da dejstvo, da je tožeča stranka opravila prevoz energentov, glede katerih so bile naknadno ugotovljene nepravilnosti pri plačilu trošarine, ne more predstavljati utemeljene pravne podlage, na kateri carinski urad tožečo stranko šteje za solidarnega dolžnika trošarinskega dolga, za katerega je odgovorna izključno družba B. d.o.o. oziroma po njenem izbrisu iz sodnega registra njen pravni naslednik A.A.. Tožeča stranka, ki je registrirana kot trgovec in prevoznik energentov, kot samostojni pravni subjekt prosto posluje na trgu in kot taka sklepa posle z drugimi pravnimi subjekti. Pri svojem poslovanju tožeča stranka deluje z vso skrbnostjo in kot dober gospodar pred sklenitvijo posla na podlagi razpoložljivih podatkov na internetnih straneh AJPES-a ter na straneh davčne in carinske unije preveri podatke o subjektih, s katerimi posluje. Dejstvo je, da je v okviru svojega poslovanja tožeča stranka več poslov za nabavo plinskega olja za pogon D2 in ekstra lahkega kurilnega olja sklenila s prodajalko F.F. s.p.. Tako kot pri vsem drugem poslovanju, je tožeča stranka tudi pri sklepanju teh poslov ravnala z vso skrbnostjo in predhodno preverila razpoložljive podatke. Vse posle s prodajalko F.F. s.p.. je tožeča stranka sklenila v dobri veri, prepričana, da gre za povsem običajne posle. Tožeča stranka je bila kot zadnji izmed kupcev v celotni verigi vseh kupcev utemeljeno prepričana, da je bil posel izpeljan pravilno in zakonito. Ker je tožeča stranka registrirana tudi kot prevoznik energentov in je to zanjo tudi ceneje, se je s prodajalko F.F. s.p.. dogovorila, da bo prevoz naročenega blaga od avstrijskega dobavitelja do svojih skladišč opravila sama. Tožeči stranki je bilo sicer znano, da je prejemnik trošarinskih izdelkov v Republiki Sloveniji družba B. d.o.o., saj je bila kot prejemnik označena v trošarinskih dokumentih, vendar pa tožeča stranka s to družbo ni bila v nobenih poslovnih odnosih. Z F.F. s.p. je bilo namreč dogovorjeno, da bo za vse formalnosti v zvezi z nakupom poskrbela ona kot prodajalka, povsem jasno in razumljivo pa je bilo, da je za vse trošarinske obveznosti dolžna poskrbeti in jih poravnati družba B. d.o.o. Tožeča stranka je šele z uvedbo trošarinskega nadzora in z vročitvijo odločbe carinskega organa z dne 13. 7. 2007 izvedela, da družba B. d.o.o. ni izpolnila svojih obveznosti kot trošarinski zavezanec. Tožeča stranka, ki je poslovala v dobri veri, ni vedela, niti ni mogla vedeti, da družba B. d.o.o. ni izpolnjevala svojih trošarinskih obveznosti in da je zato ravnala in poslovala nezakonito. V postopku so bile nezakonitosti ugotovljene zgolj pri ravnanju družbe B. d.o.o. oziroma pri njenem pravnem nasledniku A.A., zato tožeča stranka meni, da je bila kot subjekt, ki je posloval v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, povsem neutemeljeno in nezakonito postavljena za solidarnega dolžnika trošarinskega dolga. Glede na navedeno je izpodbijana odločba po mnenju tožeče stranke v delu, v katerem je tožeči stranki kot solidarnemu tožniku naloženo plačilo trošarinskega dolga nepravilna in nezakonita, v postopku je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter pri odločanju nepravilno uporabljeno materialno pravo ter kršena pravila upravnega postopka.

Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze (zaslišanje strank, zaslišanje prič...) in po opravljeni glavni obravnavi odloči, da se izpodbijana odločba v delu, ki tožeči stranki kot solidarnemu dolžniku nalaga plačilo trošarinskega dolga, odpravi, hkrati pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov (prve in druge stopnje) strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (3. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za naložitev plačila trošarine za pet pošiljk mineralnih olj tožeči stranki na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro v povezavi s 16. členom navedenega zakona. Iz ugotovitev obeh organov nesporno izhaja, da je tožeča stranka kupec spornih pošiljk trošarinskih izdelkov, ki so bili predmet nezakonitega ravnanja, in sicer nezakonite sprostitve v porabo oziroma nezakonitega vnosa v RS. Navedene pošiljke je tožeča stranka kot prevoznik pod režimom odloga plačila trošarine tudi sama dostavila direktno od pošiljatelja C. iz Avstrije in je blago tudi dejansko prejela, zato je po mnenju obeh organov (prve in druge stopnje) tudi plačnik trošarine za navedene pošiljke trošarinskega blaga, za katerega trošarina ni bila plačana, kot solidarni dolžnik (4. odstavek 17. člena ZTro).

Iz carinske preiskave in carinskega postopka, ki je bil izveden po pravilih ZDavP-2 izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru štirih pošiljk trošarinskega blaga za nezakonito sprostitev trošarinskih izdelkov v porabo oziroma v primeru ene pošiljke za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. Ugotovljeno je, da se je trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine gibalo (glede na dokumentacijo, ki se nahaja v upravnih spisih) od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, to je družbe C., pooblaščenemu prejemniku v Sloveniji, družbi B. d.o.o., ki ga je spremljal trošarinski dokument (TD), ki ga je izdal pošiljatelj, in da trošarina s strani pošiljatelja ni bila plačana. Pooblaščeni prejemnik družba B. d.o.o. je smela prejemati trošarinske izdelke v okviru svoje dejavnosti iz druge države članice pod režimom odloga trošarine na podlagi dovoljenja carinskega urada (ki ga je imela do 8. 3. 2005 – s tem dnem ji je prenehalo veljati), izdanega na podlagi 29.a člena ZTro in je pridobila identifikacijsko številko, ki je bila vpisana v polju 4 TD. Pod režimom odloga plačila trošarine je dovoljeno gibanje trošarinskih izdelkov k pooblaščenemu prejemniku (2. alineja 2. odstavka 7. člena ZTro) le, če jih spremlja trošarinski dokument (4. odstavek 7. člena ZTro), ki ga mora izdati pošiljatelj v petih izvodih (3. odstavek 8. člena ZTro). V zadevi ni sporno, da je družba B. d.o.o. kot prejemnik (polje 7 TD) potrdila prejem po 2. odstavku 9. člena ZTro trošarinskega blaga na hrbtni strani tretjega izvoda TD, ko je navedla datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov, ter ga podpisala in vrnila pošiljatelju, kot je razvidno na trošarinskih dokumentih za vseh pet pošiljk, čeprav za eno pošiljko trošarinskega blaga ni imela več dovoljenja. Po 3. odstavku 9. člena ZTro preden prejemnik vrne potrjen izvod TD pošiljatelju oziroma carinskemu organu, ga mora predložiti v potrditev nadzornemu organu. Iz evidenc carinskega organa izhaja, da ni bil predložen v potrditev noben potrjen izvod TD s strani pooblaščenega prejemnika. Iz upravnih spisov je razvidno, da pooblaščeni prejemnik kot trošarinski zavezanec (1. točka 4. člena ZTro), ni predložil obračunov trošarine in okoljskih taks za navedene pošiljke trošarinskega blaga.

Zato gre v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča za nezakonito sprostitev v porabo oziroma v primeru ene pošiljke, za katero prejemnik ni imel dovoljenja pooblaščenega prejemnika, nezakonit vnos trošarinskega blaga v Republiko Slovenijo iz druge države članice in je podana njegova obveznost za plačilo trošarine po 1. odstavku 16. člena ZTro. Po navedeni določbi nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito proizvedeni, pridobljeni, v posesti, prevažani, uporabljani ali porabljeni oziroma sproščeni v porabo; nezakonito uvoženi in zanje ni bil odobren odlog plačila trošarine; nezakonito vnešeni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri, kar pa ne velja za obravnavani primer. Kot plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Ker v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kupila trošarinske izdelke, ki so bili predmet nezakonite sprostitve v porabo in nezakonitega vnosa, in tudi ni sporno, da je tožeča stranka dejansko tudi prejela navedene trošarinske izdelke, za katere pa trošarina ni bila plačana, je po mnenju sodišča tožeča stranka kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro plačnik trošarine za vseh obravnavanih pet pošiljk v spornem obdobju februar in marec 2005 in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člena ZTro). Sodišče tudi ne dvomi, da je nastala obveznost za plačilo trošarine v Republiki Sloveniji na podlagi 1. točke 1. odstavka 13.a člena ZTro, po katerem pri vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo nastane obveznost za plačilo trošarine v Sloveniji; če trošarinski izdelki še niso sproščeni v porabo v eni od držav članic in se sprostijo v porabo v Sloveniji.

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori tožeče stranke niso utemeljeni. Po presoji sodišča tožeča stranka neuspešno zatrjuje, da ni plačnik trošarine. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v obravnavanem sporu prevoznik in kupec trošarinskih izdelkov. Tožeča stranka je sama prevažala trošarinske izdelke, bila je seznanjena z vsebino trošarinskih dokumentov, ki so spremljali blago, in je torej vedela, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine, blago je prepeljala direktno od dobavitelja v svoje skladiščne prostore v Sloveniji, kupoprodajni posel se je zgodil večinoma na isti dan, iz česar je brez dvoma lahko sklepala, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo. Tožeča stranka se na dobrovernost kot pravna oseba ne more sklicevati (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro). Na dobrovernost se lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti; gre torej zgolj za izjemo. Ne glede na navedeno se tožeča stranka tudi po mnenju sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more sklicevati na dobrovernost pri svojem poslovanju, ki je pripeljalo do obveznosti plačila trošarine. Tožeča stranka je pravna oseba, ki trguje s trošarinskimi izdelki in torej ne gre za osebo brez kakršnegakoli poslovnega znanja.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za izvajanje predlaganih dokazov, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Ugotovljeno dejansko stanje med strankami ni sporno, po presoji sodišča pa so bila vsa pravna dejstva, ki so potrebna za pravilno odločitev in za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu pravilno ugotovljena.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1), saj dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno, med strankami ni sporno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.